Na prvi pogled ni videti, da bi razmerje med glasom in pisavo predstavljalo poseben filozofski problem. Kolikor je velika filozofska tradicija sploh zadela nanj – in lotevala se ga je le bolj ali manj marginalno -, ga je enoglasno in samoumevno videla v luči spontane hierarhije: pisava je pač le zaznamek govorjene besede, tako rekoč znak znaka, sekundarno pomagalo, dopolnilo živega glasu, a kot taka obenem nekaj ogrožajočega, saj od tega pripomočka preti nevarnost, da bo mrtva črka ubila živo besedo v njeni prisotnosti in transparenci. Ta vrednostna hierarhija je videti utemeljena tudi s časovno prioriteto, saj vendar govorimo precej prej, preden se naučimo pisati, in tudi človeštvo se je pisave domislilo precej pozno v svoji zgodovini.
Izhodišče je videti mršavo, a Derrida je iz njega prepričljivo potegnil zelo daljnosežne konsekvence. Nemara je ta spontana hierarhija nekaj, kar lahko kot simptom opredeli celotni horizont metafizike – nekaj, kar bo Derrida poimenoval fonocentrizem: primat glasu potegne za seboj primat neskaljene in transparentne prisotnosti, samopričujočnosti zavesti, ki mu drugost pisave, drugost sledi nasploh, nastopa kot nekaj sekundarnega, izpeljanega in ogrožajočega. Toda dopolnilo, tako Derrida, ‘vselej že’ spridi domnevno čistost izvora in v nekem nezaslišanem pomenu smo ‘vselej že’ izročeni drugosti sledi, dimenziji pisave, ki jo skuša iluzija primata glasu zatreti in zabrisati. Gramatologija naj bi bila znanost o pisavi, ki bi se postavila po robu samoumevnim metafizičnim prioritetam in bi spodjedla metafizične gotovosti. A taka znanost naposled ni možna in v zadnji instanci sovpade s premislekom znanosti nasploh, pogojev vznika logosa nasploh, in s pretresom možnosti dekonstrukcije celotnega obzorja, v katerem se je gibala metafizika. Leta 1967 je dotlej malo znani Derrida izdal tri knjige – med njimi je najpomembnejša O gramatologiji – in čez noč zaslovel kot eden najbolj propulzivnih in kontroverznih sodobnih teoretikov – status, ki ga ima še danes, ko je s svojo razvejano šolo ‘dekonstrukcije’ eden najvplivnejših sodobnih avtorjev. (Slovenski prevod je izšel pri Analecti.) Mladen Dolar
