Na svojo IUS kolumno o povečanem obsegu (zaznanega) plagiiranja sem med drugim dobil tudi odziv enega od bralcev, ki v jedru dopisa pravi (navajam dobesedno, le s par popravki zatipkanih besed):
[K] pisanju [me je] spodbudila moja nedavna izkušnja v službi. Na razpisu za prosto delovno mesto so morali kandidati opraviti tudi test, na katerega so odgovarjali preko e-pošte v eni uri. Seveda je bilo vprašanje, kakšno vrednost ima tak test, če lahko odgovore na vprašanja najdeš na spletu. Ob dejstvu, da je vrednost takega testa sporna, pa sem sam razmišljal v drugi smeri. Razmišljal sem o razliki med študijem in konkretnim delom. Pri študiju se vrednoti osebno poznavanje materije, to je količina lastnega znanja. Ko človek prične z delom, z reševanjem konkretnih problemov, pa je pomembno, da išče rešitve drugod, da je odprt, da ne stavi samo na lastno znanje. Tako bi za mene kandidat, ki bi test prepisal z interneta, imel določene pozitivne kvalitete. Kajti pričakoval bi, da je sposoben probleme rešavati skupaj z okolico, da ima v sebi nekaj predispozicij timskega dela. Torej če je pri študiju kopiranje nemoralno, je pri delu kopiranje moralno.
Pa smo pri tem, da je plagiatorstvo moralni pojem. Moralnost dejanj se vrednoti po namenih in ne po dejanjih. Takoj ko dejanje označimo za nemoralno (ne pa zgolj v povezavi z namenom), preidemo v lažno moralo, v moraliziranje.
Poleg tega (oziroma zato) pravi, da je v kolumni na začetku pogrešal eno dobro definicijo plagiiranja.
Kot odziv na njegove misli – in zato, ker bi to morda bilo tudi splošno uporabno – bom v prihodnjih objavah zapisal še nekaj misli o plagiatorstvu. (Nekaj malega si je o tem sicer mogoče prebrati tudi že v objavi na Kvarkadabri s konca maja.)
A morda ne bi bilo odveč, če svoje že na začetku dodate še drugi bralci, ki bi vas mikalo kaj dodati. Kaj so še odprta vprašanja plagiatorstva? Tokrat seveda govorimo o načelnih oziroma abstraktnih vprašanjih, ne konkretnih primerih. Ideje so dobrodošle med komentarji.
