V Dnevnikovem objektivu je danes objavljen intervju s prof. dr. Majo Bučar, FDV Univerze v Ljubljani, ki je na seji vladnega sveta za znanost in tehnologijo pred tednom dni predstavila podatke, da v tehnološkem razvoju zaostajamo tudi za novimi članicami EU. Intervju je vreden branja, od tega koliko si lahko obetamo od velikopotezne ideje o SLO Silicijevi dolini, pa vse do birokratskih zapletov s katerimi se srečujemo raziskovalci in ostali. Za pokušino le dva odlomka
….Študentom večkrat predstavim zanimivo analizo, s katero so raziskovalci ugotavljali, kako starši oziroma pedagogi v različnih državah vrednotijo značilnosti otrok. V Sloveniji so na prvo mesto oboji postavili pridnost in varčnost. To pa nista lastnosti, ki bi vodili v tveganje, ki je tesno povezano z inoviranjem. Možni odgovori so bili še kreativnost, domišljija in podobno, vendar jih niso izbrali. Podjetnost se v vsakem okolju razvija zelo počasi. Študente včasih vprašam, koliko od njih si želi nekoč odpreti podjetje. Odgovori jih zelo malo. Večina si želi služb v javnem sektorju, kjer bodo varno spravljeni. Enako je v znanosti: stabilnost financiranja lahko vodi tudi v apatičnost…..
….So takšne zahteve Evropske unije?
Zgolj delno, delno pa je postopke zapletla Slovenija. Na strukturne sklade so denimo pripeti relativno drobni ukrepi. Eden takšnih so mladi raziskovalci iz gospodarstva. Za vsakega od njih se dodajajo evropska sredstva, kar pomeni, da je vsak kandidat v administrativnem smislu pravzaprav samostojen projekt. Princip obdelave podatkov je identičen kot pri projektu, vrednem milijone evrov. Tega pa EU ni zahtevala. Dovolj bi bilo po takšnem postopku obravnavati celoten program mladih raziskovalcev v gospodarstvu, ne pa da obravnavamo vsakega posebej. Ne smemo pozabiti, da mora vse te postopke nekdo fizično izpeljati, torej morajo imeti podjetja nekoga za to zaposlenega. Iz podjetij, ki imajo mlade raziskovalce, financirane iz strukturnih skladov, zato že slišimo, da je denar, ki ga zanje dobijo, zelo drag in da se jim v tem programu pravzaprav ne splača sodelovati. Zelo dobro zamišljen ukrep je torej na izvedbeni ravni postal tako kompliciran, da je začel podjetja odvračati. To je velika škoda, saj so mladi raziskovalci, ki so bili prvikrat uvedeni že leta 1985 in so ena redkih stvari, ki se jim je uspelo ohraniti, sicer primer res dobre prakse. Prav mladi raziskovalci v gospodarstvu so pripomogli k povezovanju znanstvenoraziskovalnega sektorja z gospodarstvom.
Meni se zdi pobuda za pritegnitev kalifornijskega kapitalizma Silicijeve doline v naše kraje pomembna tudi zato, ker bi tako na konkretnih zgledih postopoma presegli to visoko vrednotenje pridnosti in varčnosti na račun inovativnosti, domišljije in tveganja, o kateri govori Maja Bučar. Se seveda tudi strinjam, da so nepremišljene hitre akcije lahko škodljive, ampak po drugi strani to ne sme biti argument, da se nič ne spremeni. O tem, da smo miselno Slovenci še vedno v dobi fevdalizma, je odličen esej napisal Miha Mazzini. Zaključil ga je s stavkom: "Lahko je bilo Slovenijo pripeljati v Evropsko unijo, težko bo iz Slovencev… Beri dalje »