Epistole: Sašo – Jana

Draga Jana,

ne vem sicer natančno, po kateri poti bo k tebi pripotovalo tole drugo pismo, a zagotovo te bo doseglo že doma, ne več na morju. V najinem prvem pismu sva oba omenjala velike centre za promocijo znanosti in pomen, ki jih imajo za mlade in stare v svoji okolici. Ob tem sem se spomnil na svoj zadnji obisk v eni največjih in verjetno tudi najslavnejših inštitucij te vrste.

Pred dobrim letom sem v newyorškem prirodoslovnem muzeju (The American Museum of Natural History) po dolgem in počez prečesal vso zbirko, in brez težav bi se lahko še velikokrat vrnil, saj bi potreboval več mesecev, da bi vse predmete res natančno preučil. Verjetno si tudi ti že velikokrat posedala v tamkajšnji sobi z dinozavri ali pa občudovala velikanskega kita, obešenega pod strop dvorane? Mene takšni muzeji zmeraj tako navdušijo, da bi si prav gotovo kupil kar letno vstopnico, če bi živel kje v bližini.

Zadnjič je bila v muzeju na ogled tudi zelo zanimiva pregledna razstava o Darwinu. Prepričan sem, da bi tudi tebe zanimali Darwinovi dnevniki in drugi zapiski, ki so bili ena glavnih atrakcij razstave. Sam sem občudoval predvsem Darwinovo pisavo in skice, ki si jih je risal v zvezke, tebe pa bi verjetno zanimala tudi kemijska sestava črnila in papirja, na katerega si je zapisoval svoja dognanja. Odkar se ukvarjaš s kemijo papirja in črnila, si imela v rokah verjetno že veliko listin in umetnin velike zgodovinske teže. Se ti je pismo kake slavne osebnosti, ki si ga držala v dlaneh, še posebej vtisnilo v spomin?

Nameraval sem ti napisati nekaj o veri in znanosti, za iztočnico pa sem želel uporabiti kratek intervju z ministrom za znanost Juretom Zupanom z naslovom “Znanost sprašuje, vera odgovarja” v Mladini 28. julija 2007. Minister je izrekel kar nekaj zelo “sočnih” stavkov, ki bodo šli gotovo v zgodovino. Naj ponovim le enega, ki povzema “duha” ministrovega razmišljanja o veri in znanosti: “Teologija je osnovna znanost… Pri resni debati, ko želite zares o nečem razpravljati, mora nujno nastopiti teologija.”

Ob teh ministrovih besedah sem se spomnil, da sem ob obisku newyorškega prirodoslovnega muzeja poslušal razpravo o zelo podobni temi. Zvečer, ko so razstavne prostore muzeja sicer že zaprli, so v muzejski dvorani organizirali okroglo mizo o odnosu med znanostjo in vero. Gostje so bili trije znanstveniki in teologinja. Vsi zelo ugledni strokovnjaki na svojih področjih.

Skupno vsem govorcem je bilo prepričanje, da med znanostjo in vero ni nobenega trenja, če obe področji razumemo pravilno. Naj bo znanstvenik kristjan, musliman, ateist ali budist, njegova osebna vera po mnenju razpravljalcev, ki se mu tudi sam pridružujem, prav nič ne vpliva na njegovo kvaliteto kot znanstvenika. Znanost je skozi stoletja razvila zelo jasno metodo, ki je brez dvoma eden največjih dosežkov človeštva, in ta metoda je povsem neodvisna od osebnega prepričanja posameznega znanstvenika.

Ko je minister govoril o veri in znanosti kot “dveh straneh istega kovanca”, bi vsekakor moral omeniti tudi dejstvo, da so se skorajda vsa prelomna odkritja v znanosti, tudi če so do njih prišli učenjaki, ki so imeli močno osebno vero v Boga, hitro znašla na slavnem indeksu prepovedanih knjig, sami znanstveniki pa so imeli zaradi tega zelo velike težave.

Za konec pisma bi povzel še zgodbo o Darwinu, ki jo je, če se prav spomnim, med razpravo povedal tudi eden od gostov na okrogli mizi v muzeju. To, kar se je zgodilo Darwinu, nam lepo pokaže, da zadeve že dolga stoletja niso več takšne, kot si jih zamišlja naš minister za znanost. Razmerje med vero in znanostjo nikakor ni tako preprosto, kot se morda zdi na prvi pogled.

Morda ne veš, a ko se je Darwin daljnega leta 1831 odpravil na nekajletno potovanje okoli sveta z ladjo Beagle, je bil še vnet pristaš kreacionizma. To je vplivalo tudi na njegov pristop k zbiranju in opisovanju bioloških in geoloških najdb, ki jih je nabral med popotovanjem po odročnih krajih sveta. V zbirki ščinkavcev z Galapagosa si, recimo, ni zapisal podatka, na katerem otoku je ujel katerega od ptičev, kar se je kasneje izkazalo za ključno informacijo, ki jo je potreboval za dokaz svoje teorije o nastanku vrst z naravno selekcijo. Ta podatek se mu je zdel takrat, ko je bil še kreacionist, odvečen.

Na srečo pa so bili na ladji še trije zbiralci (kapitan in dva strežnika), ki so si v lastnih zbirkah ptičev natančno zapisali, na katerem otoku so jih našli. In prav z njihovo pomočjo je lahko kasneje Darwin za nazaj uredil tudi svojo zbirko. Zanimivo je, da so si prav “neznanstveniki” na ladji Beagle, ki niso bili tako obremenjeni s teorijo kot sam Darwin, zapisali bistvene znanstvene podatke, za katere je Darwin kot pristaš kreacionističnega pristopa menil, da so odvečni.

Darwin se je spreobrnil v darvinista šele po vrnitvi v Anglijo, ko je z drugimi uglednimi naravoslovci preučeval vzorce živih bitij, ki jih je prinesel iz oddaljenih krajev, in mu jih nikakor ni uspelo pojasniti s teorijo, ki se mu je do takrat zdela prava. Napovedi kreacionistične teorije, v katero je takrat verjel, se nikakor niso skladale z opazovanji, ki jih je zabeležil med svojim potovanjem. O tem sicer bolj podrobno pišem v sestavku Znanost in Bog, ki je izšel v 300. številki Nove revije, deli sestavka pa so objavljeni tudi na Kvarkadabri.

Pozdrav do naslednjič,

Sašo

(Dnevnikov Objektiv, sobota, 11.08.2007, tekst: Sašo Dolenc)