Bil je tih deževen dan, petek zgodaj popoldan. V eni od bruseljskih knjigarn z angleško literaturo sem se odločal, katere knjige si bom še kupil. Sedel sem v kotu trgovine in pregledoval vsebino izbranih knjig, ko sem pred polico s filozofskimi naslovi zagledal obritoglavega mišičnjaka, ki na pogled ni spadal v tisti del prodajalne. Knjige si je ogledoval bolj od daleč in ni bilo povsem jasno, ali ga sploh zanimajo, saj je z očmi hkrati ves čas preletaval prostor in sledil gibanju peščice nakupovalcev.
Približal sem se mu, ko sem moral do police, da bi si nabral novo serijo zanimivih naslovov, in takrat pri sosednji skladovnici knjig zagledam znan obraz. Bil je slovenski predsednik vlade, ves zatopljen v prelistavanje neke knjige. Takoj mi je bilo jasno, čemu mišičnjak v oddelku s strokovno literaturo, in verjetno je bilo tudi mišičnjaku hitro jasno, da vem, kdo je varovana oseba. Čeprav me je za trenutek zamikalo, da bi predsedniku prijazno svetoval pri izbiri knjig, saj sem jih s tiste police, kjer se je takrat mudil, kar veliko že prebral, se mi je kaj takega zdelo skrajno nevljudno in verjetno bi tudi mišičnjak kaj pripomnil, zato sem se raje takoj odpravil do plačilnega pulta.
Spotoma sem ugotovil, da predsednik vlade v knjigarni sploh ni sam, saj so nadstropje niže skorajda vsi govorili slovensko. Zunanji minister si je ogledoval polico z novitetami in prodajnimi uspešnicami ter nekaj razlagal svojim sodelavcem – verjetno je katerega od knjižnih avtorjev že osebno srečal. Pred knjigarno je stal konvoj limuzin s policijskim spremstvom na motorjih in čakal, da si ugledni slovenski državniki naberejo novega znanja. Žal sem moral pohiteti na letališče, tako da ne vem, katere knjige je slovenska delegacija kupila, vsekakor pa sem zelo vesel, da so se odločili ustaviti prav v knjigarni in ne kje drugje, saj to pomeni, da vsaj povsem v vrhu naše države ključni ljudje verjamejo v slogan, da mora Slovenija postati »na znanju temelječa družba«.
Evropske »Nobelove nagrade«
Seveda moj obisk Bruslja ni bil namenjen zgolj kupovanju literature, ampak prisostvovanju na podelitvi Descartesovih nagrad, s katerimi evropska komisija že nekaj let nagrajuje dosežke na področju znanosti. Pravzaprav gre za dve ločeni nagradi. Prva je namenjena znanstvenikom za izkazano znanstveno odličnost in vzorno sodelovanje med različnimi državami Evropske unije. Mediji so jo poimenovali kar »Nobelova nagrada za sodelovanje med znanstveniki« ali tudi »evropska Nobelova«. Druga nagrada pa je namenjena popularizatorjem znanosti, njenim tolmačem oziroma tistim, ki skrbijo za njeno »komuniciranje«, kot se temu področju danes uradno reče. V uvodu k brošuri o Descartesovi nagradi je komisar za znanost in raziskovanje Janez Potočnik zapisal, da »pomena obveščanja širše javnosti o znanosti ne moremo preceniti. Znanost ne more bivati ločena od družbe«.
Med širši javnosti bolj poznanimi imeni, prejemniki Descartesove nagrade za komunikacijo, sta na primer britanski avtor mnogih čudovitih dokumentarcev o življenju divjih rastlin in živali sir David Attenborough (za leto 2004) in Američan Bill Bryson (2005), ki sicer že trideset let živi v Angliji, nagrado pa je dobil za svojo čudovito knjigo Kratka zgodovina skoraj vsega, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu. Letos smo se tudi Slovenci prebili med nominirance. Kvarkadabro – društvo za tolmačenje znanosti je tridesetčlanska komisija ekspertov iz vse Evrope na predlog Slovenske znanstvene fundacije umestila med nominirance za Descartesovo nagrado na področju komuniciranja znanosti.
Od balonov do dirkanja s kolesom
Vsi nominiranci smo bili pred večerno podelitvijo nagrad popoldne vabljeni še na slovesno formalno odprtje novega sedemletnega evropskega programa financiranja znanosti od 2007 do 2013, s katerim bo EU za znanstvene raziskave namenila 50 milijard evrov. Odprtje je bilo na prostem, nedaleč stran od evropskega parlamenta, pred velikanskim ekranom, ki jih sicer vidimo na rockovskih koncertih in nogometnih tekmah. Na tem ekranu bodo sredi trga še nekaj tednov predvajali filme o dosežkih evropske znanosti in njihovem pomenu za prebivalce Evrope. Predsednik evropske komisije José Manuel Barroso, komisar za znanost Janez Potočnik in nemška ministrica za znanost Annette Schavan so po krajših govorih skupaj pritisnili na velik rdeč gumb in v zrak spustili množico balonov v obliki belih golobov. Med govorom nemške ministrice je sicer začelo deževati, a je hitro ponehalo, tako da so baloni že lahko poleteli tudi proti majhnemu delu modrega neba med deževnimi oblaki.
Od nam bolj znanih obrazov smo med publiko, ki je spremljala vnebohod raziskovalnih balonov, opazili našega ministra za znanost Jureta Zupana, ki ga je obkrožal šopek svetovalk in svetovalcev. Kako uro kasneje smo na otvoritvi razstave Tunel znanosti, ki jo je odprl belgijski princ Philippe, z ministrom tudi izmenjali nekaj prijaznih vljudnostnih stavkov, a so ga »svetovalci« dokaj hitro odvlekli stran. Morda zato, da ne bi odprli za vse zoprnega problema, da so na ministrstvu letošnji razpis za pomoč društvom, ki so aktivna na področju promocije znanosti, objavili že januarja, le nekaj tednov po nakazilu sredstev za leto 2006 in predvsem precej skrito in drugače kot lansko leto, kar je posledično pomenilo, da najaktivnejše društvo na področju promocije znanosti, ki je bilo z nominacijo za Descartesovo nagrado priznano tudi v evropskem merilu, za objavo razpisa po naključju izvedelo šele po poteku dokaj kratkega roka za prijavo. Tako je v letu 2007 ostalo brez glavnega vira sredstev za svojo dejavnost.
A pustimo domače težave in se vrnimo v Bruselj. Osrednja atrakcija razstave Tunel znanosti je bilo sobno kolo, postavljeno pred velik ekran, ki je prikazoval bruseljske ulice. Ko si poganjal kolo, se je ekran odzval in deformiral sliko glede na to, kako bi kolesar videl vožnjo po cestah, če bi potoval s hitrostjo blizu hitrosti svetlobe. Animacija je bila sicer zelo poenostavljena in ni upoštevala vseh vplivov, kar malo bolj razgledan znanstvenik takoj opazi, a je vseeno sprožila kar veliko pozornost obiskovalcev. Sploh pa so ponoreli snemalci in fotografi, ko se je na kolo usedel tudi komisar Potočnik.
Znanstveni »oskarji«
Podelitev Descartesovih nagrad, na katero smo odšli z razstave, je bila hkrati tudi večerja za vse vabljene goste: nominirance, uradnike in novinarje. Nagrade je podelil komisar Potočnik, ki je v uvodnem govoru celotno ceremonijo primerjal kar s podelitvijo oskarjev. In resnično je bilo kar zabavno, saj so vsakega nagrajenca predstavili s kratkim zanimivim promocijskim filmom, zmagovalci pa so – enako kot na oskarjih – lahko pred občinstvom povedali nekaj stavkov, kako počaščeni in ganjeni da so ter se zahvalili vsem, ki so jim pomagali do nagrade.
Najprej so podelili nagrade za znanstveno odličnost in uspešno povezovanje med raziskovalci iz različnih koncev Evrope. Po svoje je takšen koncept nagrade nenavaden, saj se ocenjuje po dveh kriterijih, kar nagrado za znanstveno odličnost deloma razvrednoti. Zakaj le bi bilo sodelovanje samo po sebi vrednota v znanosti? Po tej logiki Einstein gotovo nikoli ne bi prejel Descartesove nagrade, ker ni ustvaril panevropske mreže povezav, ampak je ključne ideje ustvaril v času, ko je bil osamljen patentni uradnik. A povezovanje je vsekakor pomembna vrednota Evropske unije, zato se to moderno načelo častitve evropskega »bratstva in enotnosti« izraža tudi s prestižnimi nagradami. Vsekakor pa bi skoraj gotovo Descartesovo nagrado za raziskovanje dobil Niels Bohr, eden od očetov sodobne fizike, ki je tudi s pomočjo denarja pivovarne Carlsberg med obema svetovnima vojnama na Danskem postavil velik inštitut, v katerem je zbral mlade znanstvene genije iz vse Evrope in skupaj so postavili temelje kvantne fizike, ki je med drugim temelj vse sodobne elektronike.
Črne luknje, energija iz vode in celična smrt
Letošnje Descartesove nagrade za raziskave in povezovanje so prejeli trije projekti. Najprej so nagrado prevzeli avtorji »lovilca visokoenergetskih kozmičnih žarkov«, ki so ga postavili visoko v gorah afriške Namibije. Z njim med drugim iščejo tudi črne luknje v vesolju, in kar nekaj so jih že našli. Zelo zanimiv je bil tudi drugi nagrajeni projekt, v katerem so grški znanstveniki razvili metodo, kako s pomočjo sončne energije pridobivati vodikovo gorivo iz navadne vode. Za tem so prišli na oder še raziskovalci, ki so odkrili del mehanizma delovanja programirane celične smrti, čemur strokovno rečemo apoptoza. V zdravem človeškem telesu namreč vsako sekundo naredi celični samomor nekaj milijonov celic, kar je ključno za normalno delovanje telesa. Zelo pomembno je, da je to programirano umiranje skrbno načrtovano, saj ne sme biti ne prehitro ne prepočasno. Če se tak mehanizem programiranega umiranja pokvari, lahko človek zboli za rakom. Nagrajena skupina znanstvenikov je odkrila del mehanizma, kako se celica »odloči«, da bo končala življenje, kar bo med drugim bistveno pripomoglo pri odkrivanju novih načinov zdravljenja raka. V nekaj letih po odkritju so bili njihovi članki citirani še več kot petdesettisočkrat.
Nato je komisar Potočnik podelil še Descartesovo nagrado za področje komuniciranja znanosti. Prejelo jo je pet projektov: italijanski profesor, ki je pri Neaplju postavil mesto znanosti – nekakšno mešanico muzeja znanosti in tehnologije ter hiše eksperimentov; angleški par, ki izdaja tedensko revijo Eureka o znanosti za otroke; ustvarjalci BBC-jeve serije Prirodoslovna zgodovina Evrope; norveški oceanolog, ki je učinkovito populariziral življenje globoko v oceanih; in mlada Angležinja, ki ima podjetje Science Made Simple za izvajanje naravoslovnih delavnic in naravoslovnih dni po šolah – resnično zna navdušiti otroke za znanost.
Vsi nagrajenci so ustvarili resnično velike in pomembne projekte, ki si vsekakor zaslužijo posnemanje tudi drugod. Kot je v zahvalnem govoru povedal eden od nagrajencev, morajo biti za vrhunske dosežke izpolnjeni trije kriteriji: strokovna odličnost, entuziazem in institucionalna podpora. V Sloveniji je velik problem predvsem zadnje.
Do prihodnosti je še daleč
Ni skrivnost, da je slovenska znanost glede na organiziranost še daleč od evropskega povprečja. Ena od bistvenih težav, ki ovira razvoj domače znanosti, je t. i. znanstveni fevdalizem. V raziskovalni in univerzitetni sferi pri nas vse deluje še zmeraj po nekakšnem fevdalnem sistemu, ko se denar deli po načelu fevdov, kar za razvoj nikakor ni dobro. To vedo vsi, a vsakdo potem ko enkrat dobi svoj fevd, nenadoma ni več navdušen nad idejo »francoske znanstvene revolucije«. Tudi poskus nekakšne mini revolucije s pomočjo spreminjanja kriterijev ocenjevanja raziskovalne odličnosti se je sprevrgel v smešno polemiko oziroma boj za to, kako določiti sistem ocenjevanja, da bo tvoj fevd dobil čim več točk.
Če bi le bil interes dovolj velik, bi se organizacija slovenske znanosti hitro uredila. Predvsem bi morali biti recenzenti in ocenjevalci osebno odgovorni za svoje odločitve, za katerimi bi morali stati z vso svojo integriteto. Dokler pa se bodo ocenjevalci poskušali odgovornosti izogibati tako, da proces izbora prepuščajo nekakšnim »objektivnim« matematičnim algoritmom, ki se jih da zmeraj naravnati tako ali drugače, se ne bo prav nič spremenilo.
Lep primer nesmisla takšnega formalističnega procesa ocenjevanja, ki sicer ni s področja znanosti, ampak lepo predstavi absurdno logiko, je v uvodniku februarske brezplačne revije o knjigah Bukla zapisal njen urednik Samo Rugelj. Čeprav izhaja revija Bukla v 20.000 izvodih, so uradniki v obrazec za točkovanje pri številu prodanih izvodov vnesli najnižje število točk. Zakaj le? Ker je revija brezplačna, po formalnih določilih ocenjevanja nima nobenega prodanega izvoda, zato si pod to rubriko po uradniški logiki zasluži najmanjše mogoče število točk.
Naš državni vrh gotovo ceni znanje, sicer se diplomatski konvoj v Bruslju ne bi ustavil pred knjigarno s strokovno literaturo, ampak kje drugje. Težava je le, da se to navdušenje z vrha ne prenaša uspešno tudi navzdol po uradniški hierarhiji. Nekako se izgubi s prevodom v konkretne odločitve in dejanja. Morda smo le malo preveč neučakani, a vseeno je treba opozoriti, da se slogan nove sedemletke evropskega financiranja znanosti glasi: »Jutrišnji odgovori se rojevajo že danes.«
