Pesem Happy Birthday to You, ki jo tudi v naših krajih pogosto prepevamo, ko ima kdo rojstni dan, velja za najbolj znano in največkrat zapeto pesem na svetu. Malokdo pa se zaveda, da lahko s petjem te pesmi na javnem kraju krši zakon. Čeprav je pesem stara že več kot sto let, saj sta melodijo zanjo napisali sestri Hill iz Kentuckyja v ZDA, ko sta bili leta 1893 vzgojiteljici v vrtcu, je tehnično po spletu okoliščin še vedno v zasebni lasti.
Podjetje, ki si je leta 1935 priglasilo pravice nad izvajanjem te pesmi, je leta 1990 kupil založniški velikan Warner Music Group in zdaj trdi, da ima pravico pobiranja tantiem za vsako javno izvedbo te popularne pesmi vsaj še do leta 2030. Seveda Warner Music Group ne preganja posameznikov, ki pesem pojejo svojim bližjim na javnih krajih, zaračuna pa na primer producentu filma, v katerem se pesem tako ali drugače pojavi.
Po vsem svetu priljubljena pesem, ki smo jo pred leti pri nas zapeli celo papežu, ko se je po naključju v naših krajih mudil ravno na svoj rojstni dan, je tako zadnja leta postala priljubljena tema razprav pravnih teoretikov. Znašla se je celo v eni od razsodb vrhovnega sodišča ZDA.
Primer pesmi »Happy Birthday to You« lepo ilustrira problem, s katerim se sooča današnja družba. Matt Mason, avtor popularne knjige The Pirate’s Dilemma: How Youth Culture Is Reinventing Capitalism (Free Press, 2008), navaja podatek, da bi moral povprečni Američan plačati nekaj več kot 12 milijonov dolarjev najrazličnejšim posameznikom in podjetjem, ker je uporabljal njihovo intelektualno lastnino oziroma avtorsko delo. Pri tem ima seveda v mislih povsem običajnega državljana, ki ne ve, kaj je recimo BitTorrent protokol, filme pa si najraje ogleda v kinu, skupaj z veliko merico pokovke.
Matt Mason v omenjeni knjigi predstavi številne argumente v prid tezi, da je početje, ki se zdi na prvi pogled zločinsko, gledano z drugačne perspektive gonilo napredka. »To je zgodba o tem, kako nam morda lahko pirati pomagajo obvarovati našo ladjo pred potopitvijo. Pogosto so prav pirati tisti, ki prvi opazijo veter sprememb. Odgovor na dilemo piratstva se skriva v zgodbah o plovbah po neznanih vodah, ki jih družba in trgi še niso podredili in kjer tradicionalna pravila ne veljajo.« Ko je Edison iznašel fonograf, so ga glasbeniki sprva razglasili za pirata, ki želi izkoriščati njihovo delo. Kasneje je Edison iznašel tudi metode, s pomočjo katerih je bilo mogoče snemati filme, a je od vsakogar, ki je želel njegovo idejo uporabljati, zahteval plačilo. Seveda so se kmalu pojavili tudi filmski pirati, ki mu niso hoteli več plačevati licence, zato so zbežali na drug konec Amerike, v bližino mehiške meje, da bi ob morebitnem prihodu nadležnih odvetnikov hitro pobegnili iz države. Kraj, kjer so se naselili ti filmski pirati, se danes imenuje Hollywood.
Če nikomur ne bi popustili in bi s strogim izvajanjem zakonodaje zaustavili vse pirate, bi bila današnja Amerika podobna ogromni kmetiji Amišev, pravi Mason. Pomembno poslanstvo domnevnih »piratov« je po njegovem, da opozorijo na področja, kjer potrošniki nimamo možnosti izbire, pa bi jo lahko imeli. »Pirati stresajo ladjo. Posledica tega je, da so ljudje, podjetja in države povsod po planetu soočeni z novo dilemo – dilemo piratstva: kako naj se odzovemo na spremenjene okoliščine na ladji? So pirati tu, da nas potopijo, ali da nas rešijo? Predstavljajo nevarnost, proti kateri se moramo boriti, ali so inovatorji, s katerimi moramo tekmovati in se od njih učiti? Tekmovati ali ne tekmovati, to je vprašanje – morda najpomembnejše ekonomsko in kulturno vprašanje enaindvajsetega stoletja.«
Ko je družba spoznala, da proizvajajo domnevni pirati na določenem področju družbene aktivnosti pomembno novo vrednost, so se zakoni postopoma spreminjali, in marsikatero mejno področje se je postopoma legaliziralo. A problem današnje ekonomije je, da mora reagirati bistveno hitreje, kot so države sposobne spreminjati svojo zakonodajo.
Podjetja so tako pri spopadu z domnevnimi pirati, ki so velikokrat predvsem nenavadnih idej polni najstniki, pozorna, ali morda na prvi pogled le običajne piratske kopije ne prinašajo kake pomembne inovacije, ki jo podjetje lahko povzame in nadgradi. Združenje založnikov RIAA, ki so ga potrošniki leta 2007 razglasili za “najslabše ameriško podjetje”, je recimo leta 1998 nespametno vložilo tožbo, s katero bi, če bi uspeli na sodišču, prepovedali MP3 predvajalnike. S tem bi seveda najbolj pljunili ravno v lastno skledo, saj se prav na teh predvajalnikih danes posluša največ glasbe. Presenetljivo glasbena industrija vse več zasluži tudi s prodajanjem pesmi, ki jih mladi uporabljajo kot zvonjenje na mobilnih telefonih.
Več podjetij je tako že spoznalo, da jim lahko piratstvo tudi koristi in ne le škoduje. Seveda so primeri, ko je očitno, da zelo slabi ponaredki izdelkov, ki so lahko celo zdravstveno oporečni, družbi ne koristijo in jih je treba preganjati. Podjetja pa se vedno bolj zavedajo tudi tega, kar pravi stari kitajski pregovor: “Ko zapiha veter sprememb, začnejo nekateri ljudje graditi zavetišča, drugi pa postavljajo mline na veter.” Nike je na primer uvedel serijo z živobarvnimi slikami porisanih superg, ki so jih sprva izdelovali le v snežno beli barvi, saj je neki ponarejevalec začel proizvajati kopije s poslikavami, ki so se na trgu hitro prijele. V nasprotju s pričakovanji se Nike ni odločil za tožbo, temveč je pograbil idejo in sam razvil serijo, ki zdaj uspešno tekmuje s ponaredki.
