Govoriti o knjigah je vselej obenem lepo in težko. »Lepoto oceni kupčevo oko, ne pa glasno hvalisanje klošarjev,« je Matej Bor nekoč prevedel Shakespeara in čeprav nista merila na branje leposlovja, nedvomno tudi za knjige velja ona stara o očeh in malarjih.
Pa vendarle, ne morem si kaj, da ne bi bil presenečen, ko me proti pričakovanju ali upanju še zdaleč ne navdušijo knjige oziroma avtorji, ki sicer v svetu uživajo velik sloves in so pogosto zelo všeč tudi meni dragim ljudem. Le česa ne prepoznam, se sprašujem; ali pa, ko se trikrat zapored zapičim v kakšno podrobnost, ki se mi zdi povsem nelogična: le zakaj to prepoznam kot pomanjkljivost? Tudi v tem gotovo nisem edini – še vsaka knjiga je imela tako privržence kot kritike – le da se mi včasih zdi, kot da sem otok kritike sredi morja odobravanja.
Tako je bilo denimo že pred leti ob Paulu Coelhu in njegovem nesrečnem Alkimistu. Ko sem ga prebral, se mi je zdel povsem privlečen za lase; kot da bi Coelho bral Malega princa in se spraševal, zakaj je slednji tako priljubljen, ter prišel do sklepa, da zato, ker vsebuje polno očitnih resnic, ki jih vsi dobro poznamo, a smo jih morda pozabili. Ter si nato rekel – hopla, saj to bi znal pa tudi jaz. Zame popoln nateg; za sijajne ljudi okrog mene pa biser. (Ko sem nato prebral, da naj bi bil Alkimist v Franciji druga najbolj prodajana knjiga vseh časov, sem se znova spraševal, ali je kaj narobe z mano ali s Francozi.)
Na nek način se je to ponovilo z Danom Brownom, čeprav sem imel v tem primeru v svojem taboru nekoliko več članov: neprepričljivo in neduhovito premlevanje starih teorij zarote z bore malo občutka za jezik ali pripovedništvo, sem menil in se vsaj sam skoraj bolj zabaval ob branju sodbe o tem, ali je Da Vincijeva šifra plagiat. A kaj, ko me v zvezi s tem – hvalabogu, boste verjetno dodali – nihče ne vpraša za mnenje in bralci najverjetneje tudi njegovo najnovejšo knjigo grabijo s knjižnih polic.
Ravnokar pa se mi isto zopet dogaja s Stiegom Larssonom. Larsson, če ga (še) ne poznate, je švedski avtor, ki je v prostem času in za lastno zabavo pisal kriminalne romane ter nato tri ponudil v objavo, tik zatem pa nepričakovano umrl zaradi srčne kapi. Trilogija je doživela nesluten uspeh, najprej na Švedskem, potem pa tudi drugod po svetu – do te mere, da stockholmski mestni muzej organizira celo posebne oglede krajev, kjer se njegove zgodbe dogajajo.
Mene pa je – čeprav, priznam, sem prilezel le do strani 160 prve knjige – pustil povsem hladnega. Zgodba (teh prvih 160 strani) se mi zdi polna nedomišljenih poenostavljanj in logičnih spodrsljajev, vsaj angleški prevod pa tudi slovnično pomanjkljiv in slogovno neizbrušen. A kaj lahko rečem, ko z naslovne strani domačega izvoda vame zija zapis, da je bilo po svetu prodanih že več kot sedem in pol milijonov izvodov te knjige, angleškemu prevodu pa so tudi Britanci delili knjižne nagrade?
Kaj naj človek stori? Išče zavetje v pravniških vidikih fenomena (v primeru Larssona denimo tistemu, da zaradi zastarele švedske zakonodaje njegova zunajzakonska partnerica, ki je z njim živela 30 let, sploh ni med njegovimi zakonitimi dediči – presenetljivo, da skandinavska država v takih zadevah zaostaja za civilizacijsko sosesko), ponosno vztraja pri lastnem okusu, ali pa se avanturistično prepusti toku, prebere kako tako knjigo in se vpraša, ali bi si sam drznil reči – hopla, saj to bi znal pa tudi jaz?
