V današnji Mladini je zanimiv članek, ki povzema govor ministra za razvoj Mitje Gasparija o njegovih pogledih na glavne razvojne probleme Slovenije.
Nisem zaskrbljen za podjetja … Skrbi pa me javni sektor …. Vse bolj pa se zdi, da tega javnega sektorja nismo sposobni narediti bolj učinkovitega, ne da bi ga začeli privatizirati. Imamo težave v izobraževanju, zdravstvu, tudi v kulturi, kjer, če malo pretiravam, niti z enim evrom ne delamo tako, kot bi morali delati. Tam, kjer je naš največji potencial, intelektualni potencial slovenskega prebivalstva, imamo izjemno nizke rezultate.
Naprej, Gaspari meni, da ima Slovenija velik ekonomski potencial v storitvenih dejavnostih (“Primerjave med Slovenijo in Evropo kažejo, da imamo za vsaj še 150.000 ljudi prostora v javnih storitvah.”) Zakaj ga ne izkoristi, pa je spet, vsaj delno, krivda na nas:
Institucije v javnem sektorju niso pripravljene na spremembe. Ne znanstveniki, ne profesorji, učitelji, ne zdravniki, ne kulturniki. Tako, kot je, je najboljše.
Spremembe v znanosti in visokem šolstvu so sicer stalna tema tudi našega bloga. Gaspari neposredno trdi, da (1.) je Slovenijo mogoče razvijati v smeri ekonomije intelektualnih storitev in (2.) da smo ovira temu prav mi (intelektualci, znanstveniki, kulturni ustvarjalci, …).
Mislim, da je to debato nujno treba nadaljevati. in upam, da bo minister Gaspari misel razdelal naprej. Predvsem dve vprašanji. (1.) Kje so iz vidika razvojne politike konkretni deficiti posameznih sektorjev kulture, znanosti, izobraževanja? (2.) Na natančno katere spremembe nismo pripravljeni?
Eden od ključnih strukturnih problemov naše akademske scene je, da formalna hierarhija nazivov in pozicij marsikje ne ustreza dejanskim kompetencam. Tako kot tržni sistem ne deluje, če imaš monopole in ni ustrezne konkurence, tudi akademsko okolje ne deluje, če je na odgovornih pozicijah preveč nekompetentnih ljudi. Dokler tega ne bomo spremenili, se nam slabo piše. Za začetek bi bilo dobro, če ta problem vsaj priznamo.
Gasparijevi razmisleki so gotovo kritični, predvsem pa sveži. A vrag tiči v podrobnostih, enega najdemo v njegovi izjavi, da "…živimo dva svetova. Enega, ki želi in načrtuje, in drugega, ki izvršuje in deluje". Zmoti predvsem teza o ločenosti načrtovanja in izvrševanja (ne pa ločenost/različnost svetov želja in izvrševanja). Bi mar lahko iz tega sklepali, da sta v Sloveniji načrtovanje (Česa? Ukrepov javnih politik? Razvojnih ciljev in prioritet?) in izvrševanje nepovezana? Če, potem dve podvprašanji: (1) Kakšni sta potemtakem vlogi slovenske znanosti in politike? Na podlagi česa politika določa/izraža družbeno-politične preference, in oblikuje strateške ukrepe? Strinjam se, da sta svetova različna,… Beri dalje »
Strinjam se z Dolencom.Dodal bi še tole. Po kar nekaj pogovorih z ljudmi, ki delajo v manjših podjetjih v gospodarstvu, sem opazil, da je kar nekaj jeze usmerjene v javni sektor. Medtem, ko so v zasebnem sektorju tako firme, kot posamezniki, v prekernem položaju in zelo težko dobijo bančna posojila in druge bonitete iz naslova stabilnega poslovanja, živi javni sektor neko čisto svoje življenje. Največ zaposlitev je za nedoločen čas, razpisi so fiksni in relativno stabilni, odgovornost za napake se minimalno kaznuje, razvoj dejavnosti je poljuben. Človek iz gospodarstva se ob tem ves čas zaveda, da od njegovega proizvod živi… Beri dalje »