The Black Hole Case

    Saj vem, na kaj ste takoj pomislili: da gre za novo, še neodkrito prigodo Sherlocka Holmesa, v kateri se loti skrivnostnega izginotja več kosov pohištva, meščanskih hiš, celin in planetov, za kar naj bi bila odgovorna enako skrivnostna in povsem temačna Črna Luknja.

    Toda ne. Gre le za še en vdor prava v svet fizike, ki ga nezadržno privlači LHC. Ko že imamo tak simpatičen interdisciplinarni blog z domačimi komentarji o dogajanju na CERN, bo nemara dobrodošla tudi ta povezava na članek (polno besedilo neposredno tu), ki vam bo povedal vse in več o prizadevanjih fizikov, strahu v njegovih pojavnih oblikah in mrakobni pretnji, da o pobegu iz njenega vrtinca sploh ne govorimo.

    2 KOMENTARJI

    1. Prav zabavno. Do sedaj sploh nisem opazil, da na arxiv obstaja tudi razdelek "physics.soc-ph"…

      Slog je prav zabaven. Pri hitrem pregledu mi je v oci padel naslednji izsek (stran 846):

      Steven Giddings enjoys escaping his beach-front college campus to head
      up to snow-covered mountain tops; indeed he has climbed several mountains in
      the vicinity of CERN’s base near Geneva.244 The avid alpinist was even
      profiled in a New York Times article accompanied by a picture of him scaling a
      shear wall of ice.245 In warmer locales, he has been known for his propensity to
      wear shorts.246
      Michelangelo Mangano, for his part, is the picture of approachability. Most
      particle physicists are notoriously sloppy dressers,247 but Mangano knows how
      to put on a smart suit and stylish tie and look good.248 Speaking softly in a
      delightfully bouncing accent from his native Italy, Mangano is warm and
      relatable. It makes sense that one of Mangano’s jobs at CERN is an outreach
      program that connects scientists with high-school physics teachers.249 In point of fact, no one could look less like a mad scientist hell-bent on building a
      doomsday machine than Mangano. When Oxford University’s Future of
      Humanity Institute hosted a conference on global risks, it was Mangano who
      went to argue that the LHC wasn’t one.

      Kako resnicno… (v bistvu je Giddings tudi v Zenevi se pozno v jesen nosil kratke hlace za v sluzbo).

      Si pa predstavljam, da obicajno pravniski ("znanstveni?") teksti niso tako sprosceni, kaj?

    2. Me veseli, da je besedilo zanimivo, čeprav je po časnikarsko obarvanem opisu akterjev res dokaj nenavadno za resno pravno razpravo.

      Kljub temu pa kaže eno od skoraj pretiranih želja ameriških revij – da avtor prav vsako izjavo podkrepi s citatom. Če primerjam to prakso s prakso ekstrema pri kakšnih evropskih revijah, kjer avtor lirično ponotranja in nemoteno poustvarja prebrano, potem bi tudi sam raje izbral ameriški pristop, a gre v neizprosnosti včasih predaleč. Se spomnim primerov iz časa svojega študija, ko sem kot svetovalec sodeloval pri urejanju revije Harvard International Law Journal, da so uredniki navijali za to, da bi bila s citatom podkrepljena čisto vsaka izjava, do te točke, da se človek že skoraj vpraša, ali avtor sploh še sme imeti kako izvirno misel. Po drugi plati pa tak pristop res ne dopušča lenobe, tako da…

      Je pa tako, da v pravu obstajajo take in drugačne razprave, bolj resne in bolj sproščene revije. Bom v prihodnjih dneh skušal zapisati še eno objavo na to temo.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.