Doslej smo predstavljali čitatelju brez posebnih izjem samo take rastline, ki so popolnoma v njegovi oblasti, zakaj velike so tako, da jih more vsakdo ugledati na prvi hip. Tvoja skrb bodi, da jih spoznavaš, in da jih veš ločiti od neškodljivih, in tedaj se ti ni bati kake nezgode. “Dobro!” utegne nam kdo zaklicati; “kaj pa neštete množine onih rastlinic, kterih s prostim očesom niti opaziti ne moremo? So li te vse neškodljive?” Res; mnogo je med njimi takih, ki nam ne napravljajo nobene kvare, ali mnogo je pa tudi takih, ki so zelo škodljive in nevarne. Nevarne so tem bolj, ker jih prosto oko ne vidi, ker človek ne ve. kje ga srečajo, in kdaj se vtihotapijo v njegov život. Nevidnega sovražnika odbijati, bojevati se z nasprotnikom, kterega ugledaš navadno prepozno, in še tedaj le po njegovem delovanju, to ni malenkost! Poleg že znanih nam velikanov se nam je boriti tudi z mičkenimi pritlikavci, ki se včasi kar nenadoma naselijo v človeka ali njegove živali in začnejo razdirati posamezne telesne dele. Najboljši opis takega nevidnega zopernika ti nič ne pomaga; zato bomo pa o njem samem prav malo govorili in tem bolj poudarjali prikazni in nasledke, ki so mu za petami, in vsaj mestoma dajali dobrih nasvetov.
Te nevidne sovražnike imenujemo bakterije, ktere niso, kakor so sprva zavoljo njihove pregibljivosti mislili, živali, temveč rastlinice, ktere prištevamo glivam. Akoravno spadajo v področje zdravnikovo in živinozdravnikovo, vendar jih ne sme prezirati knjiga, ki nas naj pouči o naših škodljivih rastlinah. Razširjene so te rastlinice tako, da ni zlahka dobiti prostora, kjer bi jih ne bilo. Najti jih je v zraku, v vodi, v zemlji in na zemlji, v človeškem in živalskem telesu itd. Mnogo jih je za naše zdravje in blagor prevažnega pomena, in o njih naj veljajo naslednje vrstice.
Z ozirom na obliko so bakterije različne. Nektere niso nič drugega, kakor okroglast mehurček, stanica, druge pa so daljše in kračje valjaste stanice, razrastle in nerazrastle niti; zadnje so včasi vijakasto zavite. Vse pa so neizmerno majhne, tako da jih moremo videti le z najmocnejšim povečalom. Sestavljene so iz prenežne kožice, ki obdaja neko slizavo vsebino. Navadno so brez barve, v nekterih pa se nahajajo tudi razna barvila.
Bakterije se razmnožujejo po delitvi tako, da se stanica prešcipava, dokler ne nastaneta iz jedne glivice dve, zato jim pravimo tudi glivice-cepljivke. Ta razmnožitev se vrši silno naglo in se ponavlja brez mere in konca. V kakih 20 minutah se bakterija razdeli na dve glivici, ki se v 20 minutah zopet razcepita. V 4 urah jih na ta način nastane 4096 in v osmih 16,777.216.
Ako jim živeža primanjkuje, pomrjejo glivice ali pa si privoščijo počitka. Nova hrana jim da novo življenje. V ugodnih okolnostih se skrči vsebina v stanici, obleče se v novo kožico in stopi iz prejšnje. Takim stanicam pravimo tros, trosje ali klicno zrnice, ki se more zopet izpremeniti v bakterijo in razmnoževati, kakor smo ravnokar povedali. Trosje se odlikuje najbolj po tem, da ima debelejšo in trdnejšo kožico kakor matica. Zavoljo tega ga pa tudi huda vročina ne ugonobi tako hitro. Za glivice je seveda jako važno, da je njihovo trosje tako zavarovano proti zunanjim močem; zakaj ravno to jim največ pripomore, da se nahajajo tako pogostoma.
Na bakteriji ni opaziti nobenih različnih delov, razun že omenjene nežne kožice in slizave vsebine. Nima ne koreninic, ne stebla, ne listja, ne cvetja, pa vendar živi in se množi. Kako se vrši zadnje, to smo že povedali, o hranitbi pa hočemo tukaj povedati potrebno. Trakulja v človeškem ali živalskem črevesu na pr. nima ust, pa vendar živi in se plodi. Hrana, ki je seveda le dotični živali namenjena, ne pa omenjeni nesnagi, pripeti na sprednjem koncu za črevesno sluznico, prodira skoz zunanjo kožo, razliva se polagoma po životu in ga redi. Tako nekako živijo tudi bakterije. One nimajo v rastlinstvu toliko razširjene zelene barve, na ktero je navezana zmožnost zelenih rastlin, da si morejo pripravljati same potrebnega živeža. Zatorej popadajo živa bitja in jim kradejo kot zajedalke njihovo lastnino ter jih večkrat pokončavajo brez vsega usmiljenja. Zato je verjetno, da so vzrok hudim boleznim, in trditi smemo, da imamo v bakterijah spoznavati najhujše sovražnike našega zdravja. Iz vsega namreč, kar še bomo zvedeli o teh glivicah, moramo posneti, da niso samo slučajni spremljevalci nalezljivih boleznij, temveč da so jim pravi vzrok.
Ako se bakterije naselijo v človeškem ali živalskem telesu, pričnejo se naglo množiti in prenarejati sokove ter povzročujejo tako nalezljive bolezni. Ker pa lahko prehajajo iz života v život, prenašajo bolezen in so torej pravo nalezilo. Telo oškodujejo s tem, da mu jemljejo najboljše sokove, in da narejajo strupene, gnile tvarine. Vse bolezni, o kterih mislijo zdravniki, da izvirajo od cepljivk, imenujejo se nalezljive, prijemljive ali kužne bolezni. Kužnina so glivice same, ali pa kaka tvarina, na pr. voda, zrak, ktera je napolnjena z njimi. Kako pa pridejo bakterije v život? Omenili smo že, da je njihovo trosje silno razširjeno. Izvali se posebno v stoječih in tekočih vodah, v kloakah (smradotokih), prekopih, vodnjakih, ceveh za napeljavanje vode, ribnikih in tomunih, kjer gnijejo raznovrstni rastlinski in živalski ostanki in odpadki. Naselijo se seveda tudi v pijače in razne jestvine, ki stojijo na zraku. Celo v vlažni zemlji, v kteri je mnogo imenovanih ostankov, niso redke. Opazovali so tudi, da je podtalna voda (podzemeljska voda) za razvitek nalezljivih boleznij jako važna, ako visoko sega in potem pade. Kedar voda nizko stoji, nastajajo prav lahko kužne bolezni. Dokler so namreč kraji, koder se razmnožujejo cepljivke, dosti vlažni, držijo se njih; ako se pa izsušijo, more jih najmanjša sapica odnesti v zrak. Tu plavajo nekoliko časa in se spustijo o mirnem zraku na kako stvar, ki ni dobro zaprta. Da pridejo tudi v človeka ali v kako žival po tom potu, to je več kot naravno! Pa tudi s hrano in pijačo jih mnogo použijemo. Mnogokrat se prilepijo bakterije na sluznico ob telesnih odprtinah in na žive rane, odkoder potem zajdejo v život.
Tu jim je sicer posteljica postlana, a vname se hud boj za obstanek med njimi in napadenim životom. Ako je ta zdrav in krepek, obnemorejo gotovo one in poginejo, predno so se začele množiti in izvrševati svoje pogubonosno delo. Je li pa život slabega zdravja in sploh bolehav, ali ako se jih pritihotapi prav mnogo vanj, in če je dotičnik sploh boleznim podvržen, ugonobijo tudi najtrdnejše telo.
Kako se postaviti v bran nevidnemu sovražniku našega zdravja in življenja? Na tako vprašanje še dandanes ni mogoče kar na kratko odgovoriti, zakaj to je le tedaj mogoče, kedar nam bodo vsi pogoji njihovega življenja popolnoma jasni. Ravno glede na to so raziskovanja skoro še v povojih, čemur se ne moremo nikakor čuditi, ako pomislimo, da še ni dolgo, odkar se sploh ve, v kakšni zvezi so bakterije in kužne bolezni. Upajmo, da se počasi posreči za blagor cloveštva vnetim možem, da razkrijejo skrivnostno življenje teh bitij in spoznajo, česa jim je potreba, in kako jih moramo pokončevati. Kar se da že zdaj povedati o tem, srčno radi ustrežemo čitatelju, ako ravno se s tem nekoliko odmaknemo od svojeglavne naloge.
Bakterije moramo uničevati v njihovih zalogah in jim zabraniti pot v život. Zato bomo izpirali smradotoke, osušali stojece vode in močvirja, snažili stanovanje, čistili perilo in preoblačili obleko. Treba je skrbeti, da se zrak v našem stanovanju prav pogosto obnavlja, ker se odkrižamo z izprijenim zrakom mnogih bakterij, čisti pa jim ne ugaja posebno. Skaženih jedij se ne dotikajmo, da ne dobimo sovražnika tako neposredno v život. V to vrsto spadajo tudi razni pripomočki, s kterimi namerjavamo bakterije neposredno v živo prijeti; pravimo jim razkužila. Kakor v marsičem je naše znanje tudi v tem oziru precej pomanjkljivo. Sicer priporočajo celo vrsto takozvanih”zanesljivih razkužil”, toda mnogo jih odpravlja samo neprijetni duh, ki se razširja ondi, kjer so si postavile bakterije svojo delavnico, njihovemu življenju pa niso pogubonosna. Doslej je sicer samo za nektere kužne bolezni dokazano, da jih povzročujejo bakterije; ker je pa njihovo število že zdaj precej veliko, moremo trditi, da so tudi ostale najbrž v zvezi z njimi.
Martin Cilenšek, Naše škodljive rastline v podobi in besedi, 1892.
