“Tukaj se nadaljuje ena sama debata, vselej ista, in ki se, če naj jo že datiramo, prepoznava kot debata razsvetljenstva,” beremo na platnicah Spisov. Psihoanaliza kot nadaljevanje razsvetljenstva – geslo nemara zveni presenetljivo, kolikor je nezavedno veljalo prav za območje onkraj razuma, kraj iracionalnega in neukročenih strasti. A za Lacana je freudovsko sporočilo povsem nasprotno: nezavedno je strukturirano kot govorica, nekaj, kar je urejeno s strogo logiko, še več, v subjektu nezavednega je naposled mogoče razbrati nič drugega kot cogito, kartezijanski subjekt. Povratek k Freudu mora skozi povratek k Descartesu.
V času, ki je prisegal na avtonomni jaz, je Lacan zastavil uničujočo kritiko tega jaza kot imaginarne brkljarije. V času, ki je nekaj desetletij kasneje razglašal smrt človeka in konec subjekta, je Lacan nasprotno vztrajal pri subjektu kot ključni kategoriji, a le tako, da ga je zasnoval ne kot individuum ne kot jaz. Subjekt kot ‘manko biti’, ‘bitje’ brez lastne identitete, nastopi šele skozi govorico, ki mu je ‘dala besedo’ in mu ‘vzela bit’, vznikne prav tam, kjer se ne morem prepoznati, kot nekaj nenadejanega, v tvorbah nezavednega, v tistih učinkih govorice, ki jih ne morem obvladati – a prav kot tak ima osupljive globoke zveze s ključnimi točkami velike filozofske tradicije in omogoča njeno vnovično branje v povsem novi luči. A ta subjekt ni le tvorba govorice, učinek označevalca; njegova hrbtna stran je v tem, da je inherentno obeležen s svojim načinom uživanja, ki privre na dan v njegovih fantazmah in simptomih. Na eni strani stroga logika, na drugi užitek – v tem nemogočem spoju leži temeljni paradoks lacanovskega subjekta. Ta spoj obenem omogoča premislek temeljev vsake družbene vezi in nosi v sebi politični naboj. Lacan je svoj opus magnum objavil 1966, star 65 let – kot zbirko spisov napisanih skozi 30 let, strnitev dolgega in vztrajnega iskanja na poti ‘vrnitve k Freudu’, kar ga je stalo izključitve iz vseh uradnih psihoanalitskih institucij, ki so si vzele v zakup Freudovo dediščino. A Freudovo odkritje je šele z njim dobilo svoj pravi teoretski in praktični domet. (Prevod izbora iz Spisov je izšel 1994 pri Analecti.) Mladen Dolar
