Frank Herbert
Dune. Peščeni planet

Prevedel Igor Harb
Založba Sanje d. o. o.

Izvirni naslov Dune © Herbert Properties LLC, 1965
V slovenskem jeziku © Sanje, 2018 Vse pravice pridržane.

Več o knjigi na spletni strani založbe!

Založnik o knjigi

V daljni prihodnosti sta mogočni rodbini ujeti v vrtinec sovražnosti. Ko imperator Shadam IV. upravljanje planeta Arrakis z rodbine Harkonnen prenese na rodbino Atreides, se Harkonneni uprejo in Atreidesom nastavijo past.

Na Arrakisu, znanem tudi kot Sipina, je vsaka kapljica vode pravo razkošje, prostrane puščave pa so dom skrivnostnih, orjaških peščenih črvov. Toda Sipina je tudi planet neizmernega bogastva, saj je edini vir začimbe melanže, najredkejše in najdragocenejše snovi v galaktičnem imperiju. Melanža podaljšuje življenje in širi spekter zavesti, kar navigatorjem Vesoljskega ceha omogoča iskanje najkrajših poti skozi vesolje. Kdor nadzira Arrakis, nadzira začimbo, in kdor nadzira začimbo, nadzira vesolje.

Po mnenju mnogih je Peščeni planet napisan tako mojstrsko in izvirno, da mu podeljujejo kultni status največjega znanstvenofantastičnega romana vseh časov. Je prejemnik prve nagrade Nebula in soprejemnik nagrade Hugo, s svojo čarobno mešanico napete drame, spletk in neustavljive pripovedi pa že več kot petdeset let buri domišljijo bralcev po vsem svetu. Moč opisov in epski razpon vizije Franka Herberta sta dandanes prav tako sveža, živa in aktualna kot ob izidu.

Odlomek iz romana

Paul se je vzravnal, da bi bolje videl, in zagledal valovit rumen oblak nizko nad površjem puščave, kakšnih trideset kilometrov pred njimi.
»Eden izmed vaših žetvenih hroščev,« je rekel Kynes. »Na površju je, kar pomeni, da koplje začimbo. Oblak nastane iz peska, ki se izloča skozi izpuh, ko s centrifugo odstranjuje začimbo. Noben drug oblak mu ni podoben.«
»Letala so nad njim,« je rekel vojvoda.
»Vidim dva … tri … štiri izvidnike,« je rekel Kynes. »Pozorni so na morebitno znamenje črva.«
»Znamenje črva?« je vprašal vojvoda.
»Na peščeni val, ki bi se približeval hrošču. Na površju imajo postavljene tudi seizmične sonde. Črvi včasih potujejo pregloboko, da bi se videl val.« Kynes je obrnil pogled proti nebu. »Nekje bi moral biti še vsenos, a ga ne vidim.«
»Črv vedno pride, kaj?« je vprašal Halleck.
»Vedno.«
Paul se je sklonil naprej in se dotaknil Kynesove rame. »Kako veliko območje pokriva vsak črv?«
Kynes se je nakremžil. Otrok je kar naprej postavljal odrasla vprašanja. »Odvisno od velikosti črva.«
»O kakšnih razmerjih govorimo?« je vprašal vojvoda.
»Veliki nadzirajo od tristo do štiristo kvadratnih kilometrov. Majhni …« Ustavil
se je, ko je vojvoda vklopil reaktivne zavore. Motorji na repu so zlagoma utihnili in letalo se je streslo. Krila so se razširila in začela mahati po zraku. Zrakoplov se je prelevil v pravi ‘topter, medtem ko je vojvoda let usmeril v krivuljo, nastavil nežno kriljenje in z levico pokazal na vzhod za žetnikom.
»Je to znamenje črva?«
Kynes se je sklonil čez vojvodo, da bi bolje videl v daljavo.
Paul in Halleck sta se zgrnila k oknu in zrla v isto smer. Paul je opazil, da je njihovo spremstvo, ki ga je nenadni manever presenetil, sprva odletelo naprej, vendar se je že začelo obračati. Žetnik je stal kakšne tri kilometre pred njimi.
V smeri, kamor je kazal vojvoda, so se srpaste sledi sipin raztezale proti obzorju in od tam se je iz daljave v ravni črti približevala podolgovata valujoča vzpetina – peščeni greben. Paula je prizor spomnil na velike ribe, ki vzvalovijo vodovje, ko plavajo tik pod gladino.
»Črv,« je rekel Kynes. »Velik.« Naslonil se je na sedež, zgrabil mikrofon z nadzorne plošče in vnesel novo frekvenco. Ko se je ozrl na zemljevid nad svojo glavo, je spregovoril v mikrofon. »Kličem žetnik delta ajaks devet. Opozarjam na znamenje črva. Žetnik delta ajaks devet. Opozarjam na znamenje črva. Prosim, potrdi.« Čakal je.
Zvočnik na nadzorni plošči je najprej oddajal le statične šume, nato pa se je zaslišal zvok: »Kdo kliče delta ajaks devet? Konec.«
»Ni slišati, da bi se preveč vznemirili,« je rekel Halleck.
Kynes je spregovoril v mikrofon: »Nenapovedan let – severno in vzhodno od vas, približno tri kilometre proč. Približuje se vam črv, predvideni čas stika je petindvajset minut.«
Iz zvočnika se je zaslišal drug glas: »Tukaj vodja izvidnikov. Tudi mi smo ga opazili. Počakajte na izračun časa do stika.« Sledil je premor, nato pa: »Stik čez šestindvajset minut in odštevamo. Dobro ste ocenili. Kdo je na tem nenapovedanemu letu? Konec.«
Halleck si je odpel varnostni pas in planil naprej med Kynesa in vojvodo. »Je to običajna delovna frekvenca, Kynes?«
»Da. Zakaj?«
»Kdo nas posluša?«
»Zgolj delovne ekipe na tem območju. Tako je manj interference.«
Zvočnik je ponovno zahreščal, nato pa: »Tukaj delta ajaks devet. Kdo dobi dodatni kredit za črva? Konec.«
Halleck se je ozrl k vojvodi.
Kynes je pojasnil: »Tisti, ki prvi opazi črva, dobi dodatek od nabrane začimbe.
Zanima jih …«
»Povej jim, kdo je prvi opazil črva,« je rekel Halleck.
Vojvoda je prikimal.
Kynes je okleval, nato pa dvignil mikrofon: »Dodatek za črva gre vojvodi Letu Atreidesu. Vojvodi Letu Atreidesu. Konec.«
Glas iz zvočnika je bil enoličen in zaradi statike ponekod prekinjen: »Slišimo vas in se vam zahvaljujemo.«
»Zdaj pa jim reci, naj si dodatek razdelijo med seboj,« je velel Halleck. »Reci jim, da tako želi vojvoda.«
Kynes je globoko zajel sapo, ter rekel: »Vojvoda želi, da si dodatek razdelite v ekipi. Ali slišite? Konec.«
»Sprejeto in hvala vam,« je izzvenelo iz zvočnika.
Vojvoda je dodal: »Pozabil sem omeniti, da je Gurney zelo nadarjen tudi za stike z javnostjo.«
Kynes se je zmedeno obrnil proti Hallecku.
»Tako možje vedo, da vojvodo skrbi za njihovo varnost,« je rekel Halleck. »Razvedelo se bo. Bilo je na lokalni delovni frekvenci, zato ni ravno verjetno, da bi prišlo na ušesa harkonnenskim agentom.« Ozrl se je na njihovo zračno zaščitnico. »In precej močno podporo imamo. Vredno je bilo tvegati.«
Vojvoda je usmeril letalo proti peščenemu oblaku, ki je bruhal iz žetnika. »Kaj zdaj?«
»Nekje blizu je vsenos,« je rekel Kynes. »Priletel bo in dvignil žetnik.«
»Kaj pa, če je vsenos pokvarjen?« je vprašal Halleck.
»Izgubili bi nekaj opreme,« je rekel Kynes. »Približajte se žetniku, gospod; videli boste nekaj zanimivega.«
Ko so prišli v turbulenco nad žetnikom, se je vojvoda namrščil in posvetil aparaturam. Paul je pogledal proti tlom in videl, da kovinsko-plastična pošast pod njimi še vedno bruha pesek. Zdela se je kot velik rjavomoder hrošč s številnimi širokimi gosenicami, ki so se na njenih krakih raztezale v vse smeri. Opazil je velikanski narobe obrnjen lijak, zarit v temni pesek pred njo.
»Po barvi sodeč gre za bogato nahajališče začimbe,« je rekel Kynes. »Delali bodo do zadnje minute.«
Vojvoda je dodal moč krilom in jih vzravnal, da bi hitreje pristal, medtem ko je krožno jadral nad žetnikom. Ozrl se je na levi in desni bok, da bi preveril, ali spremstvo ohranja višino in kroži nad njimi.
Paul je preučeval rumeni oblak, ki je bruhal iz žetnikovih izpuhov, nato pa je pogledal proti puščavi, od koder se je bližala sled črva.
»Ali ne bi morali že slišati, kako kličejo vsenos?« je vprašal Halleck.
»Običajno pogovori z vsenosom potekajo na drugi frekvenci,« je rekel Kynes. »Zakaj nima vsak žetnik v pripravljenosti dveh vsenosov?« je vprašal vojvoda.
»V tistem stroju spodaj dela kakšnih šestindvajset mož, da stroškov opreme sploh ne omenjamo.«
»Nimate dovolj izkuš…«
Kynes je obmolknil, ko je iz zvočnika izbruhnil besen glas: »Ali kdo od vas vidi vsenos? Ne javlja se.«
Iz zvočnika se je zaslišalo glasno škrtanje, ki ga je preglasil nenaden nadzorni signal, sledila je tišina in ponovno prvi glas: »Poročajte po številčnem zaporedju! Konec.«
»Tukaj vodja izvidnikov. Nazadnje, ko sem ga videl, je vsenos letel precej visoko in krožil proti severozahodu. Zdaj ga ne vidim več. Konec.«
»Izvidnik ena: negativno. Konec.«
»Izvidnik dve: negativno. Konec.«
»Izvidnik tri: negativno. Konec.«
Tišina.
Vojvoda se je ozrl navzdol. Čez žetnik je ravno spolzela senca njegovega letala.
»Samo štirje izvidniki so, imam prav?«
»Tako je,« je rekel Kynes.
»V naši ekipi nas je pet,« je rekel vojvoda. »Naša letala so večja. V vsako lahko stlačimo še tri može. Njihovi izvidniki bi morali biti zmožni dvigniti še vsak po dva.« Paul je v glavi seštel in rekel: »To je tri premalo.«
»Zakaj nimajo dveh vsenosov za vsak žetnik?« je zabrusil vojvoda.
»Nimate dovolj dodatne opreme,« je rekel Kynes.
»Zato je še toliko pomembnejše zaščititi, kar imamo!«
»Kam bi lahko zataval vsenos?« se je spraševal Halleck.
»Morda je bil prisiljen pristati kje izven našega vidnega polja,« je rekel Kynes. Vojvoda je pograbil mikrofon in se obotavljal s palcem na stikalu. »Le kako so lahko izgubili stik z vsenosom?«
»Pozorni so predvsem na površje, saj iščejo znamenje črva,« je rekel Kynes. Vojvoda je pritisnil stikalo in spregovoril v mikrofon. »Tukaj vaš vojvoda.
Pristajamo po ekipo delta ajaks devet. Vsem izvidnikom je ukazano ravnati enako. Izvidniki bodo pristali na vzhodni strani. Mi bomo na zahodni. Konec.« Segel je navzdol, vnesel svojo poveljniško frekvenco, ponovil ukaz svoji zračni zaščitnici in predal mikrofon Kynesu.
Ta se je vrnil na delovno frekvenco, ko se je iz zvočnika glasno razleglo: »… skoraj poln tovor začimbe! Imamo skoraj poln tovor! Ne moremo je prepustiti prekletemu črvu! Konec.«
»K vragu z začimbo!« je bevsknil vojvoda. Ponovno je pograbil mikrofon in rekel: »Vedno lahko dobimo še začimbe. V naših letalih so sedeži za vse, razen za tri med vami. Vlecite slamice ali se drugače odločite, kdo gre. A šli boste in to je ukaz!« Mikrofon je potisnil nazaj v Kynesove roke. »Oprostite,« je zamrmral, ko je Kynes stresel poškodovani prst.
»Koliko časa še?« je vprašal Paul.
»Devet minut,« je rekel Kynes.
Vojvoda je rekel: »Naše letalo ima več potisne moči kot druga. Če bi vzleteli z reaktivnim motorjem in tremi četrtinami pogona na krilih, bi lahko spravili na krov dodatnega človeka.«
»Tukajšnji pesek je mehak,« je rekel Kynes.
»Če vzletimo z reaktivnimi motorji in obteženi s štirimi dodatnimi možmi, se lahko zlomijo krila, gospod,« je rekel Halleck.
»Ne na tem letalu,« je odvrnil vojvoda. Ponovno je povlekel krmilno ročico, da je ‘topter zajadral ob žetniku. Krila so se obrnila navzgor in ‘topter je mehko pristal dvajset metrov proč od delovnega stroja.
Žetnik je bil zdaj tiho, pesek ni več brizgal iz izpuhov. Oddajal je zgolj blag mehanski ropot, ki je postal glasnejši, ko je vojvoda odprl vrata letala.
Nosnice jim je takoj preplavil vonj po cimetu – težak in oster.
Eno od izvidniških letal se je z glasnim udarjanjem kril spustilo na pesek na drugi strani žetnika. Kot bi trenil, je ob njegovem boku pristalo vojvodovo spremstvo.
Paul je pogledal proti žetniku in opazil, kako neznatni so bili videti ‘topterji v primerjavi z njim – kot mušice poleg ogromnega hrošča.
»Gurney, vidva s Paulom vrzita ven zadnji sedež,« je rekel vojvoda. Ročno je nastavil pogon kril na tri četrtine potisne moči, naravnal njihov kot in preveril krmila reaktivnega motorja. »Zakaj za vraga ne prilezejo iz tega stroja?«
»Upajo, da se bo vsenos pojavil,« je rekel Kynes. »Imajo še nekaj minut časa.« Ozrl se je proti vzhodu.
Vsi so pogledali v isto smer, toda čeprav znamenja črva še ni bilo na spregled, je v ozračju prevladoval preteč, napet občutek tesnobe.
Vojvoda je vzel mikrofon, vnesel poveljniško frekvenco in rekel: »Dve letali naj odvržeta generatorje ščita. Po vrsti. Tako bosta lahko ponesli vsaka še enega dodatnega človeka. Tej pošasti ne bomo prepustili nobenega moža.« Ponovno je vnesel delovno frekvenco in zarjul: »Zdaj pa tako, vi v delta ajaks devet! Ven! Takoj! To je ukaz vašega vojvode! Če ne ubogate pri priči, bom razrezal gosenico z lasersko pištolo!«
Na prednjem delu žetnika se je odprla loputa, nato še ena na zadnjem in še ena na strehi. Na plano so se začeli valiti možje, drseli so in poskakovali na pesek. Zadnji je izstopil iz žetnika visok moški v zakrpani delovni halji. Skočil je na gosenico in nato na pesek.
Vojvoda je odložil mikrofon na nadzorno ploščo, se zavihtel na zunanjo stopnico letala in zaklical: »Po dva v vsakega od izvidnikov.«
Moški v zakrpani halji je začel razporejati svojo ekipo na pare in jih potiskal proti letalu, ki je čakalo na drugi strani.
»Štirje sem!« je zaklical vojvoda. »Štirje v tisto letalo tam zadaj!« S prstom je pokazal na spremljevalni ‘topter tik za seboj. Stražarji so iz njega ravno odnašali generator ščita. »In štirje v tisto letalo tam zadaj!« Pokazal je na drugo letalo iz spremstva, ki je odvrglo generator ščita. »Po trije v vsa ostala! Tecite, peščeni pesjani!«
Visokorasli možakar je preštel svojo ekipo in se opotekel po pesku s tremi sodelavci za petami.
»Črva slišim, vendar ga ne vidim,« je rekel Kynes.
Takrat so ga zaslišali tudi drugi – hrapavo drsenje je bilo sicer oddaljeno, a postajalo je vse glasnejše.
»Prekleto zanikrn način dela,« je zamrmral vojvoda.
Letala so začela vzletati s peska. To je vojvodo spomnilo na dogodek v pragozdu njegovega rodnega planeta, ko so nekoč nenadoma prispeli na jaso in splašili mrhovinarje, ki so se gostili s truplom divjega vola.
Začimbarji so se opotekli do boka ‘topterja in se začeli vkrcavati za vojvodo. Halleck jim je priskočil na pomoč in jih potiskal v zadnji del.
»Noter, fantje!« je zaklical. »Hitreje!«
Paul, stisnjen v kot ob prepotenih moških, je v njihovem znoju zavohal strah in opazil, da dva izmed delavcev nista imela ustrezno zapetega ovratnika na hidrobleki. Informacijo je z mislijo na prihodnje ukrepe shranil v spomin. Oče bo moral uvesti strožjo disciplino glede hidroblek. Možje so nagnjeni k površnosti, če nisi pozoren na takšne stvari.
Zadnji možakar, ki se je stlačil v ‘topter, je zadihano rekel: »Črv! Vsak čas bo tu! Poženite!«
Vojvoda je smuknil na sedež, se nasmehnil in rekel: »Po prvotni oceni stika imamo še skoraj tri minute. Drži, Kynes?« Zaprl je vrata in jih preveril.
»Skoraj natanko toliko, moj gospod,« je rekel Kynes in pomislil: Hladnokrven pa je, ta vojvoda.
»Vse deluje brezhibno, gospod,« je rekel Halleck.
Vojvoda je prikimal in opazoval, kako vzleta zadnje spremljevalno letalo. Nastavil je vžig, se še enkrat ozrl na krila in merilnike ter vklopil reaktivne motorje.
Vzlet je prilepil vojvodo in Kynesa na sedeža ter pometel ljudi v zadnji del letala. Kynes je opazoval, kako vojvoda upravlja krmilo – nežno, samozavestno. ‘Topter je bil zdaj povsem v zraku in vojvoda je preučeval merilnike ter se oziral levo in desno proti krilom.
»Zelo težki smo, gospod,« je rekel Halleck.
»Še vedno krepko v mejah zmogljivosti letala,« je odvrnil vojvoda. »Saj nisi mislil, da bi res tvegal naše plovilo, ali pač, Gurney?«
Halleck se je nasmehnil in rekel: »Niti za trenutek, gospod.«
Vojvoda je v počasni krivulji nagnil letalo na levo – dvignili so se nad žetnik. Paul, stisnjen v kotu poleg okna, je strmel v nemi stroj na pesku. Znamenje črva je poniknilo približno štiristo metrov pred žetnikom. Nenadoma se je v pesku okrog delovišča pojavila turbulenca.
»Črv je prišel pod žetnik,« je rekel Kynes. »Kar boste videli, je bilo dano videti le redkim.«
Pege prahu so zasenčile pesek okrog žetnika. Veliki stroj se je začel nagibati v desno. Na istem mestu je postopoma nastal ogromen peščeni vrtinec. Sukal se je vse hitreje in hitreje. Pesek in prah sta nasičila zrak v krogu stotine metrov.
In nato so ga videli!
V pesku je zazevala široka luknja. Sredi nje so se zalesketale bele konice, od katerih se je odbijala sončna svetloba. Premer luknje je vsaj dvakrat večji od dolžine žetnika, je ocenil Paul. Videl je, kako je stroj zdrsnil v odprtino na valu prahu in peska. Nato se je luknja zasula.
»Bogovi, kakšna pošast!« je zamrmral možakar poleg Paula.
»Vso našo preklemano začimbo je odnesel!« je zarenčal drugi.
»Nekdo bo plačal za to,« je rekel vojvoda. »To vam obljubim.«
V odločnosti očetovega glasu je Paul prepoznal jezo. Prešinilo ga je, da jo deli z njim. Zares zločinska potrata!
V tišini, ki je sledila, so zaslišali Kynesa.
»Blagoslovi Tvarnika in Njegovo vodo,« je zamrmral Kynes. »Blagoslovi Njegov prihod in odhod. Naj Njegova sled očisti svet. Naj ubrani svet za svoje ljudstvo.« »O čem govorite?« je vprašal vojvoda.
A Kynes je ostal tiho.
Paul se je ozrl po možeh, ki so bili stisnjeni okrog njega. Prestrašeno so strmeli v Kynesov hrbet. Eden med njimi je zašepetal: »Liet.«
Kynes se je obrnil, ves namrščen. Možakar se je osramočen potegnil nazaj. Drugega izmed rešenih mož je pograbil kašelj – suh in razdražljiv. Nato je zasopihal: »Prekleta naj bo ta peklenska luknja!«

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.