Zgodovina razmerja med religijo in znanostjo še zdaleč ni preprosta. Odnos je dosti bolj zapleten, kot si ga ponavadi poenostavljeno predstavljamo. Naivno prepričanje, da se je moral človek le osvoboditi spon religije in že se je razcvetela znanost, je seveda povsem napačno. Ideja Boga je bila dolgo v samem jedru znanstvenih razprav in je pomembno vplivala na razvoj znanosti.
Ko je začelo krščanstvo v prvih stoletjih po Kristusu postajati vse bolj množična religija, se je pojavila težava, kako bistvo nove religije predstaviti v jeziku in s pomočjo pojmov, ki so jih uporabljali izobraženi ljudje pozne antike. Religija v poznoantičnem rimskem cesarstvu je bila namreč stvar kulta in obreda, ne idej. Kristjani svojih prepričanj na začetku niso dojemali kot urejen filozofski sistem, ampak so jih prakticirali preko ritualov.
Šele ob stiku z grško racionalno intelektualno tradicijo, v kateri je prevladovala mistična različica platonizma, se je pojavila težnja po razumevanju krščanstva oziroma po interpretaciji verskih resnic nove religije skozi ustaljen pojmovni sistem grške filozofije. Zasilna rešitev s spojem poznoantičnega platonizma in krščanske teologije je problem za nekaj časa rešila, a vedno bolj je postajalo jasno, da je v krščanstvu nekaj, kar je povsem tuje grškemu pristopu.
V samem jedru krščanstva je bilo kar nekaj prepričanj, ki se jih skozi racionalni pristop nikakor ni dalo obrazložiti. Poleg Božje troedinosti je predstavljala pomemben problem tudi doktrina kreacije ex nihilo oziroma Božje stvarjenje sveta iz nič. Tega grški razumski pristop nikakor ni mogel razumeti, ker je bilo to nekaj absolutno neracionalnega. Prepričanje, da je Bog celo vesolje ustvaril iz popolnega niča, je bilo nekaj novega. Bilo je tuje grški miselnosti.
Krščansko doktrino kreacije lahko opredelimo kot eno od bistvenih novosti srednjeveške filozofije v odnosu na starogrško. V grški filozofski tradiciji ni namreč ničesar podobnega doktrini kreacije. Vendar ta doktrina ni le nekaj povsem novega glede na antično filozofijo, ampak jo je tudi nemogoče kakorkoli uskladiti s temeljem grškega pristopa. »Ko grški tradiciji primešate krščansko doktrino kreacije, zmes ni le nepredvidljiva, ampak močno eksplozivna,« se je slikovito izrazil eden od zgodovinarjev filozofije.
Doktrina kreacije preprosto povedano pomeni, da je Bog absolutni gospodar. Nad njim oziroma nad njegovo voljo ni ničesar. Bog je vzrok oziroma stvarnik vsega. Pri stvarjenju sveta je bil povsem svoboden, ker pa ne pomeni samo, da ga ni nihče usmerjal in nanj pritiskal, ampak je imel na izbiro resne alternative. Ni mu bilo treba karkoli ustvariti, če pa je že kaj ustvaril, bi prav lahko naredil tudi nekaj povsem drugega.
Poudariti velja, da kontingentnosti oziroma naključnosti Božje kreacije sveta ne smemo razumeti kot izraz naše človeške nevednosti. Ne gre za to, da ljudje kot končna bitja ne poznamo zadostnih razlogov, ki jih je v svoji neskončni modrosti imel Bog, da je ustvari svet tako in ne drugače. V samem trenutku kreacije je Bog sam na nek način neracionalen, se ne odloča na podlagi premisleka ali višjega dobrega. Bog ne vtisne v svet načrta, ki bi bil popoln in zato nujen. Bog bi zmeraj lahko svet naredil tudi drugače in te alternative so nujni del božje vsemogočnosti.
Na tem mestu pa se stvari hitro zapletejo in povzročijo tisto potencialno eksplozivno mešanico grške tradicije in krščanstva. Pojavi se namreč cel plaz paradoksov, ki izhajajo iz poskusov mišljenja Božje absolutne moči in so tako značilni za srednjeveško teologijo in filozofijo: Ali lahko Bog ustvari tako težko skalo, da je ne more dvigniti? So tudi zakoni logike del Božje stvaritve?
Prvo tisočletje svojega obstoja, je krščanski svet poznal le eno Božjo knjigo. Biblija je predstavljalo Božjo besedo in je bila avtoriteta na vseh področjih, o katerih je govorila. Kristjani zgodnjega srednjega veka knjige narave še niso poznali, saj je veljalo prepričanje, da je narava povsem nerazumljiva. Pred dvanajstim stoletjem, so naravo dojemali le kot skupek objektov, ki sami po sebi nimajo pomena in medsebojno niso povezani v sistem. Raziskovanje narave tako ni imelo nobenega smisla, saj ni bilo kaj razkriti. Kristjani patrističnega in zgodnjesrednjeveškega obdobja niso poznali Knjige narave, ker so bili prepričani, da narave ni mogoče brati.
Do spoznanja, da se knjigo narave vseeno lahko bere in razume, je prišlo v dvanajstem in trinajstem stoletju, ko so na naravo začeli gledati kot na urejen sistem predmetov, ki imajo jasne medsebojne odnose, prav tako pa so tudi v nekakšnem razmerju do nematerialnega duhovnega sveta. Knjigo Narave se je sedaj lahko tudi bralo, saj je imela lasten pomen in postavljena je bila ob bok Bibliji. Obe knjigi, ki sta bili vsaka zase Božje delo, je bilo mogoče prebirati in interpretirati.
V obdobju renesanse se je ideja narave kot Božje knjige razvila v celostni pogled na svet. Renesančni učenjaki so razumeli zgodbo stvarjenja sveta kot proces, v katerem je Bog ustvaril svet tako, da je v materijo vtisnil ideje, ki jih je imel pred tem v svojih mislih. V naravnih premetih lahko so ljudje tako prepoznamo Božje misli. Materialni svet narave je imel v sebi vtisnjene ideje, ki so koherentne in medsebojno povezane. Ko so preučevali svet narave, so posredno preučevali same misli Boga. Podobno kot je Biblija potrebovala interprete, ki so znali v bibličnih zapisih razumeti ideje, ki jih je ljudem sporočal Bog, so tudi renesančni naravoslovci igrali podobno vlogo pri prebiranju Božjih misli, le da so interpretirali pomene, zapisane v Knjigo narave.
V šestnajstem stoletju je prišlo do zelo pomembne spremembe v načinu branja in razumevanja dveh ključnih Božjih del: Biblije in Narave. Simbolično branje je zamenjalo dobesedno razumevanje. Nov pristop k tolmačenju knjig so najprej razvili pripadniki humanističnega gibanja. Humanisti so poskušali ob branju antičnih avtorjev razumeti pomen posameznih besedil v kontekstu dobe, ko so ta dela nastala. Želeli so razbrati pomen, ki ga je hotel zapisati sam avtor, zato so se vračali k iskanju pravega izvornega pomena besedil. Predvsem so odstranjevali napake, do katerih je prišlo ob prepisovanju in prevajanju antičnih besedil skozi stoletja.
Humanistični pristop k starim besedilom so apliciral tudi na Biblijo. Zanimalo jih je, kaj so prevajalci Svetega pisma v latinščino morda narobe razumeli in zato napačno prevedli. Tudi na osnovi takšnih študij so kasneje protestanti postavili zahtevo, da se opusti iskanje višjih simbolnih pomenov v Svetem pismu in zahtevali vrnitev k pristnemu izvornemu pomenu Biblije. Prepričani so bili, da ima Biblija le en sam pravi pomen, ki ga sporoča Bog preko prerokov in vidcev. Luter je tako natisnil Biblijo, v katerih je bilo samo golo besedilo Svetega pisma, brez komentarjev.
Dobesedno branje pa ni spremenilo samo razumevanja Biblije, ampak tudi knjige Narave. Novi naravoslovci niso več sprejemali dvojnosti naravnih predmetov, ki so imeli poleg svoje materialne podobe še simbolno vlogo, ki je presegala njihovo materialnost. Bog je bil tudi zanje še vedno avtor Knjige narave, a jezik njenega branja niso bili več simboli in alegorije, ampak je imela ustvarjena narava pomen le v obliki fizičnih povezav med konkretnimi materialnimi objekti. V naravi ni bilo več skritih simbolnih pomenov. Posledica je bila, da so: »naravo slekli simbolov, ki so se je prej držali.«
Seveda so učenjaki raziskovanje narave še zmeraj razumeli kot študij Božje kreacije, vendar rezultat teh raziskav narave ni bil več uporaben tudi na področju širše kulture, kot je bil prej. Ker ni bilo več simbolnega pomena, Bog v Naravo ni mogel simbolno vpisati pomenov, ki bi lahko ljudem služili za svojo moralno rast ali nasvete, kako živeti. Narava je bila Božje delo, a povsem ločeno od navodil za življenje, ki jih je zapisal v Biblijo. Napačno je torej razumevanje, da je znanstvena revolucija sedemnajstega stoletja znanost osvobodila teologije. Znanstvena revolucija je pomenila obrat znotraj interpretacij Božjega dela, ne pa opustitev takšnih razmišljanj.
V obravnavo razmerja med religijo in znanostjo lahko vstopimo ob pomoči dveh ključnih prispodob za opis delovanja Boga v svetu. Prva je bila prispodoba Boga kot obrtnika oziroma rokodelca, ki je ustvaril svet podobno kot urar izdela uro ali lončar naredi posodo. Druga prispodoba pa je predstavljala Boga kot pisatelja oziroma avtorja dveh knjig: Biblije in Narave.
Prispodobi Boga kot obrtnika in Boga kot pisatelja sta se neprestano ponavljali skozi zgodovino evropske kulture od antike naprej in sta tudi danes še zelo živi. Vendar pa je med obema prispodobama pomembna razlika. Bog kot obrtnik ima zamisel, ki jo izvede, Bog pisatelj pa ima sporočilo, ki ga zapiše. Pri obrtniku je med zamislijo in njeno izvedbo za neposredna podobnost, pri pisatelju pa je treba za razumevanje zapisanega poznati tudi jezik, v katerem je sporočilo zapisano.
Črke in besede niso namreč prav nič podobne stvarem, ki jih označujejo. Iz gline narejena vaza je namreč neposredno podobna ideji vaze, medtem ko beseda »vaza« nima nobene neposredne povezave po vizualni podobnosti ne z idejo vaze ne z njeno izvedbo v glini, ampak moramo poznati jezik, v katerem je beseda zapisana, da jo lahko povežemo z idejo. Pri Bogu kot obrtniku gre za neposredno zrcalno podobnost ustvarjenega sveta in miselnega modela zanj, pri Bogu kot pisatelju pa moramo imeti za razumevanje zapisanega tudi slovar.
Če je Bog najbolj popolno bitje, potem bo seveda napisal najboljšo možno knjigo, kot jo je le mogoče napisati. A Bog je tudi vsemogočen in lahko naredi karkoli želi. To, da lahko napiše le najboljšo možno knjigo, je v nasprotju z njegovo absolutno svobodo. Če bi bilo tako, potem Bog zares ne bi bil svoboden, ampak bi se lahko zmeraj odločil le najboljšo možno izbiro. Prav ta notranja napetost v samem Bogu, med na eni strani popolnostjo in na drugi strani vsemogočnostjo, je bistvo problema, ki se je pojavil ob spoju grške filozofske in krščansko-judovske teološke tradicije.
Ob doktrini kreacije ex nihilo, kjer ni nobenega razloga, da svet ne bi bil tudi drugačen, je edina možnost spoznanja sveta le natančno dobesedno branje Knjige narave. Če bi lahko Bog v Biblijo ali v Naravo zapisal tudi drugačno sporočilo, je edina možnost za spoznanje zapisanega, da mu povsem zaupamo in beremo obe knjigi dobesedno. Se pravi da zaupamo vsakemu pojavu oziroma vsaki črki.
Bistveni doprinos grške filozofske tradicije k miselni zgodovini človeštva je bilo spoznanje, da lahko v samem svetu lahko najdemo notranjo logiko, ki ureja naravne pojave. V naravi lahko razkrijemo notranje mehanizme, po kateri deluje in ta njena notranja načela delovanja lahko tudi razumemo. Grki so odkrili naravo kot nekaj avtonomnega, kar ima lastna načela, ki jih lahko dojamemo s čuti in razumom. Načela, po katerih deluje narava lahko razumemo, ker so racionalna. V naravo je zapisan nek višji razumski red, ki ga lahko razberemo. Vendar pri Grkih narava ni bila knjiga.
V naravi, kot so jo razumeli Grki, so neposredno vtisnjene ideje, za razumevanje katerih ne potrebujemo slovarja. Idejo Narave kot knjige vpelje šele spoj krščanske tradicije z grškim racionalizmom. Če bi grško idejo kozmosa poskušali interpretirati skozi analogijo narave kot knjige, bi to pomenilo, da je narava najboljša možna knjiga, ki jo bi vsaka sprememba samo poslabšala. Lahko bi rekli, da je pri Grkih Bog le posrednik oziroma prevajalec že obstoječe knjige idej, v krščansko-judovski tradiciji pa je Bog avtor, ki piše knjigo povsem na novo. Bog ni več le posrednik, ki bi že napisano univerzalno in nujno knjigo prevedel v naravo, ampak naravo sam ustvari, pri čemer to kar naredi ni podvrženo nobeni nujnosti oziroma racionalni harmoniji, ampak bi bilo lahko tudi povsem drugačno.
V prispodobi narave kot knjige lahko razločimo nekaj pomembnih etap razvoja, ki so bistveno spreminjale samo dojemanje narave in znanosti skozi zgodovino. V prvem obdobju, ki trajalo nekje do dvanajstega stoletja, knjiga narave ni bila berljiva, saj so jo imeli le za nekakšen katalog medsebojno povsem nepovezanih predmetov, kot je recimo seznam stvari, ki jih moramo kupiti v trgovini. V dvanajstem in trinajstem stoletju je postala knjiga narave berljiva, a predvsem kot literarno delo, kjer ima vsak stavek knjige večplasten pomen. V obdobju renesanse se je knjiga narave razvila v pravo epsko pesnitev, za katero so bili takratni naravoslovci prepričani, da v sebi skriva celo harmonijo pomenov. Na osnovi humanističnega gibanja in protestantizma so začeli nekateri naravoslovci, po zgledu interpretov starih grških knjig in Biblije, tudi knjigo narave brati dobesedno. Knjigo narave niso dojemali več kot leposlovno delo, ki ima mnogo simbolnih pomenov, ampak kot nekakšno dobesedno kroniko dogajanja, kjer v samem besedilu knjige ni nobenih višjih sporočil. Besede zapisane v knjigi narave niso imele več nobenega višjega smisla, samo še dobesednega.
Vsa velika odkritja v zgodovini znanosti so vedno znova rušila oziroma vsaj postavljala na glavo utečeno podobo sveta in predstave o delovanju narave. Kopernik je Zemljo premaknil iz središča vesolja in jo naredil »zgolj« za enega od gibajočih se planetov, s čimer je močno zamajal srednjeveško-renesančno predstavo o Kozmosu kot harmonični celoti oziroma popolni Božji epski pesnitvi. Sredi devetnajstega stoletja je prišel Darwin do še bolj radikalnega spoznanja, da Knjiga narave ni le polna nenavadnih presenečenj, ampak lahko ustvarja oziroma piše tudi kar sama sebe. »Nevidna roka evolucije« oziroma Darwinova naravna selekcija lahko uspešno odigra vlogo pisatelja, ki je ustvaril vso pestrost in raznolikost življenja na Zemlji. Živa narava, za vse kompleksnosti, ki jih je razvila, ne potrebuje ne urarja ne pisatelja, ki bi jo ustvaril, ampak je nastala povsem spontano.
Za konec bi lahko tvegali še z morda nenavadno hipotezo, da je prav dogmatsko in striktno vztrajanje krščanske tradicije na doktrini Božje kreacije sveta ex nihilo, oziroma na kontingentnosti samega Boga, posledično odprlo nove horizonte razmišljanja, ki so znanost privedli do revolucionarnih odkritij, ki jih prav institucionalizirane religije zdaj najtežje sprejemajo. Morda se bo slišalo presenetljivo, a kontingentnost, ki jo razkriva moderna znanost v svetu, in s katero vedno znova ruši ustaljene podobe, ki si jih ustvarjamo o svetu, učinkuje na današnje predstave o svetu zelo podobno, kot je pred mnogimi stoletji doktrina kreacije ex nihilo, povzročala težave grški predstavi sveta kot urejenega Kozmosa.
Gornje besedilo je za branje na radiu (Arsov Logos, Program ARS, Radio Slo – poslušaj posnetek) prirejen odlomek na Kvarkadabri že objavljenega članka Znanost in Bog.
