Enajstega novembra 2002 je Grigorij »Griša« Perelman na internetnem arhivu znanstvenih člankov arXiv.org, kjer si predvsem fiziki in matematiki izmenjujejo rokopise svojih razprav, objavil daljši sestavek, ki je hitro vzbudil pozornost strokovne javnosti. Čeprav je imel njegov članek dokaj splošen naslov, so poznavalci hitro posumili, da gre za pomembno delo. Začele so se širiti govorice, da je Pelermanu uspelo dokazati slavno Poincaréjevo domnevo, ki je bila že od začetka dvajsetega stoletja eno najpomembnejših odprtih vprašanj topologije, če ne celo vse matematike.
Nekaj mesecev po objavi je Pelerman svojo izpeljavo dopolnil še z dvema dodatnima sestavkoma, v katerih je pojasnil še vmesne korake, ki v prvem članku niso bili dovolj natančno opisani. Za kako zapleteno matematiko je šlo v teh razpravah in dokazih, priča podatek, da so matematiki potrebovali kar nekaj let, da so preverili vse Pelermanove izpeljave in jih na koncu potrdili. Kmalu po objavi svojih člankov na internetnem arhivu je Pelerman obiskal ZDA in predaval na nekaj uglednih univerzah. Njegovo predavanje na slavnem bostonskem inštitutu MIT opisuje tudi Donal O’Shea na začetku svoje knjige The Poincaré conjecture: In Search of the Shape of the Universe (Allen Lane, 2007).
Pelerman je v predavalnico prišel v pomečkani temni obleki, obut v natikače in predavanje začel s stavkom: »Nisem vešč linearnega govorjenja, zato nameravam žrtvovati jasnost na račun živahnosti.« Nato je na tablo z belo kredo napisal enačbo, ki je bila temelj njegovih raziskav zadnja leta, in prosil poslušalce, da si naše vesolje predstavljajo kot le eno v ogromni množici vseh možnih vesolj. Enačbo s table je nato interpretiral kot opis razvoja takšnih svetov, kot da bi bila vesolja le kapljice vode, ki polzijo po velikanski abstraktni pokrajini.
Med obiskom ZDA je Pelerman dobil veliko ponudb za službo na uglednih ameriških univerzah in inštitutih, a je vse zavrnil. Prav tako tudi ni želel dajati intervjujev. Po nekajtedenskem obisku se je vrnil v Sankt Peterburg, kjer kljub temu, da ima že nekaj čez štirideset let, še vedno živi v stanovanju z mamo. Prijateljem je svojo odločitev utemeljil preprosto s tem, da mu gre v Rusiji delo laže od rok. Kot mnogi matematiki je bil Pelerman posebnež že od otroštva. Vedno je bil odličen matematik in je že leta 1982 zmagal na matematični olimpijadi v Budimpešti. V začetku devetdesetih je nekaj let kot podoktorski študent preživel v ZDA, kjer se je družil z najboljšimi matematiki in objavil veliko pomembnih člankov. Ko so ga s takrat ugledne univerze Stanford prosili, naj jim pošlje svoj življenjepis, je prošnjo komentiral le z besedami: »Če poznajo moje delo, potem življenjepisa ne potrebujejo. Če vseeno želijo moj življenjepis, pa to pomeni le, da mojega dela ne poznajo.«
Leta 2006 je spet postal zanimiv za javnost, ko se je začelo govoriti, da mu bodo za znanstvene dosežke podelili ugledno Fieldsovo medaljo, najvišje priznanje, ki ga lahko prejme kak matematik. Eno od pravil te nagrade je tudi, da nagrajenec 1. januarja leta, ko mu podelijo nagrado, še ne sme dopolniti štirideset let. Za matematike je namreč značilno, da so njihova najbolj plodovita leta v obdobju, ko so še zelo mladi, saj takrat njihovi možgani še niso obremenjeni z množico informacij, ki bi njihovo ustvarjalnost lahko le obremenjevala. 2006 je bilo zadnje leto, ko bi Pelermanu še lahko podelili Fieldsovo medaljo, zato so ga predstavniki organizacije, ki to nagrado podeljuje, obiskali v Sankt Peterburgu in ga več dni prepričevali, naj pride na podelitev poleti v Madrid, a trmasti matematik se ni dal pregovoriti. Vztrajal je, da se z matematiko ne ukvarja zaradi nagrad, zato ga na podelitev ne bo. Nagrado so mu v njegovi odsotnosti vseeno podelili.
Za dokaz Poincaréjeve domneve je razpisana tudi denarna nagrada milijon dolarjev. Ali jo bodo Pelermanu sploh ponudili, še ni povsem jasno, saj v pravilniku za podeljevanje piše, da mora biti dokaz objavljen v recenzirani reviji, Pelerman pa je dal svoje tri članke preprosto le na internet. Seveda pa so po njegovih idejah razprave v uglednih revijah objavili mnogi drugi matematiki. Nekaj mesecev pred podelitvijo Fieldsove medalje ga je v Rusiji obiskala tudi novinarka revije The New Yorker, ki je o njem prav v času kongresa v Madridu, ko so podeljevali nagrado, objavila daljši članek. Pred prihodom mu je poslala nekaj e-pisem, na katera ji ni odgovoril. Vseeno je poiskala njegovo stanovanje v Sankt Peterburgu in mu v nabiralniku pustila knjigo matematičnih razprav Johna Nasha, slavnega matematika, ki se ga spomnimo iz filma Čudoviti um, kjer ga je upodobil Russell Crowe, skupaj s sporočilom, da ga bo naslednji dan čakala na klopci v parku nasproti bloka. Žal se na povabilo novinarke ni odzval, zato se je odločila, da bo vseeno potrkala na vrata stanovanja in izmenjala nekaj besed vsaj z njegovo materjo.
A na veliko presenečenje je bil »Griša« doma, sprejel jo je zelo prijazno in naslednje dni ji je celo razkazal mesto. Povedal ji je, da e-pošte ni pogledal že nekaj mesecev, prav tako tudi ves teden ni šel do poštnega nabiralnika. Med pogovori naslednje dni je novinarki zaupal, da se nima več za profesionalnega matematika. Njegov bližnji prijatelj je pozneje pojasnil Pelermanovo logiko, ki je vplivala na odločitev, da ne bo sprejel prestižne nagrade: »Za velike dosežke morate imeti čisto misel. Razmišljate lahko le o matematiki. Vse drugo je znamenje človeške šibkosti. Če sprejmete nagrado, pokažete svojo šibkost.«
