Kaj je plagiiranje?

Tu je prva od par dodatnih objav k moji nedavni IUS kolumni o plagiatorstvu, ki so deloma tudi odziv na že omenjeni dopis enega od njenih bralcev. Ne zato, ker bi bil ta dopis posebej izstopajoč in nenavaden, ampak ker odraža nekaj vprašanj, ki so morda bolj splošno uporabna.

Kaj je torej plagiiranje?

Razen slovnično nerodne tujke je plagiiranje nedopustno posnemanje oziroma kopiranje tujega dela brez ustreznega priznanja avtorstva ter (posledično) ob pretvarjanju oziroma puščanju vtisa, da gre za lastno delo.

Kot vsaka definicija je tudi ta krhka in ne dovolj podrobna: kaj je nedopustno? Kaj pomeni, da gre za puščanje vtisa, da gre za lastno delo? Kaj je ustrezno priznanje avtorstva? Vnaprej vseh podrobnosti nemara res ni mogoče določiti, ker so odvisne od več dejavnikov.

Če dam le en primer: denimo, da v neki knjigi preberete opis starih vaških običajev nekega kraja. Kako boste ta podatek uporabili in kako citirali, bo malo odvisno od narave besedila, v katerem ga boste uporabili. V znanstvenem oziroma strokovnem članku bi bila edina korektna poteza, da povzetek prebranega pospremite z natančno opombo (v besedilu ali pod črto), v kateri navedete delo in stran(i), kjer je naveden izvirni opis (ter potem vsaj v seznamu literature natančne bibliografske podatke).

Drugače je, če pišete poljudni članek za dnevni časopis. V tem primeru bi preveč pedantno navajanje vira – kaj šele raba opomb pod črto – lahko izpadlo neumestno, bralca pa zmotilo. V takem primeru bi, si predstavljam, bolj ustrezala enostavna navedba avtorja in naslova dela.

Še bolj drugače pa, če denimo pišete leposlovni roman, ki se dogaja v taistem kraju. V tem primeru je nemara zelo dobrodošlo, da ste v pisanju zvesti dejanskim značilnostim kraja, vključno s starimi krajevni običaji, a bi bilo (vsaj praviloma) dokaj neumestno, če bi leposlovno besedilo pospremili z opombami, v katerih bi navedli, skozi katere vire ste dobili občutek za kraj in njegovo identiteto.

To seveda ne pomeni, da pri leposlovnih delih nikoli ne more iti za plagiat, je pa vse skupaj dosti bolj zamotano.

Za drugačno pot do istega cilja, se pravi želene stopnje korektnosti pri (znanstvenih) besedilih, pa si lahko pomagate tudi z že citiranim izvlečkom iz knjige Eugena Volokha, ki začne pri dveh razlogih, iz katerih raziskovalci plagiatorstvo obsojajo. Če ju boste ustrezno upoštevali, boste kaj hitro do plagiatorstva gojili podoben odnos, kot ga je nekoč (pa čeprav rahlo sarkastično) do obscenosti sodnik Vrhovnega sodišča ZDA Potter Stewart – ne boste ga mogli ravno definirati, ga boste pa prepoznali, ko ga boste videli.

-