Javno dopisovanje v rubriki Epistole Dnevnikovega Objektiva poleti 2007.
18. 8. 2007, piše: Jana Kolar
Dragi Sašo,
z veseljem prebiram tvoja pisma, spisana z nalezljivo ljubeznijo do znanosti in s spoštovanjem do velikih umov človeštva, kakršen je bil Jožef Stefan.
Mavrico sem zadnjič videla ob prebiranju novic na spletnem portalu vest.si (10. avgust), kjer je Robert L. Tuva, navdušen nad mavrico nad Ljubljano, objavil sestavek Fizika v času mavric. Kaže, da bo podobnih prispevkov več, avtor pa se bo po lastnih besedah zgledoval po vzorih: Sašu Dolencu in Richardu Feynmanu. Kratek naravoslovni prispevek so bralci pozdravili z navdušenjem. “Vestem bi po odzivih sodeč lahko naredili novo rubriko ‘Znanost’. Za mene (in upam, da lahko rečem tudi za vse druge vedoželjneže) bi bila rubrika več kot le prijeten dodatek. Čakajoč z iskricami v očeh…” je vest na spletnem portalu komentiral Andrej. In res, med rubrikami Politika, Zabava, Kultura, Šport in Igre Znanost za zdaj še nima prostora.
Pred časom sem urednikom časnikov in tednikov poslala vprašanje, kakšna je njihova uredniška politika na področju znanosti. Na moje precejšnje presenečenje so mi odgovorili skoraj vsi izzvani uredniki. Večino odgovorov je lepo povzel eden izmed njih, ki je izrazil “težave s podeljevanjem kredibilnosti znanstvenim člankom”. “Ponavadi visijo nekje med poljudno znanstvenostjo (če je preveč poljudna, se izgubi smisel) in strogo znanstvenim pristopom (posledica je pogosto nerazumljivost),” je še zapisal. Zato v medijih pogosto zasledimo “preverjene” prevedene članke, iz katerih pa ni razvidno, da je, na primer, delo opravil slovenski raziskovalec.
To se je zgodilo tudi naši raziskovalni skupini. Pred leti, ko sem koordinirala svoj prvi raziskovalni projekt evropske komisije, sem v slovenskem dnevnem časopisu objavila celostranski(!) prispevek o raziskavah t.i. železo-taninskih črnil, ki povzročajo močne poškodbe na zapisih. Prav z našim projektom smo jih želeli rešiti pred propadom. Problematika je nekaj mesecev kasneje našla svoje mesto tudi v časniku Independent, v prej omenjenem slovenskem časopisu so nato informacijo povzeli, in tako smo lahko prebrali, da Angleži “ne skrivajo zaskrbljenosti” nad nekimi črnili.
Naj tu prevzamem krivdo nase – enkratna temeljita obravnava problematike v enem časopisu seveda ne bo preprečila tovrstnih neljubih dogodkov, čeprav je objavo v celoti prebralo zavidljivih 13 odstotkov bralcev. Raziskovalci nosimo svoj delež odgovornosti, da je novic s področja znanosti v naših medijih malo. V nedavni raziskavi Evropske unije se je z odgovorom “Znanstveniki se premalo potrudijo, da bi javnost informirali o svojem delu” strinjalo kar 65 odstotkov Slovencev, največ med evropsko petindvajseterico.
To je verjetno tudi eden izmed razlogov, da je sedanji minister že večkrat poudaril področje promocije znanosti, a še nikoli doslej tako uspešno, kot mu je to uspelo z razpisom za Centre za promocijo znanosti. Posebno pozornost je namenil že samemu razpisu, v katerem je v nasprotju z običajno prakso, po kateri minister zgolj potrdi mnenje strokovne komisije, zapisal, da bo “komisija pripravila predlog prejemnikov sredstev ter ga predložila v odločanje ministru”. Minister si je v tem razpisu pridržal pravico do odločitve ne glede na mnenje komisije. To je tista odločitev, s katere neprimernostjo so ga kasneje podrobneje seznanili mediji in ki jo je na predlog notranje revizije razveljavil.
Naj poudarim, da sama razveljavitev razpisa ne pomeni, da izbrani prijavitelji ne bodo prejeli sredstev, za katera pa jim zdaj niti ne bo treba izvesti projektov. Skladno z odločitvijo, da “vložena pritožba ne zadrži podpisa pogodb z izbranimi vlagatelji”, je ministrstvo z izbranimi prijavitelji že sklenilo pogodbe o financiranju in ti so zato upravičeni do kritja nastale škode. Pri javnem naročilu za nakup operacijskih miz sem tovrstno odločitev lahko sprejela, saj smo mize nujno potrebovali. Morda ti veš, zakaj se nam tako mudi pri razpisu za Centre za promocijo znanosti, objavljenem sredi poletja? Mar nismo mogli počakati tista dva tedna, kolikor je bilo potrebno, da bi se postopek v celoti končal?
V teh dveh tednih je navkljub vsaj eni prejeti pritožbi (naši) minister podpisal pogodbe, Društvo matematikov fizikov in astronomov Koper je nato najelo kredit, ena izmed njihovih prihodnjih sodelavk pa naj bi na podlagi podpisane pogodbe že odpovedala službo. Društvo upravičeno lahko zahteva povrnitev škode, ki bo krita iz javnih (davkoplačevalskih) sredstev.
Kemometrijska znanost, s katero se je ukvarjal minister Zupan, ima od njegove kreativnosti bistveno več koristi kot slovenska politika. Zapisano je seveda moje mnenje in ne izraža mnenja uredništva Kvarkadabre. Upam, da moje pisanje ne bo škodilo Kvarkadabri pri prihodnjih kandidaturah za javna sredstva. Sicer pa letos nismo uspeli na nobenem razpisu, tako da stanje ne more biti nič slabše, kot je. Bo že držalo, kar si navedel v svojem pismu, da “v kontekst birokratov pa žal tudi še nismo prišli”. Le o tistem “žal” trenutno nisem povsem prepričana.
Pozdrav,
Jana
