O(b) obisku pravnega laboratorija

Ko sem v zadnjih tednih občasno prebiral odlične zapise soavtorjev tega bloga, si nisem mogel kaj, da ne bi vedno znova razmišljal o razlikah in razmerjih med naravoslovjem in družboslovjem.

1. (Racionalizacija) Recimo: dva tedna nazaj sem cel konec tedna preživel na fakulteti s študenti, ki so končevali s pripravo memorandumov za študentsko tekmovanje iz prava EU, sam pa sem jim – v skladu s pravili – nudil lingvistično pomoč in uho za še zadnje splošne diskusije o obravnavanih vprašanjih. V izmišljenem primeru je med drugim šlo za to, ali bi se določena finančna ureditev, s katero je država izbrane delodajalce oprostila plačevanja prispevkov v pokojninsko shemo, morala šteti za državno pomoč v nasprotju s pravom EU in do katere mere lahko država v skladu s skupnostnim pravom omejuje možnosti domačih podjetij, da brez finančnih bremen preselijo registrirani sedež ali sedež uprave v drugo državo članico.

Vmes pa sem zrl v Alenkin zapis o stereo vohu in Gašperjevega o potovanju slik v digitalnem zapisu po optičnih živcih ter se zamislil: na eni strani se pravniki soočajo s suhoparnimi vprašanji o naravi državne pomoči, vprašanjih obdavčevanja, delovnopravne zakonodaje in podobnega, medtem ko naravoslovni raziskovalci razmišljajo o tem, kako mrežnica zakodira digitalno sliko in ali ljudje bolje vohamo z dvema nosnicama kot z eno samo; na drugi strani pa so televizijski zasloni in filmska platna polni drznih odvetnikov, ki z bliščem svojih karier dražijo nosnice in mrežnice navdušenih gledalcev, medtem ko se naravoslovci na platnih res dobro obnesejo le takrat, ko so čim bolj podobni pravniku/detektivu ali ko celo neposredno služijo varovanju pravnega reda in miru. Saj vem, poenostavljam in pretiravam, a vendarle.

Potem pa sem pomislil, da je delo pravnika, tudi če sestavlja argumentacijo za na videz dolgočasno vprašanje, ali je določena državna pomoč združljiva s pravili skupnega trga EU, v praksi lahko presneto zanimiva logična akrobacija med številnimi sodnimi precedensi – ali, če želite, izgradnja čim lepšega gradu (pravne argumentacije) iz razpoložljivih lego kock (veljavne zakonodaje in obstoječe sodne prakse) – medtem ko je dolgotrajno iskanje in testiranje prostovoljcev ob plazenju po lokalnem travniku za dokazovanje še tako izvrstne hipoteze lahko v praksi dokaj zamudno in duhamorno početje.

2. (Intelektualizacija) Potem sem prejšnji teden predaval na dveh dokaj interdisciplinarnih konferencah. Druga, ki se je par dni odvijala v Kopru, je bila sicer omejena na družboslovne in humanistične vede, a smo bili tudi tam pravniki v manjšini; še bolj pa je to nemara držalo za prvo, kjer sem sam imel referat v skupini štirih predavateljev, med katerimi sta bila pred mano poleg nekega belgijskega raziskovalca predavatelja dr. Žiga Turk in dr. Jure Zupan. Slednji sicer ni bil naš soavtor, ampak kemik in nekdanji minister Jure Zupan, v vsakem primeru pa smo bili pisana druščina, sploh glede na to, da je imela konferenca dokaj družboslovno temo “Kje so meje Evropske unije?”

Pa je še Ilija sočasno pisal o fizikih, ki se odločijo za službo v finančnem sektorju, in sem se spomnil, da sem bil pred leti na neki predstavitve fakultete za fiziko v Cankarjevem domu, kjer so predstavniki fakultete med razlogi za študij fizike navajali tudi dejstvo, da bodo diplomanti fizike zlahka opravili podiplomski študij na ekonomski fakulteti in da bodo ravno zaradi znanja fizike neprekosljivi borzni posredniki. Tržni pristop v sili razmer ali domiselna prilagoditev narav(oslov)nim danostim?

3. (Sublimacija) Konec koncev imamo vsi svoje teze, hipoteze in sinteze, svoje laboratorije in svoje znanstvenike, ki so navzven videti zelo različno, navznoter pa so si lahko zelo podobni. Jutri tako zaključujem štiridnevni obisk enega glavnih pravnih laboratorijev v Evropi, ki je bil tako kot trkalnik CERN nedavno tega prenovljen in slavnostno odprt – Sodišča Evropskih skupnosti v Luksemburgu, kamor so me ta teden prijazno povabili glavni slovenski raziskovalci v tem laboratoriju – oba slovenska sodnika in generalna pravobranilka. Namesto belih nosijo rdeče halje, namesto betonskega tunela jih obdaja nekakšna meduzi podobna tančica, končni cilj pa je vendarle enak: prispevati k temu, da bomo kos vedno novim izzivom in da bomo tako po civilizacijski kot bivanjski plati vedno bolje razumeli, kaj smo, od kod prihajamo in kam (naj) gremo.

No ja, ali pa ta dva “laboratorija” druži tudi to, da naj bi eden privedel do nastanka črne luknje, ki bo pogoltnila celo Zemljo, drugi pa lahko z zdravim razumom pripomore, da ga pri tem ne bodo motili…

-