Triindvajsetega junija 2003 je čilska mornarica na plaži blizu kraja Puerto Montt v pokrajini Los Muermos opazila 12 metrov dolgo, 6 metrov široko in 1,6 metra debelo belo-sivo organsko gmoto, ki je bila videti kot orjaška hobotnica. Ostanki velikanskega morskega bitja, za katerega so ocenili, da tehta 13 ton, niso imeli ne kože ne kosti, tako da je bilo živalsko vrsto vsaj na prvi pogled skorajda nemogoče določiti (slike). Morski biologi, ki so si ogledali ostanke, so lahko le ugibali, ali gre morda za lignja velikana, novo vrsto hobotnice ali celo skrivnostno, še nepoznano bitje iz morskih globin. O najdbi so poročali vsi svetovni časopisi in televizije, ki so hitro dodali še svojo “teorijo”, da gre morda za ostanke zunajzemeljskega bitja, ki je nekako padlo v Tihi ocean.
Hobotnice velikanke?
Seveda ni šlo za prvo takšno najdbo ostankov nenavadnega bitja, ki ga je morje naplavilo na obalo. O obstoju velikih morskih pošasti govorijo že stari miti, o njih pa so pripovedovali tudi mornarji, ki so na svojih pomorskih potovanjih srečevali najrazličnejša čudna bitja. Homer v Odiseji piše o Scili in Karibdi, v Svetem pismu lahko beremo o Leviatanu, podobna bitja so omenjali tudi novejši viri, a so poročila postala bolj zanesljiva šele, ko so skrivnostne najdbe lahko tudi fotografirali.
Leta 1896 sta dečka med kolesarjenjem po obali St. Augustine na Floridi odkrila 18 metrov dolgo tvorbo, ki je nikakor niso znali povezati s katero od poznanih vrst živih bitij, zato so ji nadeli kar novo ime Octopus giganteus. Ostanki bitja so bili tako težki in tako “gumijasti”, da jih niti vprega več konj ni mogla odstraniti z obale. Najdbo so takrat prvič tudi fotografirali in znanstveno opisali, tako da imamo o tem primeru prvič bolj neposredne dokaze. Ostanke podobnih velikanskih bitij so našli tudi na drugih koncih sveta, med njimi je morda najbolj znana velikanska pošast, ki so jo našli na Tasmaniji.
Vendar določanje izvora čilske organske gmote ni trajalo dolgo, saj so imeli znanstveniki tokrat na voljo znanje in tehnologijo, s katero so lahko določili vrsto živega bitja, tudi če je bilo to že povsem razpadlo. Pomembno je bilo le, da se je ohranilo nekaj dednega materiala, ki je zapisan v zaporedju molekul DNK. Biologi so pred dobo genetske tehnologije klasificirali živa bitja le po videzu in s preučitvijo njihovih tkiv pod mikroskopom, kar pa jim pri takšnih razpadajočih velikanskih gmotah organskega materiala ni veliko koristilo.
V čilskem primeru so imeli biologi na voljo že dovolj podatkov o genskem zapisu posameznih vrst morskih bitij, da so lahko naredili primerjavo med dednim zapisom zadnje najdbe in podatki, ki so shranjeni v posebnih bankah genetskih informacij oziroma sekvenc DNK najrazličnejših živih bitij.
Genetska analiza neznanega bitja
Pri analizah DNK je zelo pomembno, da vzamejo vzorec tako, da se ne kontaminira z dednim materialom kakega drugega živega bitja, ki je bilo med jemanjem vzorca ali kasneje med analizo v bližini. Čilski morski pošasti so zato vzeli več različnih vzorcev in jih poslali v analizo v laboratorije na različnih koncih sveta. Če bi bili rezultati analiz enaki, bi tako izključili morebitno kontaminacijo v laboratoriju. Prav tako so uporabili različne načine shranjevanja vzorcev. Nekaj so jih zamrznili, druge pa so shranili v etanolu.
Ekipa, ki je analizirala vzorec v ZDA, je preučila mitohondrijski gen NADH2, ki kodira podenoto pomembnega presnovnega encima, medtem ko je novozelandska ekipa preučila neko drugo mesto na mitohondrijski DNK. Omenjena zaporedja DNK so izbrali za analizo zato, ker se razlikujejo med vrstami, hkrati pa jih je dokaj preprosto določiti. V bankah z genetskimi informacijami, kakršna je denimo GenBank, je za te gene že dovolj vzorcev najrazličnejših vrst živih bitij, tako da so lahko izvedli učinkovito primerjavo.
Rezultati primerjave vzorca s podatki v banki, ki so jih objavili junija 2004, so bili zelo zanimivi. Zaporedje gena NAD2 vzorca iz Čila je bilo povsem enako dvema drugima vzorcema iz banke, ki so ju vzeli kitu glavaču (Physeter catadon). Drugo zaporedje, ki so ga tudi preučili, pa je bilo 99- odstotno podobno zaporedju iste vrste kita, tako da je primerjava neizpodbitno dokazala, da gre pri velikanski gmoti, ki jo je naplavilo na obalo, za ostanke tolšče kita glavača.
Ogroženi kiti na jedilniku Japoncev?
Čeprav so ohranjeni deli tkiva tudi starejših domnevnih orjaških hobotnic in podobnih skrivnostnih morskih bitij, jih žal z analizo DNK danes ne morejo preučiti. Shranili so jih namreč v formaldehidu, kot je to običaj, žal pa tak način konzerviranja uniči DNK, zato za genetsko analizo ti vzorci niso uporabni. Kljub temu pa so z drugimi primerjavami ohranjenega tkiva podobnih najdb pokazali, da gre zelo verjetno v vseh takšnih primerih za ostanke kitov. Kot zanimivost omenimo še, da so s podobno analizo kocine, ki naj bi pripadala domnevnemu himalajskemu jetiju, pokazali, da je genetsko zelo sorodna vzorcem, ki so jih odvzeli konjem.
Genetske analize so danes v veliko pomoč tudi naravovarstvenikom, ki jih skrbi izumiranje živalskih vrst. Zaradi dramatičnega upadanja populacije kitov v svetovnih morjih je bil že leta 1986 sprejet mednarodni sporazum, ki prepoveduje lov na kite. Le manjše število držav se sporazumu še vedno ni pridružilo, tako da se je populacija kitov sicer začela povečevati, vendar pa to ne velja za vse vrste kitov. Nekaterim še vedno grozi izumrtje.
Japonska namreč dovoljuje lov na omejeno število vrst kitov za potrebe znanstvenih raziskav. Mednarodna trgovina s kitovim mesom je sicer prepovedana, a prodaja ostankov mesa kitov, ki naj bi jih ujeli za namen raziskovanja, je na japonskem povsem legalna. V tamkajšnjih trgovinah je tako mogoče kupiti tudi kitovo meso.
Težave s prenosom vzorcev
Znanstveniki, ki jih skrbi usoda ogroženih vrst kitov, so se zato odločili, da bodo sproti preučevali izvor vseh izdelkov iz kitovega mesa, ki jih je mogoče kupiti v trgovinah. Sumili so seveda, da meso ne izvira zgolj iz ostankov ulova za znanstvene namene, ampak tudi iz drugih nelegalnih virov.
Težava, ob katero so naleteli, pa je bila v tem, da bi s prenosom vzorcev kitovega mesa iz Japonske v svoje laboratorije, denimo na Novo Zelandijo, lahko tudi sami kršili konvencijo Združenih narodov o prepovedi trgovanja z ogroženimi vrstami. Ob prenosu vzorcev domov bi prav lahko čez mejo nesli tudi meso katerega od ogroženih vrst kitov.
Zato so raziskavo zastavili drugače. S seboj imajo posebno prenosno napravo za pomnoževanje DNK (mobilni PCR), s katero lahko kar v svoji hotelski sobi pomnožijo genetski material, ki jih zanima. V namiznem laboratoriju tako pomnožijo tiste dele genetskega zapisa v vzorcih, ki jih potrebujejo za določanje zaporedja DNK v domačem laboratoriju. Ker gre v tem primeru za umetno proizvedeno kopijo izvornega vzorca DNK, za ta biološki material konvencija o prepovedi trgovine ne velja in ga lahko brez težav prenašajo iz ene države v drugo.
V zadnjem desetletju so tako analizirali že več kot tisoč vzorcev kitovega mesa in ugotovili, da pripadajo vsaj 28 različnim vrstam kitov in delfinov, med drugim tudi mnogim ogroženim vrstam. Nekaj vzorcev je pripadalo celo kitom, ki jih ni mogoče ujeti v japonskih vodah, kot so denimo kiti, ki živijo le v bližini mehiške obale. To lahko pomeni le, da še vedno prihaja tudi do nedovoljenega prenosa ogroženih živalskih vrst med državami.
Po novem znanstveniki razvijajo metode, s katerimi bi lahko že v enem dnevu po odvzemu vzorca določili tudi, kateri vrsti pripada. To bi jim uspelo tako, da bi si vnaprej pripravili umetno ustvarjena zaporedja DNK, ki bi bila specifična za posamezno kita (species-specific primers). Posamezni vzorec zaporedja bi ustrezal le eni vrsti kitov, kar bi pomenilo, da bi se dedni material lahko pomnoževal le, če bi ustrezal konkretni živalski vrsti. Tako jim ne bi bilo treba klasično prebirati zaporedja DNK, ampak bi že takoj ob uspešnem pomnoževanju vzorca vedeli, za katero vrsto gre.
