Ko je švicarski psiholog in nevrolog Édouard Claparede pred približno stotimi leti zdravil pacientko, ki je imela hudo obliko amnezije, saj ni mogla tvoriti novih spominov, je slučajno prišel na sled pomembni ugotovitvi o delovanju človeških možganov. Pacientki se je moral vsak dan znova predstaviti, ker si zaradi bolezni njunih zaporednih srečanj ni zapomnila in ji je bil njegov obraz vedno znova tuj. Nekoč pa se je odločil, da bo v svojo roko skril risalni žebljiček, ki bo pacientko ob rokovanju zbodel, tako da se bo prestrašila. Pričakoval je, da jo bo naslednji dan lahko spet zbodel, saj se njunega srečanja dan prej ne bo spominjala. A se je zmotil. Pacientka ga, podobno kot že mnogokrat prej, ob njunem ponovnem srečanju ni prepoznala, roke pa mu vseeno ni hotela dati, čeprav ni znala povsem pojasniti, česa jo je strah.
Iskanje možganskega središča za strah
Da obstaja v možganih več ločenih mehanizmov za tvorjenje različnih vrst spomina, je bilo iz podobnih zgodb znano že dlje časa. A do pomembnega napredka v bolj natančnem razumevanju poti, po katerih potujejo informacije v možganih, je prišlo šele v zadnjih desetletjih. Ključne mehanizme s področja “biologije strahu” je s svojimi sodelavci odkril ameriški nevroznanstvenik Joseph LeDoux in jih opisal v knjigi The Emotional Brain: The Mysterious Underpinnings of Emotional Life (Simon & Schuster, 1998).
V zgodnjih osemdesetih letih, ko se je LeDoux loteval svojih eksperimentov, še ni bilo naprav, ki danes omogočajo vpogled v možgane in opazovanje, kateri deli so aktivni pri posameznih miselnih opravilih in občutjih. V tistem času je bil edini način, kako dognati, kateri del je odgovoren za posamezno funkcijo, da so del možganov nekako izklopili in nato ugotavljali, kako to vpliva na vedenje živali oziroma človeka. Pri ljudeh so takšne raziskave izvajali na pacientih, ki jim zaradi bolezni ali poškodbe določen del možganov ni več deloval, kot bi moral. Pri laboratorijskih živalih, kot so recimo podgane, pa so se lotili tudi bolj pogumnih raziskav, pri katerih so jim kirurško izrezali posamezne strukture v možganih in nato preučevali, katerih funkcij ne morejo več opravljati.
LeDoux se spominja, da sprva ni mogel dobiti raziskovalnega projekta za preučevanje možganskih mehanizmov, ki krmilijo občutek strahu, saj so bili recenzenti prepričani, da čustev ne moremo raziskovati znanstveno. A so se krepko motili, kar jim je kasneje dokazal prav s svojimi prelomnimi odkritji. Ko je končno dobil podporo za svoje raziskovalne projekte, se je problema sprva lotil kirurško. Podganam je sistematično odstranjeval posamezne dele možganov in preverjal, ali se še lahko priučijo strahu pred tonom, ki ga spremlja šibak elektrošok. Po mnogih poskusih je ugotovil, da je del možganov z imenom amigdala (mandelj po slovensko) ključni element, brez katerega se podgana me more priučiti strahu.
Kasnejše študije so pokazale, da je v amigdali pomembno vozlišče, v katerem se sprožajo “alarmi” ob nevarnih situacijah. Amigdala je pomemben del možganskega sistema, ki zazna nevarnost in nanjo odgovori. Služi nam, podobno kot tudi drugim vretenčarjem, da učinkovito odreagiramo na nevaren dogodek, celo preden se zavemo, kaj se je dejansko zgodilo.
Dva ločena spomina na strašljiv dogodek
Z obsežnimi raziskavami so LeDoux in njegovi sodelavci ugotovili, da obstajata v možganih dve ločeni poti, ki aktivirata amigdalo. Po prvi se dogodka najprej zavemo, in to naše zavedanje nevarnosti posledično aktivira alarm. Ta pot je natančna in zanesljiva, a zanjo možgani potrebujejo kar veliko časa, zato za odzivanje na nevarnosti, v katerih moramo odreagirati v trenutku, ni učinkovita.
Druga pot zaobide zavestno analizo dogodka, kar pomeni, da se lahko izvede bistveno hitreje. Zaznave, ki pridejo iz čutov v možgane, se deloma neposredno preusmerijo v amigdalo in tako povzročijo takojšnjo fiziološko reakcijo v telesu, deloma pa gredo v predel možganov, kjer se odvija natančnejša, a počasnejša analiza. Pri živalih se je razvilo več oblik odziva na strašljiv dogodek. Žival se lahko požene v boj, pobegne ali pa nepremično otrdi, kar je v naravi velikokrat pomagalo, saj se plenilci odzivajo na gibanje. Podobne reakcije lahko sproži amigdala tudi v človeškem telesu.
Odziv neposredno preko amigdale je hiter, vendar ni tako natančen in zanesljiv. Prav lahko se namreč zgodi, da bo hiter odziv napačno prepoznal denimo cev za zalivanje rož kot kačo, zaradi česar se bomo prestrašili in odskočili, čeprav v resnici nismo videli nič nevarnega. To se bo zgodilo zelo hitro oziroma bistveno hitreje, kot bo natančnejši zavestni mehanizem ugotovil, da v resnici ne gre za kačo, ampak za vrtno cev. Vendar so prav takšne hitre reakcije v določenih situacijah zelo pomembne za preživetje, saj nas obvarujejo pred resnimi nevarnostmi. Žal pa moramo zaradi hitrosti reakcije vzeti v zakup pogoste lažne alarme. Zavestni mehanizem je seveda bolj natančen, a potrebuje dlje časa, da se aktivira, medtem ko se nezavedni mehanizem aktivira zelo hitro, a je površen.
Obstoj dveh poti, po katerih možgani procesirajo strah, so potrdili že v osemdesetih letih, kar je bil v tistem času pomemben dosežek, saj je bil to prvi primer natančne znanstvene analize nezavednega procesa v možganih.
Težave z emocionalnimi spomini
Bistveno pri obeh mehanizmih sprožanja strahu je, da se tako hitrih nezavednih kot tudi počasnejših zavestnih odzivov priučimo. Vsakdo na osnovi lastnih izkušenj in vzgoje ustvari svoj sistem eksplicitnih zavestnih in tudi hitrih emocionalnih spominov. Emocionalni spomini se začnejo tvoriti pri otroku že bistveno prej kot eksplicitni, tako da ustvarijo njegov “emocionalni jaz”, še preden začne tvoriti običajne zavestne spomine, ki se jih bo lahko spominjal tudi kasneje v življenju.
Značilnost emocionalnih spominov je poleg hitrega odziva tudi, da jih je zelo težko izbrisati ali vsaj omiliti njihovo moč, ko se enkrat vzpostavijo. Nič ni narobe, če ob pogledu na kačo odskočimo, tudi če gre kdaj za lažni preplah, huje je, če se nam ob določenih travmatičnih dogodkih tvorijo emocionalni spomini oziroma strategije hitrega odziva na dogodke, ki sicer niso znak za bližajočo se nevarnost. Travmatični dogodek, ki se shrani v hitrem odzivu oziroma emocionalnem spominu, je lahko vir psihičnih težav, kot so denimo fobije.
V določenih čustveno intenzivnih okoliščinah se lahko ustvari emocionalni spomin, ki sproži alarm v telesu ob povsem nedolžnih vzrokih. Recimo, da smo udeleženi v prometni nesreči, ko se v avtomobili na radiu predvaja neka pesem. Lahko se zgodi, da bomo kasneje ob tej pesmi občutili strah, saj bo amigdala pesem povezala s travmatičnim dogodkom. Mnogo ljudi, ki iščejo psihološko pomoč, ima težave prav z emocionalnimi spomini, nad katerimi nimajo kontrole. Sprožajo jim namreč neželene telesne in čustvene odzive tudi v situacijah, ko za to ni nikakršne potrebe.
Travmatični dogodki, ki se zgodijo otroku v zgodnjem otroštvu, ko se eksplicitni spomini še ne tvorijo tako učinkovito, so lahko vir kasnejših težav. Otrok se namreč zavestno sploh ne spominja, kaj se mu je dogodilo, saj trajnih eksplicitnih spominov iz tistega obdobja še nima. Takšni speči emocionalni spomini, ki jih ne spremlja eksplicitni spomin, s pomočjo katerega jih otrok kasneje vsaj za silo obvlada, se lahko ob novi travmatični izkušnji ponovno aktivirajo in povzročajo težave.
Zmožnost zavestnega vplivanja na priučeni strah oziroma emocionalni spomin je žal po sami strukturi povezav v možganih zelo omejena. Evolucijsko je to pri živalih koristno, saj se za preživetje nujne hitre reakcije ne morejo s časom izgubiti ali spremeniti. Ljudje pa imamo zaradi tega pogosto težave. Razumsko si lahko še tako močno dopovedujemo, da nas nečesa ne sme biti strah, a bomo na tak način le malokdaj kaj spremenili. S terapijo lahko ublažimo predvsem intenziteto emocionalnega odziva na določen dražljaj, za katerega se je formirala emocionalna povezava, samega emocionalnega spomina pa se, ko se enkrat vzpostavi, zelo težko znebimo.
