Javno dopisovanje v rubriki Epistole Dnevnikovega Objektiva poleti 2007.
1. 9. 2007, piše: Sašo Dolenc
Draga Jana,
ko sem premišljeval, o čem bi ti tokrat pisal, sem se spomnil, da sva se pred leti spoznala na delavnici za učenje veščin »komuniciranja« znanosti, ki sta jo v organizaciji Slovenske znanstvene fundacije vodila angleški znanstvenik in novinarka. Na delavnico sem prišel z nizkimi pričakovanji, saj sem bil prepričan, da ne bom izvedel veliko novega, a sem se na srečo zmotil. Na povsem praktičnih primerih so nas naučili zelo veliko veščin, ki jih od takrat naprej neprestano uporabljam.
Ne vem sicer, kako močno so novi prijemi, ki smo jih spoznali tistikrat, vplivali na tvojo siceršnjo strategijo odnosa do medijev. Če sklepam zgolj po vtisu, ki sem ga dobil iz časopisnih sestavkov in televizijskih prispevkov o tvojih raziskavah, znaš dobro posredovati informacije na način, da so zanimive za širšo javnost. Dvomim, da je mnogim našim znanstvenikom uspelo s svojimi raziskovalnimi dosežki prodreti v osrednji televizijski dnevnik.
V množici najrazličnejših informacij, ki nas danes preplavljajo z vseh koncev, postajajo veščine komunikacije z mediji tudi za znanstvenike zelo pomembne. Veliko število poljudnoznanstvenih knjig, ki so tam nekje od osemdesetih let dalje začele v večjem številu polniti knjigarne, je deloma tudi posledica tega, da je treba tudi v javnosti vse več lobirati, da lahko dobiš dovolj denarja za podporo svojih raziskav.
V obdobju hladne vojne so bili zlati časi za znanost, saj je tekmovanje velesil potekalo tudi na področju znanosti in tehnike. Marsikatero veliko odkritje, tudi s področja povsem bazične znanosti, je izšlo iz raziskav, ki so jih takrat financirali iz proračuna, namenjenega za vojsko. Naj omenim en, sicer slabo znan primer profesorja biokemije Eugena Goldwasserja, ki ga je v petdesetih ameriška vojska najela, da poišče zdravilo proti radiacijski bolezni. Raziskovanja se le lotil zelo temeljito in po dolgih letih napornega dela mu je končno uspelo izolirati nekaj človeškega eritropoetina, ali po domače Epa, ki predstavlja danes zelo pomembno zdravilo za zdravljenje slabokrvnosti.
Po koncu hladne vojne so v nemilost financerjev najprej prišli veliki in dragi znanstveni projekti. V ZDA je tako kongres ustavil gradnjo velikega pospeševalnika delcev, čeprav je bilo porabljenega že zelo veliko denarja in so bila dela že v teku. Politiki so namreč ocenili, da bo več koristi, če denar preusmerijo drugam. V obrambo teh pomembnih, a v resnici tudi finančno potratnih velikih eksperimentov so ugledni fiziki napisali nekaj zelo dobrih poljudnoznanstvenih knjig, saj ni bilo druge možnosti, kot da preko zanimanja javnosti za takšne raziskave pritisnejo na državo, da ponovno razveže mošnjiček.
No, ja, saj če pogledamo nazaj v zgodovino, so se morali že prvi znanstveniki veliko ukvarjati tudi z »odnosi z javnostmi«. Galileo Galilej se je moral na primer pred pol tisočletja zelo potruditi, da si je našel dobre finančne vire, da je sploh lahko raziskoval. Ker je znal svoja odkritja in spoznanja tudi dobro predstaviti v javnosti, je bilo raznim bogatim veljakom v čast, da so ga lahko denarno podprli. Vendar Galileo ni le lobiral za »donacije in subvencije«, ampak se je uspešno lotil tudi podjetništva. Razvil je za tiste čase zelo uporaben in napreden mehanski računalnik, imenovan kompas, in imel nekaj časa celo zaposlenega obrtnika, ki je te preproste kalkulatorje izdeloval.
Galileo pa ni bil inovator le na področju fizike, ampak je uvedel nove prijeme tudi na področju trženja. Računalo je prodajal relativno poceni, bistveno dražji pa je bil tečaj njegove uporabe, brez katerega seveda kompas ni imel nobene praktične vrednosti. Ko je Galileo prvič slišal za čudežno napravo iz tulca in dveh leč, ki lahko približa oddaljene predmete, je s svojo podjetniško žilico takoj zaslutil, da bi se dalo takšen izdelek zelo dobro tržiti. In res mu je uspelo prav s pomočjo teleskopa, ki ga je sam bistveno izpopolnil, izvesti revolucijo v astronomiji, zraven pa si še pridobiti dobro plačano službo dvornega matematika in filozofa.
Znanstveniki danes prepogosto pozabljajo, da za uspeh ni pomembna zgolj kvaliteta raziskovalnega dela – to je seveda nujen pogoj –, ampak je treba znati svoje dosežke tudi primerno predstaviti. Zato so delavnice in seminarji, ki raziskovalce naučijo, kako svoje delo predstavljati javnosti, tako pomembne. Pri nas so mnogi znanstveniki še naivno prepričani, da je novica že to, da so objavili članek v ugledni znanstveni reviji. Napaka! Zgolj ta informacija javnosti sploh ne zanima. Raziskovalci morajo znati svoje znanstveno delo predvsem umestiti v miselni in pojmovni okvir povprečnega državljana. Šele tako si ljudje sploh lahko ustvarijo predstavo, za kaj sploh gre, in znajo nato znanstveni dosežek tudi ceniti.
Gotovo se spomniš, da smo prejšnji teden, ko smo se dobili na pivu, zabredli v dolgo razpravo o mehurčkih. Zakaj se na primer pri guinnessu zdi, kot da mehurčki v kozarcu potujejo navzdol? Zakaj pride do »eksplozije«, če vliješ oro v pivo, ne pa, če vliješ pivo v oro? Verjetno so se zdele naše razprave nekomu, ki nas je opazoval pri sosednji mizi, zelo nenavadne, da ne rečem čudaške. Ampak če ves dan razmišljaš o molekulah, ti je tudi zvečer v veselje in sprostitev, če lahko malo podebatiraš še o molekulah v pivu.
Vendar pa lahko v takšnih razpravah uživaš šele, če imaš dovolj predznanja. Povprečnega pivca piva zelo verjetno kemija in fizika njegove priljubljene pijače niti slučajno ne zanimata. Toda s pomočjo prave »komunikacijske« strategije bi se dalo marsikoga navdušiti tudi za fiziko mehurčkov. Zadnjič si dejala, da je po tvojem mnenju prav vsaka znanstvena raziskava lahko medijsko odmevna, če je le dovolj zanimivo predstavljena, s čimer se zelo strinjam.
Sploh pa ne dvomim, da bo naš pogovor naslednjič, ko se ponovno srečamo, spet zelo zanimiv in zabaven. Upam, da bo kdo naročil kapučino, saj se v tisti penici skriva »cela znanost«.
Do takrat pa prav lep pozdrav,
Sašo
