Habilitacijska merila med dvema ognjema

    Spodnji Juretov zapis o habilitacijskih merilih, pa tudi siceršnje vroče razprave o tej aktualni temi, ki se razplamtevajo po ljubljanskih fakultetah, so preveč mamljiva spodbuda, da ne bi dodal še nekaj svojih misli. (In se že uvodoma opravičujem za dolžino, ki jo aktualnost in resnost teme nemara opravičuje.)

    Začnimo pri dveh splošnih (in posplošenih) ugotovitvah:

    (1) po obstoječih in predvidenih kazalnikih znanstvene uspešnosti se naravoslovci praviloma odrežejo bolje kot družboslovci;

    (2) naravoslovci se, če že, razburjajo predvsem o tem, da so obstoječa pravila premila, družboslovci pa, če že, da bodo nova prestroga.

    Da takoj razblinim dvome: tudi meni, čeprav sem družboslovec, se zdijo obstoječa pravila, predvsem pa njihova kvazi-objektivizirana uporaba, premila, z vsemi logičnimi implikacijami tega nedolžnega sklepa. Zato mi je kar žal, da lahko slabosti predlaganih sprememb služijo tudi kot nekakšen popoln alibi tistim, ki ne bi želeli nikakršne zaostritve oziroma zresnitve. A to po drugi plati slabosti predloga ne odpravlja.

    Pomislimo, kaj je lahko sicer logičen sklep iz zgornjih dveh ugotovitev: nemara preprosto ta, da s(m)o v primerjavi z naravoslovci družboslovci očitno (a) bolj neumni ali (b) bolj leni (pri čemer gre pri vezniku “ali” med (a) in (b) seveda za vključevalno disjunkcijo), ali pa da se (a) zrcali vsaj v tem pogledu, da veliko bolj kot naravoslovci ignoriramo kakovost pri nastavljanju profesorskega zbora. (Glede na slišano kritiko kadrovske politike v naravoslovju bi morali biti potem nemara že pod absolutno ničlo.)

    Je to tisto, kar želijo naravoslovci trditi? Če pretiravam, da je družboslovje na splošno gledano zavetje neumnih in lenih, naravoslovje pa pametnih in prizadevnih? Takšen sklep, oprostite, bi bil absurden; ali vsaj, če povem nekoliko znanstveno, takšna možnost sicer teoretično obstaja, a je bore malo verjetna.

    Če bi naravoslovci sprejeli nepraktičnost nepopustljivega vztrajanja pri enotnih kvantificiranih habilitacijskih merilih, potem bi bila razprava lažja in bi na drugi strani onemogočila tiste nasprotnike kakršnekoli zresnitve, ki zdaj bolj ali manj uspešno gradijo koalicijo odpora proti nerealnim pravilom tudi med tistimi, ki bi si te zresnitve sicer načeloma želeli.

    Za primer, zakaj morda ne gre uporabiti povsem enotnih pravil za vsa področja, pa še nekaj konkretnejših pomislekov:

    1. Zahteva, da ima kandidat za profesorja uspešno zaključeno vodenje mednarodnega ali bilateralnega projekta, se denimo ne sliši grozno, dokler si ne predstavljaš realnosti različnih področij: čeprav govorim malo na pamet, si upam ugibati, da je na določenih družboslovnih področjih bistveno manj možnosti ali predispozicij za tovrstne projekte, pri nekaterih pa so praktično skorajda utopični. Ne predstavljam si, denimo, kako bi lahko evropski raziskovalni projekt brez posebnih težav vodil nek naš zgodovinar (kolikšna je denimo pogostost evropskih raziskovalnih projektov na področju zgodovine v primerjavi s projekti na področju kemije?), ki se ukvarja z določenimi vidiki slovenske zgodovine (kar je najbrž še znotraj tega področja neka za Evropo obskurna tema). Se bomo morali zato pač odpovedati profesorjem zgodovine, ali pa ti raziskovanju za širšo Evropo nezanimivih tem?

    2.

    Zahteve po citiranosti in objavah v bazah SSCI so tudi rahlo težavne, če pogledamo realno stanje baz revij (pri čemer seveda sam ne poznam realnosti revij s področja informatike, a si upam trditi, da tudi oni ne realnosti pravniških). Na primer: ne vem, kako pogosto Harvard Law Review objavi kak članek kateregakoli evropskega avtorja, ki dela v Evropi, a bi si upal trditi, da v večini letnikov niti enega! Gre za ameriško revijo, ki jo urejajo ameriški študenti prava (zelo predani, ki delajo po 40 ur na teden, kar sem videl iz poldruge roke, ker sem imel prijatelje med uredniki in tudi sam kot svetovalec sodeloval pri manj prestižnem Harvard International Law Journal, a vendarle ameriški študenti) in ki je namenjena ameriškim temam. Podobno je s poglavitnim delom vseh pravnih revij, ki so v SSCI, saj so mnoge tesno vezane na ameriško ali širše anglosaško področje. Mnoge revije, ki so za evropske pravnike realistično dostopne ali celo najbolj zaželene in čislane, pa sploh niso vključene v bazo.

    Če podam lasten primer: sam imam eno razpravo v reviji iz baze SSCI (pdf, če vas zanima, dostopen prek moje osebne fakultetne podstrani), kar je za pravnike že kar velika redkost. A v tej reviji sem jo objavil le zato, ker mi je žal ni objavila revija ICLQ, ki sem si jo sprva izbral kot najboljšo na svetu za konkretno temo. Če bi razpravo objavili v ICLQ, bi bil sam po vsebinski plati bolj zadovoljen, ker je ta v pravniški srenji gotovo bolj brana in čislana revija; a ne bi imel članka v bazi SSCI. Članek, ki je do sedaj med mojimi dosegel največ odmeva (in citatov) in ga med drugim dva ugledna tuja učbenika evropskega prava navajata celo kot priporočeno branje, pa mi je kot enem dveh soavtorjev prinesel deset točk in nič formalno priznanih citatov.

    3.

    In končno, ali so res vsi raznovrstni članki med seboj enaki? Seveda ne, kar priznavajo tudi naravoslovci. Že med članki posameznega človeka so velike razlike. A velike razlike so gotovo tudi med področji.

    Zgoraj omenjena revija ICLQ je v letu 2008 objavila 26 znanstvenih razprav (in 13 krajših prispevkov). Po svoje je za revijo krasno, da lahko ob prestižu opravlja ostro selekcijo med prispelimi razpravami in izbere le ščepec, ki ga objavi (tolažim se s tem, da so tudi mojo razpravo izločili na sestanku uredniškega odbora). Za avtorje pa je pot do objave zato še težja. Najuglednejše ameriške revije denimo dobijo v oceno po par tisoč člankov na leto, za objavo pa jih izberejo par ducatov – pa še ti, kot rečeno, so skoraj izključno vezani na ameriške teme in posledično avtorje.

    Zato za hudomušno provokacijo: je res prav enačiti vse objave med seboj pri določanju meril? Ali bi bilo denimo mogoče, da so prave znanstvene razprave v družboslovju na splošno gledano celo večji napor (po obsegu in vloženem trudu) in dosežek kot objave v naravoslovju? Shanghajska lestvica denimo ob upoštevanju objav v najprestižnejših bazah za potrebe rangiranja fakultet objave v bazi SSCI šteje z dvakratno težo. Morda bo kdo pomislil, da gre za poskus povečanja vloge družboslovja v merilih, ki so sicer močno nagnjena v prid naravoslovnim kriterijem – a vendar bi bila v tem primeru ustreznejša in pravilnejša možnost, da bi objave v SSCI obravnavali kot ločeno kategorijo, ne pa da jih še vedno štejejo skupaj z objavami v SCI, le da je vsaka objava v SSCI vredna dve objavi v SCI. Mar ne bi bilo, če že polagamo toliko vere v Shanghajsko lestvico, potemtakem prav, da tudi naša merila odražajo enako tehtanje objav: da torej za rednega profesorja velja kriterij 14 znanstvenih člankov, če gre za družboslovje, in 28 člankov, če gre za naravoslovje?

    A naj sklenem brez hudomušnosti. Habilitacijska merila naj bodo resn(ejš)a in predvsem naj se resno uporabljajo; v tem se strinjam. Naj pa bodo vendarle tudi stvarna, torej takšna, da zaradi rigidnosti povsem sposobnim in delovnim kandidatom ne preprečujejo habilitacije, ker njihovo področje ali profil ne ustreza nekakšni zunanji predstavi o tem, kako naj bi kvalitetna izvedba njihovega dela izgledala. Tu ne gre ne za vprašanje izjem ne za vprašanje specifične slovenske bolezni: določeni vidiki predlaganih meril bi, če bi jih prignali do logične skrajnosti zahtev vodenja evropskih projektov in objav v bazi SSCI, preprečili habilitacijo ne le večini članov ljubljanske Pravne fakultete, ampak najverjetneje tudi večini pravnih profesorjev pariške Sorbonne ali pa denimo vodilne nemške pravne fakultete Univerze v Heidelbergu. Naj to razumemo, kot da so tudi najboljši nemški pravniki neumni lenobci? Močno upam, da ne.

    6 KOMENTARJI

    1. Sem si kar predstavljal, da bom s svojim postom se bolj razgrel strasti. A mislim, Matej, da se v osnovi povsem strinjava. Obadva si namrec zeliva, da bi na UL imeli kar se da dobre ljudi. Sam priznam, da tudi iz povsem egoisticnih vzgibov, saj raziskovalno odlicni ljudje okoli tebe navadno pomenijo, da se tudi tvoje delo dvigne na visji nivo – da ne omenjam, kako fino bi bilo, ce bi UL postala sirse prepoznaven “brandname” kakovosti (a to so verjetno sanje…).

      Torej, ali potrebujemo kvantitativna merila? Pojma nimam. Naivno bi pricakoval, da bi bilo v interesu vseh, da na “tenured” pozicije izvolijo le najboljse ljudi, to je najboljse kar jih lahko pritegnejo. A morda smo od tega ideala se prevec oddaljeni? Morda vprasanje za koga iz starejse generacije – so bila ta kvantitativna habilatijska merila od nekdaj naokoli?

      Pa se ena bolj anekdoticna o zaposlovanju – starejsi kolega iz ZDA na univerzi, kjer imajo ravno search za novo pozicijo, mi je rekel (ko sem videl, da vozijo na razgovor ljudi iz vsepovsod, tudi preko luze): “Ce oddelek nima denarja, da te pripelje na razgovor za sluzbo od koderkoli, potem bezi stran, dalec stran.” Na UL se mi zdi vecinoma nimajo niti intervjujev s kandidati (FMF je tu izjema, kar vem iz prve roke, se kdo morda?), kaj sele, da bi placevali letalske karte…

    2. Seveda se v bistvu strinjava, Jure! Problem, pa ne tebe in mene, ampak zagovornikov ekstremnih stališč na eni in drugi strani, je v pretiranih predstavah o “angelski” ali “hudičevski” naravi habilitacijskih meril.

      Povedano drugače, vsaka izjava dekana kakšne naravoslovno/tehniške fakultete, ki trdi, da je baza SSCI “zanesljivo merilo”, na podlagi katerega naj za vso univerzo veljajo enaka pravila, zanemarja stvarnost na enak način, kot če bi pravniki zatrjevali, da naj bo “zanesljivo merilo” za celotno univerzo število podanih strokovnih mnenj v sodnih in zakonodajnih postopkih (saj se sodbe in zakoni nanašajo tudi na naravoslovna področja, tako da so tudi strokovnjakom s teh področij poti odprte), ali pa če bi za relevantne discipline kot “zanesljivo merilo” štele le Nobelove nagrade. Realnost je pač nekaj drugega kot gola “zanesljivost”.

      Ena glavnih poant zapisa pa je moje obžalovanje, da je ravno takšno pomanjkanje občutka za raznolikost voda na mlin nasprotnikom resne(jše) habilitacijske politike, saj se je spričo takšnih neizprosnih in pretiranih stališč toliko lažje upirati kakršnikoli reformi.

      Po mojem si oba upava trditi, da v svetu (in tudi doma) poznava ljudi, ki bi lahko, če bi jim podelili (in bi oni sprejeli) to odgovornost, povsem brez težav izbirali najboljše kandidate za posamezna mesta, ne da bi za to potrebovali en sam “objektivni” kriterij. Kot poznava danes – in bova tudi jutri, ne glede na to, kakšna bodo nova pravila – zgodbe, ko takšna “objektivizirana” pravila ne bodo dosledno ali odločilno vplivala na dejanske odločitve. Jaz si pač bolj želim prvo kot slednje; priznam pa, da je lahko v praksi tudi ideja brezhibnih ocenjevalcev, tako kot brezhibnih meril, podobna iskanju svetega grala.

      P.S. Glede razgovorov s kandidati pri nas je verjetno praksa lahko različna od gremija do gremija, a pri nekaj meni znanih primerih nastavljanja MRjev v zadnjih letih so mentorji aktivno iskali čim boljše kandidate in z njimi pred končno odločitvijo opravili tudi po več razgovorov, ne da bi imeli vnaprej ogledanega kandidata. Res pa je, da nobenemu niso plačali potnih stroškov (kolikor bi že stala ona kratka pot z (mestnim) avtobusom ali vlakom).

      P.P.S. In ja! Tudi jaz navijam za to, da kljub vsemu skušamo tudi na UL zgraditi močne raziskovalne centre (vsaj za izbrana področja). Kar se mene tiče, bi bil nek močan mednarodni raziskovalni center evropskega prava za JV Evropo že lep začetek, držim pa pesti tudi za naše vrle fizike in vse druge, ki si upate sanjati!

    3. Škoda, da odgovorni na UL ne berejo takihle razprav (ali pa jih ne razumejo) in se še naprej oklepajo nekakšnih univerzalnih objektivnih habilitacijskih meril (hej, kaj pa če damo Jureta in Mateja v senat UL?! bo potem kaj bolje? eno je zihr: njuna znanstvena kariera bi bila s tem končana ;-). Vse skupaj je le simptom trenutnega stanja na kongresnem trgu: na UL so tako zbirokratizirani (po drugi strani pa je vsem odgovornim na UL že itak dobro postlano in spremembe sistema niso zares v njihovem interesu), da od njih ne moremo pričakovati kvalitativnega preboja za UL. In podobno seveda velja za ARRS.

      Za nas je še vedno aktualen komentar k “objektivnosti” impakt faktorjev “Not-so-deep impact” (Nature 435, 1003-1004 (23 June 2005), ki se zaključi z

      ” … none of this would really matter very much, were it not for the unhealthy reliance on impact factors by administrators and researchers’ employers worldwide to assess the scientific quality of nations and institutions, and often even to judge individuals. There is no doubt that impact factors are here to stay. But these figures illustrate why they should be handled with caution.”

      (tole seveda ne velja le za impakt faktorje ampak za vse “kvantitativne” oz. “objektivne” ocene znanstvenega dela)

      P.S. Da ne bo pomote: pojma nimam, kaj naj bi bila najboljša “habilitacijska merila” za UL. Jasno mi je le, da način, s katerim se problematike loteva UL, ni v redu. No, ja, pustimo se presenetit, zaenkrat so na mizi predlogi in še ne dokončna “merila”.

      P.P.S. A, in poznam že eno konkretno posledico izboljševanja “meril”: ko je kolega izredni profesor slišal, da bodo merila zaostrili, je šel na hitro za tri mesece “gostovat” v Trst, da bo lahko čim prej vložil vlogo za redno profesuro še po starih merilih… Bravo naši!

    4. Kolesar, hvala za prijazen komentar in zelo smiseln (ter poveden) citat. Zame bi bil optimalen sistem (vsaj beta verzija 0.92) sestavljen iz treh sestavin, ki bi izgledale nekako takole:

      1. Komisija izkušenih, kakovostnih in iskrenih strokovnjakov z vsaj širšega področja habilitacije, za katero prosi kandidat.

      2. Tri najboljše razprave (izdelki), ki jih kandidat po lastni presoji izbere iz svoje bibliografije in v polnem sijaju predloži komisiji, da jih ta poleg življenjepisa natančno pregleda in vsebinsko oceni ter kandidatu v primeru pozitivne ocene podeli poskusno habilitacijo (recimo petih let).

      3. Ponovna presoja po poskusnem obdobju, ko bi komisija morebiti preverila nova tri dela iz tega obdobja, temu pa bi se dodali še oceni kandidatovega pedagoškega dela (z ocenami študentov) in siceršnjega dela na fakulteti (z ocenami bodočih kolegov); v primeru pozitivne ocene bi kandidat dobil trajen mandat.

      Vprašamo se seveda lahko, kaj nam manjka, če naj bi tak sistem zaživel v praksi.

      Pa še kratek komentar k zaključku tretje točke. Smešno se mi zdi, da živimo v (ali vsaj tik ob) severnoatlantski kulturi, ki polaga toliko vere v idejo akademske neodvisnosti in “trajnega” profesorskega mandata (tenure) kot posebnega dosežka sodobne civilizacije za zagotovitev znanstvene neodvisnosti in svobodne kritike, pa imamo pri nas sistem, ko ustrezno nastavljeni delavci za nedoločen čas praviloma (zaenkrat še) uživajo tovrstno varstvo svoje zaposlitve, univerzitetni učitelji (denimo izredni profesorji) pa lahko pri npr. 55 letih po 30 letih dela na univerzi izgubijo svojo službo, če jim spodleti v postopku za habilitacijo, ki je nujni pogoj, če naj še opravljajo svoje delo. Nočem reči, da naj vsak lenuh ostane na univerzi za vekomaj, a se mi vseeno zdi smešno, da ima pri nas visokošolski učitelj vsaj formalno pravzaprav celo podpovprečno stopnjo varnosti svoje zaposlitve, ki je na milost in nemilost njihove neposredne okolice prepuščena celo bolj kot tradicionalna zaposlitev za nedoločen čas.

    5. Res zanimivo – sicer ga še nisem imel časa podrobneje prebrati, a mi je kot pravniku takoj padla v oči tabela na strani 17, ki kaže na en vidik problema rigidno poenotenih meril glede objav v bazah ISI iz avstralske (=angleško pišoče) perspektive.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.