Raziskovalec delovanja človeškega vida Mark Changizi trdi, da lahko ljudje vidimo prihodnost. Pri tem seveda nima v mislih kake nadnaravne zmožnosti, ampak povsem vsakdanje delovanje našega vizualnega sistema za zaznavanje okolice. Eden izmed ključnih argumentov za njegovo nenavadno hipotezo so optične iluzije oziroma primeri, ko nas vid zavede, da vidimo nekaj, česar oči v resnici niso zaznale. Takrat se namreč naš sistem za napovedovanje prihodnosti zmoti.
Zakaj nastanejo optične iluzije
Mark Changizi trdi, da optične iluzije nikakor niso znak nepopolnosti našega čutnega sistema, ki bi pričal o evolucijski nedovršenosti vida, ampak so nasprotno znak njegove naprednosti. Do iluzij pride, ker z možgani vidimo bistveno več kot zgolj to, kar zaznajo oči. Gledanje je aktiven proces in ne zgolj pasivno zaznavanje fotonov, ki prihajajo do naših oči iz okolice. Če bi gledali zgolj pasivno, do iluzij ne bi prihajalo, a v tem primeru ne bi bili sposobni ujeti niti žoge, ki bi nam jo nekdo podal.
Do iluzij, ko se nam zdi recimo neka črta daljša od druge, čeprav sta v resnici obe enako dolgi, pride po Changiziju zato, ker poskušajo naši možgani v zavedanje videnega vračunati tudi dimenzijo časa oziroma spreminjanja okolice. Ko hodimo, se nam določeni vizualni vzorci hitreje približujejo kot drugi. Da bi uskladili dojemanje okolice s spreminjanjem naše lokacije zaradi hoje, možgani malo spremenijo podobo, ki nam jo posredujejo v zavest.
Da smo lahko dovolj odzivni na spremembe v svoji okolici, nam morajo možgani slikati svet takšen, kot zanj predvidevajo, da bo delček sekunde v prihodnosti. Čeprav naše oči gledajo sedanjost, dejansko vidimo delček sekunde naprej v prihodnost. Če bi nam posredovali sliko okolice, kakršno dejansko zaznavajo, bi bilo naše zavedanje zmeraj že malo v zaostanku za dogajanjem v okolici, kar bi lahko imelo za nas katastrofalne posledice.
Analiza informacij, ki pridejo v možgane skozi oči, seveda vzame nekaj časa. Čeprav gre le za delček sekunde, je to vseeno dovolj, da nikoli ne bi bili zmožni ujeti žoge, saj bi ta že odletela mimo, ko bi nam čuti javili, naj stegnemo roke in jo zgrabimo. Da lahko zaznavamo sedanjost, moramo biti sposobni predvideti bližnjo prihodnost. Čeprav gre zgolj za desetinko sekunde, je to vseeno kar občuten časovni interval, če imamo opraviti s hitrimi predmeti, kot je žoga, ali če tečemo.
Paradoks vizualnega zaznavanja okolice v gibanju je, da jo lahko dojemamo takšno, kakršna je v sedanjosti, samo če znajo možgani na podlagi preteklih izkušenj napovedati gibanje predmetov za delček sekunde v prihodnost. Samo če znamo videti v prihodnost, lahko zaznavamo sedanjost in ne šele preteklost.
Možganski sistem za simuliranje prihodnosti
Romi Nijhawan je v devetdesetih letih eksperimentiral z zaznavanjem utripajočih in premikajočih se predmetov in prišel do zanimivega spoznanja. V enem izmed poskusov je žarnica posvetila ravno v trenutku, ko je mimo nje potovala žoga. Presenetljivo pa človek, ki je opazoval žogo, bliska žarnice ni zaznal v trenutku, ko je bila žoga najbližje žarnici, ampak se mu je zdelo, da se zasveti šele, ko je žoga že odletela mimo. Opazovalcu se je zdelo, da je žoga prehitela blisk žarnice, čeprav sta se oba dogodka v resnici zgodila sočasno.
Changizi pravi, da lahko pri tem eksperimentu prepoznamo delo mehanizma, ki v možganih generira videz bližnje prihodnosti. Do časovnega neskladja med dogodkoma pride, ker zna možganski sistem za generiranje prihodnosti predvideti samo napovedljive dogodke. Pot žoge zna obravnavati, zato jo prestavi za desetinko sekunde v prihodnost, da jo dojemamo na mestu, kjer je v resnici v sedanjosti trenutka našega zavedanja. Ne zna pa napovedati utripa žarnice, zato tega dogodka ne zamakne v času, ampak ga posreduje zavesti v trenutku, ko ga spoznavni mehanizem dešifrira. Dogodka, ki se sicer v realnosti zgodita sočasno, si v zavesti opazovalca zato sledita z rahlim zamikom.
Podoben učinek lahko opazujemo tudi v diskoteki, ko vklopijo hitro utripajočo luč. Če imate takrat v roki svetilko ali plamen vžigalnika, lahko opazite enak učinek kot pri žogi in žarnici. Zdi se, kot da svetilo, ki ga hitro premikamo, prehiteva roko, ki ga nosi. Roka je obsijana le občasno, zato njenega gibanja možgani avtomatsko ne predvidijo, svetilo pa je ves čas prižgano, zato znajo možgani njegovo gibanje napovedati.
Z eksperimenti so spontano napovedno moč vizualnega sistema preverjali tudi tako, da so testnim osebam kazali preproste posnetke recimo vrtečega se pravokotnika. Film se je v nekem trenutku ustavil, opazovalec pa je moral povedati, kako je bil obrnjen pravokotnik na zadnji sliki. Praviloma so si ljudje zapomnili malo bolj zamaknjen pravokotnik, kot je bil dejansko na zadnji sliki, kar pomeni, da so si zapomnili simulacijo tega, kakršna bi morala biti pozicija pravokotnika delček sekunde v prihodnosti.
Kaj pa, če se možgani v svoji napovedi zmotijo? Možgani so pripravljeni tudi na takšne situacije, saj znajo prilagoditi spomin bližnje preteklosti tako, da se napak možganskega simulatorja sploh ne zavemo, v spomin pa se shrani popravljena oziroma prava preteklost.
Velika teorija poenotenja razlage iluzij
Changizi je na osnovi analize nekaj najbolj tipičnih vizualnih iluzij postavil svojo “veliko teorijo poenotenja” razlage iluzij. Po tej teoriji pride do iluzij v primerih, ko možgani uporabijo sistem za napovedovanje bližnje prihodnosti na osnovi indicev o gibanju, ki jih prepoznajo v sliki. Sistem lahko zavedemo v ustvarjanje iluzij, če naredimo takšno statično sliko, ki možganom ustvari vtis, da zares opazujejo gibanje.
Podobno kot pri fotografskih posnetkih je tudi za možgane dober znak gibanja zameglitev oziroma nejasnost predmetov, ki ima jasno geometrijsko ureditev. Ko gledamo skozi sprednje okno avtomobila med vožnjo, vidimo predmete ob robu vidnega polja zamazano, medtem ko so predmeti v smeri vožnje povsem jasni. Ko možgani vidijo takšno sliko, sklepajo, da se premikamo. Enako pa zaključijo tudi, če vidijo spretno narejene statične slike, ki so ravno prav zamazane. V tem primeru se nam porodi iluzija, da se nekaj premika, čeprav je vse statično.
Naš vizualni sistem dojemanja okolice nikakor ni zgolj pasivni mehanizem, kot je na primer filmska kamera, ki le odslikava okolico. Če bi bil svet statičen, bi nam tak pasivni sistem povsem ustrezal, ker pa je svet dinamičen in se tudi mi dokaj hitro gibljemo po okolici, morajo znati možgani več kot zgolj prepoznavati predmete v okolici. Njihovo gibanje morajo znati predvideti in nam v zavest že projicirati svet, kakršnega napovedujejo, da bo takrat, ko se bomo te napovedi zavedeli.
Stranski produkt napovedovalne zmožnosti vizualnega sistema naših možganov so iluzije, ko se nam napačno zdi, da se statične podobe premikajo ali da je neki predmet večji, kot je v resnici. Kot trdi Changizi, pride do iluzij zato, ker imamo v možganih vključen sistem za aktivno napovedovanje bližnje prihodnosti. Če bi ga nekako izključili, bi iluzije izginile, a bi bili zato nebogljeni pri povsem vsakodnevnih opravilih, ko imamo opraviti s hitrimi predmeti ali ko se mi sami hitro gibljemo.
(Primere iluzij in drugo dokumentacijo skupaj z znanstvenimi članki o raziskavah lahko najdete na Changizijevi spletni strani www.changizi.com.)
