»Povprečje sem si pokvaril s tem, da sem imel eno devetko.«

Danes je v Sobotni prilogi Dela celostranski članek o Gašperju:

Gašper Tkačik je 31-letni biofizik, ki se bo prihodnjo pomlad pridružil profesorjem Inštituta za znanost in tehnologijo (IST) Avstrija v Klosterneuburgu, ki ga nameravajo severni sosedje v prihodnjih letih dvigniti na raven najbolj kakovostnih raziskovalnih inštitutov in doktorskih šol na svetu. … Za njim je že skoraj desetletje študija in dela v ZDA.
…
»Takrat sem imel neko naivno predstavo, da je to, da traja študij medicine šest ali sedem let, tak minus, da je bolje iti na fiziko in diplomirati v štirih letih. Toda ko sem po štirih letih fizike sicer imel diplomo, vendar sem hkrati videl, da še nič ne znam, da moram še na doktorski študij, sem za nazaj malo obžaloval svojo odločitev in si rekel, da se je bilo neumno iz takega vzroka odpovedati študiju medicine. Vendar danes mislim, da mi fizika dejansko bolj leži kot medicina.« To potrjuje tudi Tkačikova povprečna ocena na študiju fizike, ki je znašala skoraj 9,9. »Povprečje sem si pokvaril s tem, da sem imel eno devetko.«
…
Rad bi poudaril pomembnost rekrutiranja podoktorskih študentov na univerzah v ZDA. Zelo pomembne so reference, na primer to, da so njihovi profesorji že imeli študente iz iste države, iz katere je kandidat, in da so bili zadovoljni z njim. Ugotovil sem, da nas, Slovence, kar poznajo in nas cenijo.
…
Kako primerja UL in tuje univerze? »Vem, da ljubljanska univerza pleza po lestvici najboljših univerz, in to se mi zdi super. Še vedno pa mislim, da je zelo nehomogena univerza, da se njeni deli v kakovosti zelo razlikujejo. Mislim, da med boljše dele vsekakor sodi celotno naravoslovje. Dodiplomski študij na UL je malenkost starokopiten, vendar pa rigorozen in kar dober. Še najbolj je moteče, da se stvari ponavljajo, da je veliko preveč predmetov in kolokvijev, ampak vem, da dobri diplomanti fizike in matematike na UL niso nikoli imeli težav, ko so prišli v tujino na najboljše fakultete. Pri ljubljanskem podiplomskem študiju pa je tako, da je vse odvisno od tega, v katero smer ali raziskovalno skupino se vključi doktorand. Zdi pa se mi, da so naši študentje doktorskega študija, če jih primerjam z ameriškimi, manj samostojni. Pri nas študentom ne zaupajo dovolj, preveč so odvisni od mentorjev. Od kolegov, ki so bili mladi raziskovalci, sem slišal, da niso mogli sami odločati niti o porabi tistega malo denarja, kolikor jim je pripadalo za raziskovalno delo. Moja kolegica je, na primer, hotela kupiti prenosni računalnik, ki ga je potrebovala, pa ni šlo. Ne vem, ali se ti ljudje res ne zavedajo, da je notesnik danes nekaj takega kot nekoč svinčnik?« Tkačik ima dobro mnenje o slovenskem programu mladih raziskovalcev, meni pa, da bi ga lahko še izboljšali tako, da bi ga razbremenili pretirane birokracije.

-