“Del splošno priznane modrosti je postalo reklo, da je bilo dvajseto stoletje obdobje fizike, v enaindvajsetem pa bo prevladovala biologija.” S temi besedami se začenja esej z naslovom “Our Biotech Future”, ki ga je ugledni ameriški profesor fizike in pisec mnogih knjig o znanosti Freeman Dyson pravkar objavil v The New York Review of Books. Esej je že v nekaj dneh po objavi postal kulten, na kar je poleg svežih idej, ki jih prinaša, vplivalo tudi dejstvo, da je v prostem dostopu objavljen na spletni strani revije.
Bo informacijski sledila biotehnološka doba?
Dyson, ki se že dlje časa ukvarja z razmišljanji o prihodnosti znanosti, tehnike, človeštva in vsega planeta, se v odmevnem eseju sprašuje, ali bo v naslednjih desetletjih tudi biotehnologija tako močno posegla v naše vsakdanje življenje, kot sta v preteklih desetletjih računalništvo in elektronika. Danes, ko imajo tudi brezdomci mobitele, ko zemljevide izpodriva navigacija s pomočjo sprejemnikov GPS, ko je internet postal pomemben del našega vsakdanjega sveta in si kar težko zamišljamo, da smo lahko nekoč shajali brez e-pošte, je seveda povsem na mestu vprašanje, ali bo podobno revolucijo prinesla tudi biotehnologija. Bodo v prihodnjih desetletjih biotehnološke inovacije podobno spremenile naše vsakdanje življenje, kot je informacijska tehnologija svet spremenila v globalno vas?
Nekateri indici kažejo, da bodo vplivi biotehnološke revolucije na družbo še močnejši, kot smo jim bili priče zadnjih sto let. Dyson že na začetku eseja jasno zapiše: “Napovedujem, da bo udomačevanje biotehnologije prevladovalo v naših življenjih v naslednjih petdesetih letih vsaj tako močno, kot je udomačevanje računalnikov krojilo naša življenja preteklih petdeset let.” Pravi, da je bil prvi korak v to smer storjen že, ko je v trgovine s hišnimi ljubljenci prišla prva gensko spremenjena tropska ribica z novimi sijočimi barvami.
Vendar se danes biotehnologije – deloma upravičeno – še vedno drži prizvok nečesa nevarnega, kar posega v ustaljeno harmonijo narave in jo lahko vrže iz ravnovesja. Prav tako je večina današnjih biotehnoloških izdelkov tako ali drugače povezanih z multinacionalkami oziroma z velikim kapitalom. Dyson zato ugotavlja, da bo “verjetno genski inženiring ostal nepriljubljen in kontroverzen tako dolgo, dokler bo kot dejavnost ostal skoncentriran v rokah velikih korporacij.”
V eseju jasno pove tudi, da so z biotehnologijo povezana realna in resna tveganja, ki se jih moramo zavedati. Zapiše tudi nekaj ključnih vprašanj, ki si jih mora zastaviti današnja družba, vendar nanje neposredno ne odgovori, ampak pravi le, da bodo odgovore morali najti “naši otroci in vnuki”. (Pri tem velja omeniti, da je bil Dyson rojen leta 1923, tako da ima verjetno v mislih kar nas in ne katero od generacij, ki se še ni rodila.) Ključna vprašanja, povezana z biotehnologijo, so po njegovem naslednja: Je tehnološke spremembe sploh mogoče zaustaviti? Je to sploh potrebno? Če popolna zaustavitev razvoja ni mogoča ali ni zaželena, obstajajo vsaj meje, ki jih mora družba postaviti novi tehnologiji? Kako lahko sploh pridemo do tovrstnih odločitev? Naj bodo prepovedi omejene na posamezne države ali naj veljajo mednarodno?
Doba celičnega komunizma?
V drugem delu eseja Dyson predstavi povsem nov pogled na zgodovino življenja, na osnovi česar nato razvije zelo optimistično futuristično vizijo prihodnosti človeštva. Opre se na razmišljanja Carla Woeseja, enega največjih strokovnjakov za taksonomijo mikrobov. Ta je pred desetletji pomembno posegel v osnovno delitev živih bitij, ki so jih dolgo najbolj splošno razvrščali le v dve veliki skupini: bitja, ki imajo celice z jedrom, in bitja, katerih celice nimajo jeder. Woese je z novimi metodami razvrščanja in ugotavljanja sorodnosti med mikrobi pokazal, da ostajata dva bistveno različna tipa celic brez jedra. Prej eno samo skupino je tako razdelil na dve kraljestvi: bakterije in arheje.
Vendar ga Dyson omenja zaradi nečesa drugega. Zanima ga namreč, kdaj v zgodovini se je med živimi bitji začel proces evolucije, kot ga je opisal Darwin. Woese je namreč predstavil argumente, da se darvinistična evolucija ni začela hkrati s samim začetkom življenja. Ko primerjamo genome najstarejših živih bitij, ki so prebivala na planetu, lahko namreč opazimo, da so si ta bitja medsebojno pogosto izmenjevala genetske informacije. V zgodnji fazi razvoja življenja je bil namreč horizontalni prenos genov, kot se strokovno reče izmenjavi genov med različnimi vrstami, kar pogost.
V eseju Biology’s next revolution, objavljenem 25. januarja 2007 v reviji Nature, je Woese zapisal celo, da je potekala evolucija v prvi dobi, ko so na Zemlji živeli samo mikrobi, po načelih Lamarcka in ne Darwina. To prvo dobo življenja opisuje kot nekakšen celični komunistični preddarvinistični svet, ko ni bilo ločenih bioloških vrst in so si živa bitja nesebično delila genetske informacije. Pri tem velja omeniti, da so se bistveni biokemijski mehanizmi, ki so temelj življenja, razvili prav v preddarvinističnem svetu in so se kasneje le malo spreminjali.
Nato pa je prišel dan, ko je neka celica razvila specifično funkcijo, ki ji je prinesla prednost pred drugimi celicami komune, a tega znanja ni več želela deliti z drugimi. Dyson se izrazi zelo slikovito: “Ta celica, ki je za tri milijarde let prehitela Billa Gatesa, se je izločila iz komune in znanja ni več želela deliti. Njeni potomci so postali prva vrsta bakterij – in prva vrsta katerih koli bitij -, ki je zadržala intelektualno lastnino za svojo zasebno uporabo.” Ko se je odcepilo še več drugih vrst, ki niso več živele v komuni, se je počasi začela darvinistična evolucija, ki je trajala od dve do tri milijarde let. Dyson ugotavlja tudi, da je darvinistična evolucija bistveno počasnejša od evolucije, ki je potekala v dobi celičnega komunizma.
S pojavom modernega človeka je niti razvoja od darvinistične prevzela kulturna evolucija, kjer je hitra izmenjava idej ponovno postala nosilec napredka. Prav zaradi hitrega širjenja novih iznajdb med ljudmi se je uspelo našim prednikom tako hitro razvijati. In danes nam je tako uspelo priti do stopnje, ko imamo znanje in tehnologijo, da lahko ponovno izmenjujemo gene med različnimi biološkimi vrstami in znova brišemo meje med različnimi vrstami. Dyson pravi: “Zdaj, ko kot vrsta Homo sapiens udomačujemo novo biotehnologijo, oživljamo starodavno preddarvistično prakso horizontalnega prenosa genov, ko gene prestavljamo iz mikrobov v rastline in živali ter tako zamegljujemo meje med vrstami. Hitro se približujemo postdarvinistični dobi, ko druge vrste razen naše ne bodo več obstajale in se bodo pravila odprte izmenjave informacij razširila s področja programske opreme tudi na izmenjavo genov. Takrat bo evolucija življenja ponovno skupna, kot je bila v starih dobrih časih pred separacijo vrst in preden so iznašli intelektualno lastnino.”
Zelena in siva tehnologija
Revščina v ruralnem svetu je danes velika težava človeštva. V tretjem svetu se prebivalci vasi v iskanju dela množično selijo v že tako prepolna mesta. Dyson se v eseju sprašuje tudi, kako bi lahko pametno rešili ta razkorak med vasjo in mestom, ki predstavlja enega od osrednjih problemov človeštva že od nastanka prvih civilizacij naprej.
Najprej vpelje novo terminologijo. Kot “zeleno tehnologijo” poimenuje vse, kar temelji na biologiji, s “sivo tehnologijo” pa iznajdbe, ki izvirajo iz fizike in kemije. Prav zelena tehnologija je omogočila nastanek prvih stalnih človeških naselbin, ko so naši davni predniki udomačili prve živali in rastline ter jih začeli medsebojno križati in iskati čim boljše sorte. S pomočjo sive tehnologije so ljudje nekaj tisočletij kasneje ustvarili prva mesta in imperije, ko so se naučili metalurških spretnosti ter začeli uporabljati vozove s kolesi in zgradili prve ceste. “Prvih pet od zadnjih deset tisoč let človeške civilizacije so imeli bogastvo in moč prebivalci vasi, ki so uporabljali zeleno tehnologijo, drugih pet tisoč let pa sta bogastvo in moč pripadala mestom in sivi tehnologiji.”
Dysonova vizionarska ideja je, da bo morda lahko nova zelena biotehnologija ponovno dvignila ekonomski pomen vasi in tako posledično odpravila tudi problem revščine, ki danes pesti velik del človeštva. “Nova zelena tehnologija nam omogoča vzrejo novih različic živali in rastlin, podobno kot je to omogočila našim prednikom pred deset tisoč leti, vendar lahko to danes počnemo stokrat hitreje.” Ob koncu zapiše, da je ena od težav tudi, da so danes največji nasprotniki zelene tehnologije prav tisti, ki sami sebe imenujejo zeleni. Vendar je Dyson vseeno optimističen: “Če bo tehnologija razvita pazljivo in bo uvedena z občutkom za ljudi, jo bo večina uporabnikov sprejela povsem enako, kot so davno tega naši predniki sprejeli enako nenaravne in neznane zelene tehnologije molzenja krav, oranja zemlje in fermentiranja grozdja.”
