Aljažev in Gašperjev blog sta nam dala vsem veliko za misliti. Zaradi pomanjkanja časa bom svoje anekdote razdelil na posamezne točke, tule začnem s prvo Aljaževo točko: Išče naj se potencial za prihodnost.
Pred kratkim sem pri večerji to debatiral z vodjo našega oddelka, Venkijem Ramakrišnanom. Debatirala sva delno o tem, koliko in kakšne članke moram jaz objaviti da dobim stalno zaposlitev (trenutno imam šestletno pogodbo), in delno o tem, kako Venki razmišlja, kadar išče nove potencialne vodje raziskovalnih skupin za oddelek. Venkijevo mnenje je bilo, da tu ni pravil, in če univerze ali inštituti uporabljajo zelo natančna pravila za ocenjevanje raziskovalcev na podlagi člankov, je to pokazatelj, da se vodje oddelkov izogibajo svoje odgovornosti. Tu se je potem ob dobrem vinu razvila zabavna dabata, in Venki nas je zabaval z opisi raznoraznih nemogočih sistemov točkovanja raziskovalcev na podlagi člankov, ki obstajajo po svetu.
Venki pravi, da bi vodje oddelkov in inštitutov s pomočjo kolegov morali biti sposobni narediti subjektivno, a hkrati nepristransko odločitev o kvaliteti potencialnih kandidatov in nato za to prevzeti odgovornost. Moj primer: ko sem imel intervju za službo na LMB, sem se prijavil na oddelek za nevrobiologijo, a se je izkazalo, da nisem pasal v oddelek. Venki je bil nato tisti, ki je želel, da pridem v njegov oddelek, in to se je odločil bolj na podlagi pogovora z ostalimi, moje predstavitve in pogovora z njim, kot pa mojih člankov. V času njegove odločitve sem imel objavljena le dva članka, moja glavna objava je prišla šele ko sem bil že zaposlen na LMB. Sedaj mi je Venki v stalno podporo in mi nudi kritične nasvete, ki me vodijo in včasih tudi preusmerijo. Torej da povzamem: če želimo kvalitetno znanost, po Venkijevem mnenju potrebujemo odločitve izkušenih posameznikov, in ne objektivnih kriterijev točkovanja. Ti posamezniki nato za svoje odločitve sprejmejo odgovornost in ko nekoga zaposlijo, naredijo vse za to, da ima ta posameznik dobro okolje za delo in potrebno mentorstvo.
Se absolutno strinjam. Trije komentarji. (1) Sam sem videl primere, ko so sprejeli kandidate, ker so na intervjuju prepricali ne z vnaprej pripravljeno prezentacijo, ampak s hitrimi in kompetentnimi odgovori ter 'potencialom', za katerega se je profesorski zbor strinjal, da je tam. Na sploh je to pogosto pri vmesnih 'fellow' pozicijah, kjer institucija, ki take zacasne, vendar prestizne pozicije nudi, ker hoce dati moznost nekomu, da naredi svoje 'veliko delo' pri taisti instituciji (t.j. ni nujni pogoj, da si nekaj velikega ze naredil, ce lahko prepricas, da imas idejo in zmoznosti). (2) Odlocitev profesorskega zbora je lahko v nekaterih dimenzijah… Beri dalje »
Ja, po mojem se vsaj med Kvarkadabrovci gotovo vsi strinjamo s tem: čeprav se sam obenem tudi sprašujem, koliko obstoječi "kvantificirani" sistem izbire in habilitacije (pri nas, pa tudi marsikje v tujini) subjektivno presojo onemogoča, koliko pa ji v bistvu predvsem nudi priročno krinko, zaradi katere ni treba glasno prevzeti odgovornosti za sprejete odločitve. O tem sem se pred časom že razpisal v kolumni z naslovom Nadležna slepost objektivizirane znanstvene uspešnosti, ki jo zaradi dolžine priporočam predvsem za kak primer nespečnosti – za bistvo pa lahko zadoščajo njeni zadnji trije odstavki: "V (skoraj) idealnem svetu bi bila presoja znanstvene uspešnosti… Beri dalje »