Ko sem pred časom po IUS kolumni o (splošni) temi plagiatorstva pri študiju zapisal še par objav (o tem, kaj je plagiiranje, in o razlikah med kopiranjem pri študiju in delu), sem nato nekako pozabil na tretji del: problem sprenevedanja.
Nemara ga pozna skoraj vsakdo, ki je kdaj kakega študenta dobil pri nečedni praksi nekritičnega prepisovanja – gre pa nekako tako:
Učitelj (pred študenta položi njegovo besedilo in monografijo v angleščini, obe odprti na izbrani strani): “Mi lahko razložite, zakaj je vaše besedilo na tej strani skoraj v celoti enako besedilu iz te knjige, ki je sploh niste citirali?“
Študent (odločno): “Saj nista enaki!”
Učitelj (nejeverno): “Prav, priznam, povsem enaki nista: eno je v angleščini, drugo pa v slovenščini. A menda ja ne boste trdili, da tega dela svojega besedila niste zgolj prepisali iz te knjige?“
Študent: “Ne, res ne.” (Ali včasih, podjetneje: “Res tudi jaz vidim določeno mero podobnosti, a si ne znam razložiti, kako sta si besedili lahko tako podobni. To bom vsekakor skušal raziskati in vam poročal o ugotovitvah.“
Da ne bo pomote – to se mi ne dogaja zelo pogosto, a sem ter tja se mi je že (in niti ne najbolj v Ljubljani), včasih pa za kaj podobnega slišim tudi od drugih kolegov ali v javnosti. Gre za nesrečno in po mojem mnenju povsem nedopustno sprenevedanje, češ da besedili nista enaki in torej ne gre za kopiranje, pa četudi bi bila razlika denimo samo v zamenjanem vrstnem redu besed v manjšem delu odstavka ali prestavljanju vejic. Taka drža na drugi strani kliče po skoraj smešnem dokazovanju, zakaj naj bi stopnja kopiranja vendarle presegala dober okus in korektnost.
Priznam, da nisem povsem prepričan (in morda nihče ne more biti), ali je mogoče določiti nekakšno absolutno mero nekorektnosti, pri kateri je plagiat nesprejemljiv (en stavek, ena besedna zveza), a se mi ta brez sence dvoma za vse primere zdi veliko manjša, kot pa skušajo prikazati razna tovrstna sprenevedanja.
Ali je to problem sodobnega časa ultra korektnosti in previdnosti ali pomanjkanja čuta za spodobnost in prevzemanje odgovornosti? Ne vem – a jutri bom (zgolj v razmislek) navedel kratek odlomek iz dela, napisanega v 18. stoletju, ki se reči loti dosti drugače.
Na Univerzi v Amsterdamu moramo oceniti vsako oddano nalogo glede njene podobnosti s teksti, ki so dostopni na spletu. Pri tem uporabljamo softver, ki poda oceno (v odstotkih) verjetnosti, da je naloga oz. kak njen del prepisan, s seznamom originalnih del in njihovih spletnih naslovov. Takih softverskih paketov je menda nekaj in so sposobni poiskati precej podobnosti med teksi, tudi če so zamenjane vejice, besede ali stavki. Nisem prepričan, vendar se nekako spomnim, da naš softver poda nekakšno (statistično?) oceno možnosti, da je del oddanega teksta prepisan (nekaj podobnosti se lahko zgodi seveda slučajno, drugi prepisi so nujni za razumevanje… Beri dalje »
Ja, tovrstni programi so baje kar učinkoviti in mislim, da jih imajo tudi že ponekod na ljubljanski univerzi (Ekonomska fakulteta?); res pa so uporabni predvsem za preverjanje besedil v angleščini, medtem ko se tudi ob njihovi rabi še vedno zaplete, če je izvirnik v angleščini, kopija pa v slovenščini.