Najbrž je videti nenavadno, če je med velike filozofske knjige dvajsetega stoletja uvrščeno delo, ki se ukvarja izključno z lingvistiko – nad tako izbiro bi bil nenazadnje zaprepaden tudi sam Saussure. A ta izbira kaže na neko težnjo sodobne filozofije, ki je v svojih različnih upodobah v določenem trenutku odločilno postavila v ospredje vprašanje govorice in premislek narave znaka. Nobeno delo ni k temu pripomoglo toliko kot Saussurjeva Predavanja. Desetletja po objavi so sicer ostala v domeni lingvistov in moralo je miniti skoraj pol stoletja, da so jo vzeli v roke filozofi, ki pa so tedaj iz nje napravili utemeljitveno delo strukturalizma kot nove filozofske smeri.
Saussurjev strogi formalizem je postavil premislek narave znaka na novo raven in odprl vrata nekemu “ontološkemu paradoksu znaka”. Vzemimo samo tale stavek: “… v jeziku so zgolj razlike. Še več: razlika v splošnem predpostavlja pozitivne člene, med katerimi se vzpostavlja; a v jeziku so samo razlike brez pozitivnih členov.” Ta ukinitev pozitivnosti, zvedba na negativna formalna določila je omogočila razširitev pojma znaka in njegove strukture na vrsto drugih področij: v limiti je bilo naposled videti, da se območje znaka razteza preko celotne družbenosti, da sovpada s kulturo nasploh in da je mogoče od tod na novo pretresti in utemeljiti celotno družboslovje. V tem je brez dvoma paradoks, kolikor je znak po svoji naravi nekaj sekundarnega in izpeljanega, “zgolj” nadomestek, ki se tako polasti vodilne vloge in postane izhodišče. Saussure je bil človek Freudove generacije, a precej drugačne usode. Bil je človek ene same knjige, pa še te ni napisal sam: leta 1916, tri leta po njegovi zgodnji smrti, so jo na podlagi zapiskov s predavanj izdali njegovi učenci. S Freudom pa ga vendarle veže njegov nemara nepričakovani vpogled v hrbtno stran znakovnega formalizma, v blodno naravo govorice, ki je prišla na dan v njegovih rokopisih o anagramih. (Slovenski prevod je izšel pri Studia humanitatis 1997.) (Mladen Dolar)
