Ahh, tenure; trajni profesorski mandat ali, če želite, pedagoška zaposlitev za nedoločen čas… Ta zaželeni pojem akademske svobode in jamstva neodvisnosti, to stanje duha in pogodbe o zaposlitvi, ki loči neustrašne može in žene od pohlevnih dečkov in deklic, baje tudi v ZDA ni več to, kar je nekoč bilo. Med drugim to pomeni, da tudi nadarjeni podiplomski študenti praviloma ne morejo več računati na službo v akademski sferi.
Že nekaj časa sem se včasih hudomušno spraševal o zrcalni sliki tipizirane ameriške in slovenske zaposlitvene stvarnosti (pri čemer je stvarnost seveda včasih krepko drugačna). Na eni strani luže so delojemalci v veliki meri odvisni od (samo)volje svojih delodajalcev, medtem ko v imenu koristnosti nebrzdane družbene kritike akademska sfera uživa visoko varnost svoje zaposlitve. Na drugi pa delojemalci, če so zaposleni za nedoločen čas, praviloma (še) uživajo visoko varnost svoje zaposlitve, medtem ko je zaposlitev visokošolskega učitelja vsaj po definiciji odvisna od izpolnjevanja habilitacijskih meril; ko bi se torej vsaj v teoriji lahko zgodilo, da bi petdesetletni izredni profesor ostal brez službe, ker ne bi dobil vseh soglasij k izvolitvi. Ne vem, ali naj me veseli, da (oziroma kako) se razlike brišejo.
Zdaj pa lahko dodam še nov droben dodatek k novi bolonjski stvarnosti formalno visoko izobražene delovne sile – morda je bil prav to bistroumni vpogled njenih snovalcev: ker za doktorande ne bo več akademskih služb, tudi doktorski študij ne bo več na stari akademski ravni…
