Bolje vrabec v roki kot zlata ura – drugič

(prvi del je na voljo tu)

Petek – Kdor visoko leta, je pašteta

Zjutraj je komaj dovolj časa, da se s pomočjo spleta na hitro seznanim s poglavitno novico včerajšnjega dne: koga so evropski državni voditelji izbrali za novega predsednika Evropskega sveta in Visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko. Čeprav se s (pravom) EU dosti ukvarjam, tudi mene novica o presenetljivih izbrancih preseneti. A ni kaj – odločitev je tu in v premorih med svojimi dnevnimi opravki bom moral razmisliti o tem, kakšne sklepe lahko iz tega povlečem, saj bom popoldne na Radiu Slovenija gostoval v Studiu ob 17h, kjer bo govora prav o tem dogodku.

A za to še ni časa – namesto tega še enkrat preletim referat, ki ga bom imel na že omenjeni konferenci o nacionalnih jezikih in visokem šolstvu v EU. Nekaj minut pred deveto uro sem na SAZU in takoj najdem drobno, a dokaj všečno dvoranico, v kateri bo konferenca potekala. Udeleženci se že nabirajo v njej in približno polovica jih na ušesih že ima slušalke, prek katerih jim bosta iz male lesene kabinice tolmački slovenske referate ali intervencije prevajali v angleščino in obratno.

(Skromna kabinica za tolmačenje izgleda kot prenosna savna in hudomušno razmišljam, ali je tehnologija v njej morda še na enako zastareli stopnji kot tista dotrajana oprema, na kateri se morajo na Filozofski fakulteti tolmačenja učiti študenti tolmačenja, ki sem jim nedavno en teden intenzivno predaval o pravu EU, in ki (opreme) je sicer baje že dolgo ni več v nobeni sodobni konferenčni dvorani. Na FF bodo naslednje leto dobili povsem novo učilnico z novo opremo – in potem morda kmalu ne bo več nikogar, ki bi še znal tolmačiti iz kabine za savno na konferencah SAZU…)

Pa se začne prva sekcija in kot drugi sem na vrsti sam. Začnem s šalo o Kissingerjevi zbadljivki o tem, katero številko naj pokliče, če želi govoriti z Evropo, in zakaj ta konferenca odlično dopolnjuje Evropski vrh, ki želi Kissingerjem tega sveta to številko ponuditi, saj jih skuša opomniti, da bi se morali vprašati tudi, v katerem jeziku naj govorijo. Sicer, nadaljujem, jih preti doleteti enaka usoda kot guvernerko Teksasa iz začetka dvajsetega stoletja Miriam Ferguson, ki naj bi (čeprav verjetno ni) ob razpravi o tem, ali bi lahko zgolj špansko-govoreči otroci mehiških imigrantov del osnovne šole opravljali v svojem jeziku, ponosno dvignila Biblijo in rekla: “Če je bila angleščina dovolj dobra za Jezusa Kristusa, potem bi morala biti tudi za otroke Teksasa.” Šala je dobro sprejeta in preostanek referata izpeljem v pozitivnem ter naklonjenem vzdušju.

Po svojem referatu in razpravi o prvi sekciji se preselim med občinstvo in poslušam druge referente. V razpravo se aktivneje vključim le enkrat, ob kritiki habilitacijskih meril, ki vrednotijo bolj ali zgolj tuje objave, zanemarjajo pa tiste v slovenščini. Ne morem si kaj, da ne bi opozoril, da je to sicer slab odgovor, a vendarle poskus odgovora na enako slabo obstoječe stanje, ko se v navidezni objektivizaciji meril tudi zelo slabi članki prodajajo kot znanost in da se to žal dogaja na vseh področjih in nemara še nekoliko bolj pri slovenskih revijah, kjer uredniki še nekoliko bolj revije polnijo, namesto da bi jih (lahko) urejali. To vodi v kratko burnejšo razpravo, kjer skušam (in morda ne uspem) dopovedati, zakaj tudi golo izenačenje tujih in domačih objav ne bi rešilo problema. (Če vas zanima več o tem, si lahko preberete ta (daljši) ali ta (krajši) zapis.)

Med enim od kratkih premorov opazim, da imam več neodgovorjenih klicev, ki jih sklenem vrniti. Nekaj jih je v zvezi s fakultetnimi zadevami, pa nek klic z Vala 202 (le od kje novinarji dobijo mojo številko, se včasih sprašujem), kjer so od mene želeli izjavo o izboru evropskih funkcionarjev, a so jo potrebovali že pred dvanajsto, pa s TV Slovenija, s katere potrdijo, da me vabijo na večerne Odmeve, o čemer smo sicer načelno govorili že pred dnevi.

Sicer pa so dopoldanske sekcije potekale z zavidljivo točnostjo, kar mi vliva upanje, da ne bo nepredvidenih terminskih zapletov. Organizatorji so me namreč prosili, če bi moderiral zaključno plenarno razpravo, na kateri bi obravnavali in sprejeli “Ljubljansko izjavo” (the Ljubljana Declaration – vsaj nekaj, če nam že kot ene temeljnih pogodb EU ni uspelo namesto Lizbonske kak mesec dni kasneje dobiti Ljubljanske pogodbe) o nacionalnih jezikih v visokem šolstvu. Razprava naj bi potekala od 15.30 do 16.30, pet pred 17h pa bi bil potem brez posebne naglice z lahkoto na Radiu.

A kaj, ko ob uri še veliko udeležencev manjka. Organizatorji mi sicer kot prijetno presenečenje prinesejo sveže iz tiskarne prispeli zbornik Terminologija in sodobna terminografija s prispevki, pripravljenimi na podlagi lanske poletne terminološke šole na SAZU, med katerimi je tudi nek moj sestavek. A zbornik si bom lahko ogledal kasneje – zdaj gre za minute! Ker slutim, kaj se zna zgoditi, pošljem na Radio SMS, da se zna konferenca malo zavleči in bom morda kako minuto zamudil – dobim prijazen odgovor, naj v tem primeru pridem kar v studio, čim bom lahko. A vendarle, to bi bilo malo nespodobno, pa tudi konferenca ne more teči preveč čez uro, saj gotovo tudi drugi udeleženci računajo s tem, kdaj naj bi se končala.

Dobrih deset minut kasneje začnemo in po osnovni predstavitvi izjave razprava steče – sprva počasi, s pretehtanimi pripombami, kasneje z vse bolj osredotočenimi predlogi. Že od začetka nam je vsem jasno, da povsem končnega besedila v tako kratkem času ne bomo pripravili – namesto tega je razprava posvečena opozorilom na najbolj sporne ali nerodne določbe. Kljub temu smo ob 16.30 še daleč od konca. Opozorim, da lahko nadaljujemo na enak način ali pa vse skupaj malo pospešimo ter finese pustimo kasnejšemu pisnemu piljenju, in prisotni so k sreči za slednjo možnost. Ob 16.45 na skrivaj pokličem enega od organizatorjev in ga prosim, če mi lahko pokličejo taksi, ki bi me zunaj čakal 7 minut* do petih.

(*7 oziroma 007 – v glavi mi namreč že igra naslovna glasba iz filmov o Jamesu Bondu. Mi bo uspelo? Letalo se že pelje čez rob prepada, a če skočim za njim, ni vrag, da mi ne bi uspelo proti tlom padati hitreje od njega, ga dohiteti, se zavihteti v pilotsko kabino in poleteti na RTV.)

Deset minut pred peto zmanjka pripomb. Mar že? To mi da še celi dve minuti, da povzamem načelni dogovor o nadajnjem poteku dela in spodobno predam besedo glavni organizatorki, da konferenco sklene z zaključnim govorom. Potem pa kolikor je mogoče neopazno (“ta-raa-ta-daaaaa-ta-da-daaaah“) stečem ven iz stavbe in lahko celo kako dobro minuto razmišljam o tem, ali je bil taksi napaka, saj ga – žal – od nikjer ni. (Seveda bi lahko do Radia skoraj hitreje prišel peš kot s taksijem, a potem bi prvih deset minut oddaje lovil sapo, tako pa si bom lahko v taksiju morda celo malo uredil misli.)

Končno se taksi pripelje in me pobere. Vožnja je zanimiva iz dveh razlogov: ker je ena najcenejših, kar jih pomnim iz časa “po evru” (dobra dva evra), in ker se izkaže, da je taksist po duši pisatelj in ima pod vetrobranskim steklom že zvezan svoj prvi (avtobiografski) roman. Na Radio pridem tri minute do petih, sam najdem pot do studia in sem tam tako kar nekaj minut pred tem, preden se Studio zares začne. (Studio ob 17h, če ga poslušate, se namreč seveda vedno zares začne šele ob 17.05.) Hura, letalo je vzravnano, živimo še en dan.

Po taki oddaji se vedno opravi še krajši pogovor med udeleženci, nato pa se odpravim domov. Po napornem tednu sem že kar zdelan, a do konca me čaka še en dogodek – Odmevi, za katere moram biti na TV malo po pol deseti zvečer. Vmes grem domov, najprej odpišem na nekaj nujnih e-pisem – med njimi je tudi vprašanje z Mladine, na katerega odpišem, da bi se mu lahko posvetil šele v nedeljo – nato pa si privoščim eno uro spanca. Bi bilo lepo, če bi bil “teden” že končan, a malo po osmi je “treba” spet vstati, navleči nase še četrto obleko v dveh dneh in se odpraviti nazaj v mesto.

Vsaka televizijska oddaja je doživetje po svoje in tokrat sem prvič na Odmevih. Dobim celo svojo lastno “zeleno sobo” (če tako rečemo tistemu, kar v angleščini poznajo kot “green room“), vključno s pijačo in lastno televizijo, na kateri sprva na internem kanalu gledam snemanje sobotne oddaje HriBar (interni televizijski kanali – kjer se vidi prihodnost!), nato pa Odmeve, dokler me ne pridejo iskat in odpeljejo v studio. Kratek pomenek z voditeljem in nato začneva. (Če vas res zanima, si pogovor lahko ogledate tu, z začetkom malo po 27. minuti posnetka.)

Pet minut kasneje oziroma kakih dvajset minut do enajstih je tako uradni del delovnega tedna končan. (Pa čeprav bom ravno zaradi takih posebnih opravil, kot so se zvrstila v teh dveh dneh, imel še nekaj več “običajnih” opravkov čez konec tedna, ki bo tudi pretežno deloven.)

(dodatna poanta teh “dnevniških zapisov” pa je na voljo tu)

-