Bili so časi, ko pustolovci niso odhajali v odročne kraje zemeljske oble in osvajali visokih gorstev le zaradi adrenalinskih užitkov in preizkušanja meja svojih zmožnosti, ampak jih je tja gnala želja po odkrivanju novega. Osrednje ime teh pustolovcev, ki so bili hkrati vrhunski znanstveniki, je bil prav gotovo nemški učenjak Alexander von Humboldt, katerega ime je bilo v devetnajstem stoletju sinonim za pravega naravoslovca. Čeprav ga danes skorajda nihče več ne omenja, pa je imel v svojem času podoben zvezdniški status kot v dvajsetem stoletju recimo Albert Einstein. Po pričevanjih naj bi bil ob njegovem medijskem vrhuncu slavnejši le še Napoleon.
Življenjska zgodba Alexandra von Humboldta je zanimiva že sama po sebi. Skupaj z bratom Wilhelmom, ki je bil prav tako zelo uspešen znanstvenik in politik, sta odraščala v bogati berlinski družini. Oče je bil oficir pruske vojske, mati pa bogata plemkinja, tako da so bili dobro preskrbljeni. Po očetovi zgodnji smrti je mati najela najboljše domače učitelje, ki so dan za dnem skrbeli, da sta bila njena sinova deležna najboljše izobrazbe, kot je bilo tisti čas sploh mogoče.
Mati si je sicer želela, da bi se sinova odločila za kak ugleden državniški poklic, a njena smrt leta 1796 je oba mladeniča osvobodila pritiskov, naj izpolnjujeta njene želje. Mlajšega Alexandra so ves čas navduševala popotovanja v oddaljene kraje, zato je kmalu sklenil, da bo tudi sam odšel na tako ekspedicijo. Ker je podedoval pravo bogastvo, s sredstvi za na pot ni imel težav, le še vse skupaj je bilo treba organizirati, kar pa pred nekaj več kot dvema stoletjema ni bilo tako preprosto.
Strašljivi eksperimenti rudarskega inšpektorja
Da bi izvedel čim več o takšnih popotovanjih, se je spoprijateljil z naravoslovci, ki so med drugim spremljali tudi Jamesa Cooka na njegovih slavnih popotovanjih. Prav tako je odšel na popotovanje po Evropi, kjer se je srečal z mnogimi učenjaki in navezal pomembna znanstva, ki so mu bila kasneje v pomoč. Obiskal je nekaj uglednih univerz, kjer je pri takrat najboljših profesorjih študiral vse od ekonomije in jezikov do astronomije, biologije in geologije.
Čeprav se morda danes sliši nenavadno, je bila v tistem času prav geologija veda, v kateri so se dogajala prelomna znanstvena spoznanja in vodile najbolj zanimive debate. Formalno je Alexander s triindvajsetimi leti zaključil šolanje na Akademiji za rudarstvo in takoj postal rudarski inšpektor. V času svojega službovanja v rudnikih je uvedel veliko izboljšav za delavce predvsem na področju varnosti, zato je bil zelo priljubljen.
Vseskozi se je močno zanimal za takratno znanost in tudi sam izvajal eksperimente. Kot geologa so ga fascinirali zemeljsko magnetno polje in podobni pojavi “živalskega magnetizma”, o katerih so začeli poročati drugi naravoslovci kot na primer Luigi Galvani, ki je preučeval elektriko žabjih krakov. Humboldta je novo področje znanosti tako navdušilo, da eksperimentov z elektriko in magnetizmom ni izvajal le na kamninah in žabah, ampak tudi na lastnem telesu.
Postavil je hipotezo, da kovinske elektrode ne povzročajo krčenja mišic kot zunanji vir, ampak le stimulirajo notranje lastnosti mišic. Hipotezo je najprej preizkušal na rastlinah in živalih, nato pa še na sebi. Opisi eksperimentov, ki jih je leta 1797 izdal v odmevni knjigi, so mestoma strašljivi. Z raznimi elektrodami, ki si jih je razporedil po hrbtu, si je sprožal hrbtne mišice in presojal, kako močna je bolečina, ki se mu je širila po hrbtu. Poškodbe hrbta ob vbodenih elektrodah so bile ob neki priložnosti tudi tako hude, da je prisotni zdravnik zahteval zaustavitev eksperimenta, a Humboldta je strast po novih spoznanjih gnala naprej. V njegovih zapiskih se najdejo tudi takšne bizarnosti, kot je recimo stavek: “Žabe na mojem hrbtu so nato začele poskakovati.”
Kljub obsežnim poskusom ga je spoznanje Alessandra Volte, da za izgradnjo baterije živalsko tkivo ni potrebno, močno presenetilo. Hudo mu je bilo, da kljub mnogim tudi zelo bolečim eksperimentom, ki jih je prestal, ni sam prišel do te ugotovitve, s katero je Volta hitro zaslovel. Takrat se je prenehal ukvarjati z elektriko in se je raje posvetil botaniki.
Najpomembnejša leta Alexandrovega življenja pa so bila vsekakor na prehodu v devetnajsto stoletje. Med letoma 1799 in 1804 je namreč s francoskim botanikom Aiméjem Bonplandom prepotoval dobršen del takrat še povsem “divje” Južne Amerike. Skupaj sta prehodila teritorije današnje Venezuele, Kolumbije, Ekvadorja, Peruja, Mehike in Kube. Na koncu pa sta se ustavila še pri Thomasu Jeffersonu v Washingtonu.
Osvajanje domnevno najvišje gore sveta
S popotovanja je Alexander prijateljem in domačim ves čas pošiljal zanimive zgodbe, ki so jih evropski časopisi z navdušenjem povzemali, tako da so lahko ljudje z nekajmesečnim zamikom sproti spremljali njegove podvige in odkritja. Nazaj v Evropo je s poti prinesel več kot 60.000 vzorcev rastlin in več novih živali, ki jih prej niso poznali. Najbolj pa se je proslavil z vzponom na vulkan Chimborazo, saj je ob branju opisov tega podviga evropski publiki zastajal dih.
Takrat so bili namreč prepričani, da je prav ta južnoameriški vulkan, ki so ga tamkajšnji Indijanci imenovali Snežna gora, najvišja vzpetina sveta. Vendar pa pri vzponu ni šlo le za prvovrstno pustolovščino, ampak tudi za resno znanstveno ekspedicijo. Humboldtova monografija o tej gori, ki jo je izdal ob vrnitvi domov, je postavila temelje mnogim drugim podobnim znanstvenim knjigam. Natančno je namreč opisal tako geografijo kot rastlinje in živalstvo na gori, pri čemer ga je še posebej zanimalo, kako spreminjanje razmer na različnih višinah vpliva na tipe rastja, ki tam uspeva.
Takrat ni bilo povsem jasno, ali lahko človek sploh preživi vzpon na tako velike višine. Humboldt je bil telesno zelo dobro pripravljen, saj je vseskozi izvajal najrazličnejše eksperimente tudi na svojem telesu, tako da se vzpona ni bal. Prav poročila o vzponu na Chimborazo so bila najpomembnejša prelomnica, s katero je resnično postal medijska zvezda. Bralci so bili navdušeni tako nad Alexandrovimi “alpinističnimi” kot tudi nad znanstvenimi dosežki.
Pot je bila sprva enostavna, nato je teren postopoma postajal bolj zahteven. Žal člani ekspedicije niso imele gorniške opreme, s pomočjo katere se lahko danes na vrh povzpnejo tudi planinci, ki nimajo alpinističnega znanja. Po opisu težav, na katere so pustolovci naleteli med vzponom, je jasno, da se jih je lotila višinska bolezen, prav tako pa tudi niso imeli primernih oblačil, ki bi jih obvarovala mraza. Kljub temu so ves čas poti skrbno merili zračni tlak in temperaturo ter natančno opazovali okolico. Ne glede na vse težave je bil Humboldt odločen nadaljevati pot in priti čim višje. Sprva zaradi megle vrha niso videli, nato pa se je zjasnilo in cilj sploh ni bil več tako daleč, a pred njimi se je pojavila globel, ki je s svojo opremo niso mogli prečkati.
V sneg in led zaviti vulkan je bil mamljiv cilj, a splet mraza, snega, pomanjkanja kisika in drugih povsem objektivnih ovir je znanstveni ekspediciji preprečil, da bi se povzpela na sam domnevni “vrh sveta”. Čeprav Humboldtu, Bonplandu in lokalnemu vodniku ni uspelu priti do vrha 6268 metrov visoke gore, so z doseženimi 5875 metri postavili višinski rekord, saj se do tedaj še nihče ni dokumentirano povzpel višje. Za kako zahteven vzpon je šlo, priča tudi dejstvo, da so Chimborazo osvojili šele leta 1880, skoraj osemdeset let pozneje.
Humboldt je po vrnitvi v Evropo natančno popisal vse, kar je spoznal na svojem petletnem popotovanju. V naslednjih dvajsetih letih je napisal celo vrsto knjig in razprav, ki so jih z zanimanjem prebirali vsi po vrsti. Eden najbolj znanih občudovalcev Alexandra von Humboldta je bil tudi Charles Darwin. Ta je na svoje večletno popotovanje z ladjo Beagle vzel prav Humboldtov potopis, ki ga je na neki način vodil po takrat še slabo poznanih teritorijih Južne Amerike. Ko je prispel do Brazilije, je v svoj dnevnik zapisal: “Prej sem Humboldta občudoval, zdaj ga obožujem.”
