Še nedolgo tega je bila osrednja tema odnosa med znanostjo in religijo osredotočena na vprašanja, ki so jih vedno znova odpirale skrajne ameriške protestantske ločine, ki se jim je zdelo poučevanje brezbožnega darvinizma v javnih šolah nekaj nezaslišanega. Z vsemi mogočimi pravnimi in medijskimi triki so poskušale uveljaviti svojo resnico in iz šol izgnale teorijo evolucije. Na kratki rok so v kakšni bitki celo zmagale, a vojne jim ni, in upajmo tudi nikoli ne bo, uspelo dobiti. A ta spopad med znanstveniki in protestantskimi fundamentalisti, ki berejo Sveto pismo kot nekakšno znanstveno razpravo, nenadoma ni več v središču medijske pozornosti. Vprašanja, povezana z mestom darvinizma in kreacionizma v ameriških javnih šolah, ne polnijo več časopisnih stolpcev in televizijskih oddaj. Zdaj niso več zanimive zgodbe o čudakih, ki so prepričani, da Zemlja ni starejša od nekaj tisoč let, pač pa je v ospredje stopila skupina znanstvenih publicistov, ki se je podala na nekakšen ateistični križarski pohod, katerega cilj je ljudem odpreti oči in razgaliti nesmiselnost vere v Boga.
S knjigami nad religijo
Najbolj slaven v skupini teh militantnih ateistov, kot so jih poimenovali, je pravkar upokojeni oxfordski profesor za javno razumevanje znanosti Richard Dawkins. Njegova leta 2006 izdana knjiga Bog kot zabloda je postala velikanska prodajna uspešnica. V dveh letih so je namreč prodali že več kot poldrugi milijon izvodov, kar je za knjigo te vrste zelo velik uspeh. Pri tem ni zanemarljivo, da si je Dawkins skozi desetletja javnega nastopanja in publicističnega dela ustvaril ime, ki se prodaja že samo po sebi. Vseeno pa ne on sam kot medijska figura ne vsebina njegove knjige ne moreta pojasniti neverjetne odmevnosti, ki je je bila knjiga deležna. Očitno je, da njegova knjiga jezdi na nekakšnem valu, ki je zadnja leta razburkal javni prostor in pognal v tek silo, ki jo je Dawkins pravi čas zaznal in jo s svojo knjigo le še nadgradil.
Za oznako religioznih naukov uporablja besedo zabloda (delusion), ki jo razume kot “zmotno prepričanje ali predstavo”. V nadaljevanju citira še Roberta M. Pirsiga, avtorja romana Zen in umetnost popravljanja motociklov, ki je zapisal: “Če je žrtev zablode posameznik, jo imenujemo blaznost. Če je žrtev veliko, jo imenujemo vera.”
Dawkins si je knjigo zamislil kot nekakšno razodetje, ki naj bi vernim dokončno sporočilo, da so zavedeni. Svojo idejo zelo jasno zapiše že kar v uvodu: “Če bo ta knjiga obrodila sadove, kakršnih se nadejam, bodo verni bralci, ki jo bodo vzeli v roke, ateisti, ko jo bodo odložili.” Malo naprej svoje želje po tem, kaj želi doseči s knjigo, sicer malo omili: “Najmanj, česar se lahko nadejam, je, da nihče, ki bo prebral to knjigo, ne bo mogel reči: ‘Saj nisem vedel, da smem.'” Pri tem ima seveda v mislih “izvitje iz primeža vere”.
Nesveta trojica
V resnici Dawkins ni bil prvi, ki je napisal uspešnico na temo hvalnice sodobnemu ateizmu. To je storil leta 2004 že Sam Harris s knjigo The End of Faith: Religion, Terror and the Future of Reason. Začenja jo z opisom zadnjega dne samomorilskega napadalca, ki se razstreli na avtobusu, nakar poskuša skozi različne vidike religioznega delovanja pokazati, da ni vera v Boga nič drugega kot nekakšna mentalna bolezen, ko ljudje delujejo v skladu z določenimi prepričanji, za katera nimajo nobenega racionalnega ali empiričnega dokaza.
Za Harrisa, ki je prav s svojo militantno knjigo, naravnano proti religioznemu verovanju, postal velika pop-intelektualna zvezda, problem niso skrajneži, ki bi izrabili domnevno dobro jedro neke religije in ga uporabili kot krinko, s katero novačijo fanatike za svoj politični boj. Kot je zapisal Dawkins v svoji recenziji Harrisove knjige za The Guardian: “Drugi krivijo ‘ekstremiste’, ki ‘izkrivljajo’ ‘pravo’ sporočilo religije. Harris gre h koreninam problema: k sami religiji. Celo zmerna religija je nadloga, ker nas vodi do spoštovanja in ‘gojenja ideje, da lahko nekaterim trditvam verjamemo, ne da bi imeli zanje dokaze’.”
Poleg Harrisa in Dawkinsa je knjigo s podobno odmevno vsebino izdal tudi v ZDA živeči angleški novinar in publicist Christopher Hitchens, ki je znal že v preteklosti s svojimi knjigami in članki izzvati burne odzive javnosti. Pred dobrim desetletjem se je poglobil v kult Matere Tereze in vse skupaj opisal v knjigi s kontroverznim naslovom The Missionary Position: Mother Teresa in Theory and Practice (Verso, 1995). V knjigi je razgalil politično ozadje delovanja svetnice in Nobelove nagrajenke za mir, ki je po njegovih ugotovitvah svoje karitativno delo izrabljala za širjenje ekstremne in agresivne verzije katolicizma.
V knjigi God is not Great: How Religion Poisons Everything (Twelve Books, 2007) je želel Hitchens med drugim zagovarjati tudi zabavno idejo, da so religiozna prepričanja preprosto posledica tega, da človek še ni do konca izdelan projekt evolucije: “Pretekle in sedanje religiozne krutosti se niso dogodile zato, ker smo zlobni, ampak ker je dejstvo narave, da je človeška vrsta biološko le deloma racionalna. […] Religiozne vere ni moč izkoreniniti, ker smo še zmeraj v procesu evolucije.”
Verjetno pa ni presenečenje, če povemo, da je tudi Hitchensova knjiga doživela velikanski prodajni uspeh. V enem tednu po izidu se je na lestvici najbolje prodajanih knjig spletne knjigarne Amazon.com povzpela na drugo mesto, takoj za Harryjem Potterjem, na lestvici New York Timesa pa je prvo mesto najbolje prodajanih dosegla tretji teden po izidu.
Zaradi vnetega zagovarjanja ateizma so mediji Dawkinsa, Harrisa in Hitchensa poimenovali kar nesveta trojica (prosto po izrazu iz krčanske eshatologije, ki označuje Satana, Antikrista in lažnega preroka kot popolno nasprotje svete trojice). Oznaka je sicer medijsko privlačna, a žal skupine ne sestavljajo le tri imena. Zelo aktiven je tudi ameriški filozof Daniel Dennett, profesor na Tufts University v bližini Bostona. Dennett je zaslovel z odmevnimi knjigami o filozofiji biologije in o možganskih raziskavah. Med medijsko aktivne ateiste je odločneje stopil s knjigo Breaking the Spell: Religion as a Natural Phenomenon (Viking, 2006), v kateri zagovarja stališče, da bi morali religiozno verovanje znanstveno preučevati kot vsak drug naravni pojav. Po njegovem se moramo otresti predsodka, da je pojasnjevanje religioznega prepričanje onstran dosega znanosti.
Ateistični fundamentalisti
Temeljna teza militantnih ateistov je, da med znanostjo in religijo ne more biti sožitja. Ker se “resnici” znanosti in religije medsebojno izključujeta, znanstvene teorije pa so po definiciji resnične, morajo biti tako religiozna prepričanja nujno zmotna. Vse, česar ni mogoče zvesti na znanost oziroma racionalno utemeljiti, je zanje preprosto zabloda oziroma praznoverje. Dawkinsov temeljni argument proti religiji je denimo, da njene trditve očitno nasprotujejo temu, kar utemeljeno vemo o svetu. Tudi vprašanje obstoja Boga je zanj v končni fazi le možna hipoteza, ki jo je mogoče empirično preveriti. “Hipoteza o bogu,” pravi, “je znanstvena hipoteza o vesoljstvu, ki jo je treba razčleniti z enako mero skepticizma kot katerokoli drugo.”
Skupna značilnost četverice, ki je postala nekakšno trdo jedro sodobnega ateističnega gibanja, je, da znajo zelo dobro prodajati svoje ideje. Njihove knjige in javni nastopi so zelo odmevni in kot smo že omenili, jim je v nekaj letih uspelo povsem na novo strukturirati idejni prostor, v katerem poteka javna razprava o odnosu med znanostjo in religijo. Zdaj kot odziv na te štiri knjige kot gobe po dežju izhajajo najrazličnejše kritike, ki se prav tako ponašajo z medijsko zanimivimi naslovi, kot so na primer: The Dawkins Delusion?, Deluded by Dawkins? ali The Devil’s Delusion.
Prav novo strukturiranje javne razprave o odnosu med znanostjo in religijami še najbolje pojasni, zakaj so omenjene knjige doživele takšen prodajni uspeh. Ljudje so preprosto naveličani že stokrat prežvečenih argumentov, saj njihovo neprestano ponavljanje ne prinese nič novega. Dokaj ekstremna stališča militantnih ateistov pa so v razpravo vnesla svežino, ki ji morajo zdaj slediti tudi drugi.
