Epistole: Sašo – Jana

Draga Jana,

se mogoče spomniš, kdaj si zadnjič videla mavrico? V letošnjih avgustovskih dneh, ko po dežni plohi hitro zasije močno poletno sonce, so pogosto idealne razmere za opazovanje teh čudovitih prizorov narave. Sam sem gledal veličastno dvojno mavrico razpotegnjeno čez ves nebesni obok pred nekaj tedni po nevihti na morju. V takih trenutkih se kar ne morem zadržati, da ne bi s fotoaparatom skakal po dežju in iskal najboljših zornih kotov, za čim bolj spektakularno fotografijo.

Se še spomniš, da si mi pred dvema letoma poslala nekaj fotografij starih besedil iz časopisa Šolski prijatel, ki ga hranite v NUK-u? Na slikah so bili sestavki, v katerih je daljnega leta 1855 naš veliki fizik Jožef Stefan poskušal svojim rojakom v domačem jeziku pojasniti, kako nastanejo nekateri naravni pojavi. Njegovi sestavki so tudi po sto petdesetih letih še vedno zelo zanimivi in prav zabavni za prebiranje. Vidi se, da je imel tudi literarno žilico.

Verjetno veš, da je Stefan vsaj v mladosti veliko pesnil, a se je kasneje raje odločil za kariero znanstvenika, kar je bila vsekakor pravilna odločitev. Za prvi vtis o njegovem literarnem talentu ti bom navedel le kratek odlomek iz njegove pesmi z naslovom Avtokritika, v kateri se sicer že počasi poslavlja od pesnjenja: “Kaj hudiča na Parnasu/ matematičar počenja/ … saj se vidi, da navajen/ je le iksa, ipsilona.”

V enem od člankov, ki si mi jih poslala, Stefan odgovarja tudi na, vsaj nam pri Kvarkadabri, zelo znano vprašanje: zakaj je nebo modro. Na njegov sestavek sem se spomnil, ker ob pojasnjevanju barv neba spotoma omeni tudi mavrico: “Solnčna luč je bela in sostavljena je iz več drugih barvenih luči. Sostavljena je iz tistih barv, ki se nam prikazujejo, kader se razpenja po nebu mavrica ali božji stol, iz ravno tistih barv, ktere vidimo gledajoči skoz trioglato steklo.”

Stefanovi poljudnoznanstveni sestavki so gotovo zelo popestrili ponudbo tovrstne literature na Slovenskem v sredini devetnajstega stoletja. Vendar vsi lokalni pomembneži, ki so na sončni strani Alp krojili duhovno življenje tistega časa, niso z navdušenjem sprejeli Stefanovih poljudnoznanstvenih zapisov. Fran Levstik je na primer menil, da Slovenci še niso dovolj zreli za prebiranje zahtevnih člankov o znanosti in da je treba naš narod najprej izobraziti in pritegniti h knjigi skozi povesti, šele nato pa ga seznanjati tudi z dosežki naravoslovja.

V polemičnem sestavku iz leta 1859, v katerem se je odzval na članek študenta medicine Valentina Janežiča z naslovom Potrebe Slovencev glede prirodnih ved, se je Levstik ponorčeval iz poskusov, da bi zabite Slovence že takrat morili s prirodoslovjem: “Preden končam, naj še opomnim, da čeravno je morda res jako treba ljudstvu ‘razlagati redivnost in vrednost njegovega živeža, imenitnost železnih cest’ itd., vendar menim, da bi narodu za zdaj mnogo bolj koristile dobre povesti, kratkočasnega in podučnega zapopadka, in druge take reči, pisane v domačem govoru in domačem duhu.”

Stefana so takšni posmehljivi komentarji seveda prizadeli, čeprav niso leteli neposredno nanj. Odzval se je s sestavkom, v katerem opozarja na težave, s katerimi se srečuje, ko poskuša pisati članke o znanosti v domačem jeziku: “Stojim pred vami znabiti s celim košem nemškega znanja in s pestjo slovenskih besed. Iz koša bi bilo lahko jemati, a težko je vselej iz njega vzetej stvari najti prikladnega oblačila v skerčenej pesti. In nagih jih vendar ne morem pošiljati v svet. Zakaj Slovenci so zdaj močno sramežljivi, in jezične nesramnosti jim bodejo serca slovničarske. Studijo se jim besede, kterih prosti kmet v domovini slovenskega duha ne nosi na jeziku zjutra in večera.”

Kmalu po Levstikovem zafrkljivem sestavku na račun primernosti poljudnoznanstvenih sestavkov za Slovence je Stefan prenehal pisati v rojstnem jeziku. Osredotočil se je predvsem na akademsko kariero in postal vodilni svetovni fizik svojega časa ter edini Slovenec, po katerem se imenuje kak pomemben fizikalni zakon.

Stefanova zgodba izpred poldrugega stoletja priča, da imajo težave, s katerimi se srečujemo tudi še danes, zelo dolgo brado. Verjetno se strinjaš, da še tisti redki poskusi ustvarjanja za razcvet znanosti čim bolj prijaznega okolja vse prepogosto trčijo ob kako sodobno inkarnacijo takšnih “levstikov”, ki jih je pri nas še zmeraj zelo veliko. Kot sama veš, se nam vedno znova dogaja, da nas državni uradniki in drugi pomembneži radi potrepljajo po rami in pohvalijo, da smo res dobri, a da v tem trenutku žal (še) ne spadamo v vizijo tega, kar iščejo pri konkretnem razpisu. Takšen odnos države se v zadnjih desetih letih skorajda ni spremenil.

Kot dokaz, da je tudi danes “Levstikova mentaliteta” še kako živa, bom navedel konkreten primer neenakopravnega položaja znanosti napram kulturi, ki ga naša država nikakor noče odpraviti, čeprav nanj opozarjamo že vrsto let. Samozaposleni v kulturi in samostojni novinarji imajo pravico do posebne 15-odstotne davčne olajšave, zasebni raziskovalci pa te možnosti nimajo. Zakaj takšna razlika v davčni obravnavi povsem primerljivih statusov, mi ni znal pojasniti še nihče. Na davčnih uradih pravijo, da gre za “napako zakonodajalca”.

Za konec pisma bi te spomnil še na naslov reportaže o Kvarkadabri, ki so jo pred sedmimi leti objavili v Zeleni piki, predhodnici časopisa, v katerem se zdajle dopisujeva. Naslov je bil “Mladež, ki ni v kontekstu birokratov.” Mladež sicer res nismo več, v kontekst birokratov pa žal tudi še nismo prišli.

Pozdravlja te,

Sašo

(Dnevnikov Objektiv, sobota, 18.08.2007, tekst: Sašo Dolenc)