Veliko učenih ljudi se je že spraševalo, kaj je vzrok hitrega razvoja družbe, ki smo mu priča zadnji dve stoletji. Čeprav je bilo v zgodovini več obdobij, ko je človeštvo relativno hitro napredovalo v razvoju, so bile te periode praviloma kratke in teritorialno omejene. Od leta 1800 naprej se naša civilizacija neprestano razvija s tempom, ki je bistveno hitrejši kot kdajkoli prej. Postavljenih je bilo veliko hipotez, ki poskušajo pojasniti hiter razvoj, a danes se zdi najbolj prepričljiva teorija, da je v času razsvetljenstva prišlo do pomembne spremembe v odnosu družbe do novih idej.
Kaj so vzroki ekonomske rasti?
V petdesetih letih 20. stoletja je ameriški ekonomist Robert Solow raziskoval vzroke hitre gospodarske rasti. Pred tem so bili ekonomisti prepričani, da lahko več proizvedemo, če imamo na voljo več kapitala in več dela. Poenostavljeno rečeno: če želimo izdelati več avtomobilov, potrebujemo večjo tovarno in več delavcev. A Solow je s pomočjo matematičnih modelov izračunal, da lahko z večanjem kapitala in dela pojasni le približno polovico dolgoročne rasti življenjskega standarda. Ključno vprašanje je bilo torej, kaj je vzrok za drugo polovico rasti.
Izkazalo se je, da manjkajočo polovico prispevajo tehnološke inovacije. Ko so denimo v kmetijstvo uvedli umetna gnojila, so lahko na isti količini polj z enako vloženega dela pridelali bistveno več žita. Podobno je bilo v industriji, kjer so s stalnimi tehnološkimi izboljšavami z enakim številom delavcev izdelali vse več in vedno bolj kakovostnih izdelkov. Solowa ugotovitev je povzročila paradigmatski premik v razumevanju gospodarske rasti in spodbudila raziskave razvoja tehnologije in mehanizmov, ki v družbi spodbujajo inovativnost, za svoja dognanja o vzrokih gospodarske rasti pa je leta 1987 prejel tudi Nobelovo nagrado za ekonomijo.
Kako vzpodbujati inovativnost?
Do ekonomske rasti pride, ko ljudje dobrine preoblikujejo tako, da imajo večjo vrednost, kot so jo imele pred preoblikovanjem. Koristna prispodoba za razumevanje pojma gospodarske rasti je domača kuhinja, v kateri po receptih, ki jih imamo v glavi ali jih najdemo v kuharskih knjigah, mešamo različne sestavine in skuhamo jedi, ki imajo večjo vrednost kot izvorne sestavine. V kuhinji imamo tako kapital (kuhinjske stroje in nepredelano hrano iz trgovine), delovno silo ter postopke priprave hrane, ki so zapisani v receptih.
Ena od pomembnih ugotovitev ekonomske znanosti dvajsetega stoletja je, da ekonomska rast ne izvira le iz izpopolnjenega oziroma intenzivnega postopka kuhanja, ki smo ga vedno bolj vešči, ali iz večje kuhinje in več loncev, ki jih uporabljamo, ampak tudi iz novih, boljših kuharskih receptov in novih kuharskih veščin.
Bistvena iznajdba Evrope, ki je povzročila trajno gospodarsko rast in permanentno izboljševanje življenjskega standarda, naj bi bila prav vzpostavitev inštitucij, ki so spodbujale in podpirale inovativnost ljudi. Obrtniki so tradicionalno svoje veščine skrbno skrivali, tako da ni prihajalo do izmenjave idej. Šele zakonska zaščita pravic tistega, ki je nekaj novega iznašel, je omogočila, da so nove ideje postale javne in so se prav zato začele tudi hitreje izpopolnjevati.
Pomen prelivanja idej
Industrijska revolucija naj bi bila zato v svojem bistvu prav revolucija v družbenem odnosu do inovativnosti. Takrat se je vzpostavil sistem izpopolnjevanja tehnologij in praks, ki je demokratiziral proces iskanja novih idej. Prej so bili inovativni tisti, ki so bili dovolj bogati, da so to počeli za zabavo, ali pa so to počeli v slavo svojemu mecenu. Pred nekaj stoletji so ljudje začeli s svojimi inovacijami služiti, hkrati pa so začele ideje krožiti, kar je ključnega pomena za proces rojevanja novih idej.
V devetdesetih letih dvajsetega stoletja je ameriški ekonomist Paul Romer prišel do zaključka, da tudi s Solowim modelom gospodarske rasti, v katerem so tehnološke inovacije obravnavane kot neka zunanja danost, ki ni odvisna od dejavnosti podjetij, ampak od stanja v družbi, ne more pojasniti dejanskih vrednosti gospodarske rasti. V modele je zato vpeljal vpliv inovativnosti podjetij na širjenje splošnega znanja v okolju.
Kakorkoli se v nekem podjetju trudijo ohraniti svoje novotarije v tajnosti, sčasoma vsaj del informacij prodre v javnost, če ne prej, ko podjetje izdelek predstavi na trgu. Od tega imajo korist druga sorodna podjetja. Več ko je v nekem okolju pretekle inovativnosti, več je prostega znanja in veščin, ki drugim olajšajo izboljševanje lastnih dejavnosti. Ker se poveča količina idej, ki krožijo med ljudmi, to posledično povzroči tudi večjo intenziteto nastajanja novih idej.
Če se zaposleni v različnih podjetjih družijo in povsem neformalno izmenjajo tudi kako informacijo o službenih zadevah, to spodbudi kroženje idej. Ekonomisti pravijo temu prelivanje idej iz ozkega kroga, v katerem so nastale, na ves sistem. Zato je vzpostavljanje okolij, v katerih se ljudje fizično srečujejo, tako pomembno, pa naj gre za univerzitetni kampus ali tehnološke parke, kjer se ljudje srečujejo na malicah.
Zato tudi koncepta silicijeve doline, kjer imajo sedež ključna podjetja s področja informacijske tehnologije, ne moremo preprosto prenesti drugam, saj je treba vzpostaviti inovacijsko mikroklimo, kar pa ni preprosto, če zraven ne preselimo še dovolj ljudi in infrastrukture. Ko država vzpostavlja nove “centre inovativnosti”, jih je treba fizično locirati skupaj, da se bodo ljudje srečevali, se spoznavali in si izmenjevali ideje. Le tako bodo tovrstna središča dolgoročno koristila družbi in vzpostavila zagon gospodarske rasti, ki ga od njih vsi pričakujemo.
Metaideje za spodbujanje idej
Kot poudarja Romer, je med kapitalom, delom in idejami bistvena razlika. Istega kapitala ali dela ne moreta hkrati izkoriščati dva posameznika, ampak si lahko kapital in delavce le razdelita. Za ideje to pravilo ne velja. Isto idejo lahko uporabi veliko ljudi, pa je s tem ne bodo izrabili. Ekonomisti pravijo, da so inovacije nerivalske. Če si dva izmenjata predmeta, bosta prišla in odšla vsak le z eno stvarjo. Če si dva izmenjata ideji, bosta oba odšla z dvema idejama.
Zelo pomembne so zato metaideje oziroma ideje, kako spodbuditi nastajanje in kroženje novih idej. Angleži so v sedemnajstem stoletju v ta namen iznašli patente in avtorske pravice. Američani so sredi dvajsetega stoletja vzpostavili sistem razpisov za financiranje temeljnih znanstvenih raziskav, znotraj katerega znanstveniki sami odločajo, kateri raziskovalni predlogi so vredni vloženega denarja in kateri ne. Vse to so institucionalne inovacije, ki omogočajo, da se rojeva čim več novih idej.
Po prepričanju Romerja danes še ne vemo, katera bo naslednja pomembna nova metaideja, ki bo še dodatno izboljšala sistem za učinkovito tvorjenje novih idej. Vseeno napoveduje, da bo vodilna država v enaindvajsetem stoletju tista, ki ji bo uspelo najti način, kako učinkovito spodbujati nastajanje inovacij tudi v zasebnem sektorju.
Eno takih spodbud za povečanje inovativnosti zaposlenih že preizkušajo uspešna podjetja, kot je denimo Google. Njihovi inženirji imajo na voljo kar petino službenega časa, da se ukvarjajo s problemom, ki ni del njihovega rednega dela, a se jim zdi pomemben. Tako so v podjetju menda prišli že do mnogih prelomnih iznajdb, ki so danes del njihove ponudbe uporabnikom, njihovi inženirji pa so jih začeli razvijati prav v tem “službenem prostem času”.
Uspevajo družbe, v katerih so ideje cenjene
Prav tako naj problem revnih držav ne bi bil v pomanjkanju dobrin oziroma kapitala, ampak predvsem v pomanjkanju idej oziroma okolja, v katerem bi bile nove ideje cenjene. Če se revna država odloči sistematično razvijati izobraženost svojih državljanov in jih spodbujati, da implementirajo v svetu že znane in preizkušene ideje, potem se bo taka država začela hitro razvijati. Hitra gospodarska rast v državah, kot je Kitajska, je v veliki meri posledica prav privzemanja idej, ki so jih razvili in preizkusili drugje.
Prav novim idejam neprijazno okolje je po prepričanju Romerja ključna ovira, zakaj se nekateri deli sveta ne morejo izviti iz revščine. Pred nekaj leti je Romer tako pustil službo profesorja ekonomije na Stanfordu in začel po svetu lobirati za ustanavljanje novih urbanih središč v nerazvitem svetu (chartercities.org). Ta povsem na novo zasnovana mesta bi imela vse inštitucije modernega razvitega sveta in bi s tem zaobšla korupcijo, birokracijo in slabo pravno varstvo, ki v nerazvitem svetu zavirajo razvoj.
V nekaterih afriških državah potrebujete namreč več kot eno leto, da ustanovite podjetje. Nova urbana središča bi ljudem omogočala, da bi hitro in varno uresničevali svoje poslovne zamisli, pri čemer ne bi bili odvisni od dobre volje lokalnega skorumpiranega uradnika. Ena od idej je, da bi tak novi “Hongkong” postavili kar na območju Guantanama, ko bodo Američani tam zaprli vojaško oporišče.
Paul M. Romer je skupaj z Williamom D. Nordhausom prejemnik Nobelovo nagrado za ekonomijo za leto 2018.
