Habilitacijska merila med dvema ognjema

Spodnji Juretov zapis o habilitacijskih merilih, pa tudi siceršnje vroče razprave o tej aktualni temi, ki se razplamtevajo po ljubljanskih fakultetah, so preveč mamljiva spodbuda, da ne bi dodal še nekaj svojih misli. (In se že uvodoma opravičujem za dolžino, ki jo aktualnost in resnost teme nemara opravičuje.)

Začnimo pri dveh splošnih (in posplošenih) ugotovitvah:

(1) po obstoječih in predvidenih kazalnikih znanstvene uspešnosti se naravoslovci praviloma odrežejo bolje kot družboslovci;

(2) naravoslovci se, če že, razburjajo predvsem o tem, da so obstoječa pravila premila, družboslovci pa, če že, da bodo nova prestroga.

Da takoj razblinim dvome: tudi meni, čeprav sem družboslovec, se zdijo obstoječa pravila, predvsem pa njihova kvazi-objektivizirana uporaba, premila, z vsemi logičnimi implikacijami tega nedolžnega sklepa. Zato mi je kar žal, da lahko slabosti predlaganih sprememb služijo tudi kot nekakšen popoln alibi tistim, ki ne bi želeli nikakršne zaostritve oziroma zresnitve. A to po drugi plati slabosti predloga ne odpravlja.

Pomislimo, kaj je lahko sicer logičen sklep iz zgornjih dveh ugotovitev: nemara preprosto ta, da s(m)o v primerjavi z naravoslovci družboslovci očitno (a) bolj neumni ali (b) bolj leni (pri čemer gre pri vezniku “ali” med (a) in (b) seveda za vključevalno disjunkcijo), ali pa da se (a) zrcali vsaj v tem pogledu, da veliko bolj kot naravoslovci ignoriramo kakovost pri nastavljanju profesorskega zbora. (Glede na slišano kritiko kadrovske politike v naravoslovju bi morali biti potem nemara že pod absolutno ničlo.)

Je to tisto, kar želijo naravoslovci trditi? Če pretiravam, da je družboslovje na splošno gledano zavetje neumnih in lenih, naravoslovje pa pametnih in prizadevnih? Takšen sklep, oprostite, bi bil absurden; ali vsaj, če povem nekoliko znanstveno, takšna možnost sicer teoretično obstaja, a je bore malo verjetna.

Če bi naravoslovci sprejeli nepraktičnost nepopustljivega vztrajanja pri enotnih kvantificiranih habilitacijskih merilih, potem bi bila razprava lažja in bi na drugi strani onemogočila tiste nasprotnike kakršnekoli zresnitve, ki zdaj bolj ali manj uspešno gradijo koalicijo odpora proti nerealnim pravilom tudi med tistimi, ki bi si te zresnitve sicer načeloma želeli.

Za primer, zakaj morda ne gre uporabiti povsem enotnih pravil za vsa področja, pa še nekaj konkretnejših pomislekov:

1. Zahteva, da ima kandidat za profesorja uspešno zaključeno vodenje mednarodnega ali bilateralnega projekta, se denimo ne sliši grozno, dokler si ne predstavljaš realnosti različnih področij: čeprav govorim malo na pamet, si upam ugibati, da je na določenih družboslovnih področjih bistveno manj možnosti ali predispozicij za tovrstne projekte, pri nekaterih pa so praktično skorajda utopični. Ne predstavljam si, denimo, kako bi lahko evropski raziskovalni projekt brez posebnih težav vodil nek naš zgodovinar (kolikšna je denimo pogostost evropskih raziskovalnih projektov na področju zgodovine v primerjavi s projekti na področju kemije?), ki se ukvarja z določenimi vidiki slovenske zgodovine (kar je najbrž še znotraj tega področja neka za Evropo obskurna tema). Se bomo morali zato pač odpovedati profesorjem zgodovine, ali pa ti raziskovanju za širšo Evropo nezanimivih tem?

2.

Zahteve po citiranosti in objavah v bazah SSCI so tudi rahlo težavne, če pogledamo realno stanje baz revij (pri čemer seveda sam ne poznam realnosti revij s področja informatike, a si upam trditi, da tudi oni ne realnosti pravniških). Na primer: ne vem, kako pogosto Harvard Law Review objavi kak članek kateregakoli evropskega avtorja, ki dela v Evropi, a bi si upal trditi, da v večini letnikov niti enega! Gre za ameriško revijo, ki jo urejajo ameriški študenti prava (zelo predani, ki delajo po 40 ur na teden, kar sem videl iz poldruge roke, ker sem imel prijatelje med uredniki in tudi sam kot svetovalec sodeloval pri manj prestižnem Harvard International Law Journal, a vendarle ameriški študenti) in ki je namenjena ameriškim temam. Podobno je s poglavitnim delom vseh pravnih revij, ki so v SSCI, saj so mnoge tesno vezane na ameriško ali širše anglosaško področje. Mnoge revije, ki so za evropske pravnike realistično dostopne ali celo najbolj zaželene in čislane, pa sploh niso vključene v bazo.

Če podam lasten primer: sam imam eno razpravo v reviji iz baze SSCI (pdf, če vas zanima, dostopen prek moje osebne fakultetne podstrani), kar je za pravnike že kar velika redkost. A v tej reviji sem jo objavil le zato, ker mi je žal ni objavila revija ICLQ, ki sem si jo sprva izbral kot najboljšo na svetu za konkretno temo. Če bi razpravo objavili v ICLQ, bi bil sam po vsebinski plati bolj zadovoljen, ker je ta v pravniški srenji gotovo bolj brana in čislana revija; a ne bi imel članka v bazi SSCI. Članek, ki je do sedaj med mojimi dosegel največ odmeva (in citatov) in ga med drugim dva ugledna tuja učbenika evropskega prava navajata celo kot priporočeno branje, pa mi je kot enem dveh soavtorjev prinesel deset točk in nič formalno priznanih citatov.

3.

In končno, ali so res vsi raznovrstni članki med seboj enaki? Seveda ne, kar priznavajo tudi naravoslovci. Že med članki posameznega človeka so velike razlike. A velike razlike so gotovo tudi med področji.

Zgoraj omenjena revija ICLQ je v letu 2008 objavila 26 znanstvenih razprav (in 13 krajših prispevkov). Po svoje je za revijo krasno, da lahko ob prestižu opravlja ostro selekcijo med prispelimi razpravami in izbere le ščepec, ki ga objavi (tolažim se s tem, da so tudi mojo razpravo izločili na sestanku uredniškega odbora). Za avtorje pa je pot do objave zato še težja. Najuglednejše ameriške revije denimo dobijo v oceno po par tisoč člankov na leto, za objavo pa jih izberejo par ducatov – pa še ti, kot rečeno, so skoraj izključno vezani na ameriške teme in posledično avtorje.

Zato za hudomušno provokacijo: je res prav enačiti vse objave med seboj pri določanju meril? Ali bi bilo denimo mogoče, da so prave znanstvene razprave v družboslovju na splošno gledano celo večji napor (po obsegu in vloženem trudu) in dosežek kot objave v naravoslovju? Shanghajska lestvica denimo ob upoštevanju objav v najprestižnejših bazah za potrebe rangiranja fakultet objave v bazi SSCI šteje z dvakratno težo. Morda bo kdo pomislil, da gre za poskus povečanja vloge družboslovja v merilih, ki so sicer močno nagnjena v prid naravoslovnim kriterijem – a vendar bi bila v tem primeru ustreznejša in pravilnejša možnost, da bi objave v SSCI obravnavali kot ločeno kategorijo, ne pa da jih še vedno štejejo skupaj z objavami v SCI, le da je vsaka objava v SSCI vredna dve objavi v SCI. Mar ne bi bilo, če že polagamo toliko vere v Shanghajsko lestvico, potemtakem prav, da tudi naša merila odražajo enako tehtanje objav: da torej za rednega profesorja velja kriterij 14 znanstvenih člankov, če gre za družboslovje, in 28 člankov, če gre za naravoslovje?

—

A naj sklenem brez hudomušnosti. Habilitacijska merila naj bodo resn(ejš)a in predvsem naj se resno uporabljajo; v tem se strinjam. Naj pa bodo vendarle tudi stvarna, torej takšna, da zaradi rigidnosti povsem sposobnim in delovnim kandidatom ne preprečujejo habilitacije, ker njihovo področje ali profil ne ustreza nekakšni zunanji predstavi o tem, kako naj bi kvalitetna izvedba njihovega dela izgledala. Tu ne gre ne za vprašanje izjem ne za vprašanje specifične slovenske bolezni: določeni vidiki predlaganih meril bi, če bi jih prignali do logične skrajnosti zahtev vodenja evropskih projektov in objav v bazi SSCI, preprečili habilitacijo ne le večini članov ljubljanske Pravne fakultete, ampak najverjetneje tudi večini pravnih profesorjev pariške Sorbonne ali pa denimo vodilne nemške pravne fakultete Univerze v Heidelbergu. Naj to razumemo, kot da so tudi najboljši nemški pravniki neumni lenobci? Močno upam, da ne.

-