Zadnja leta postaja tudi komercialnim televizijskim produkcijskim hišam čedalje bolj jasno, da ljudje v povprečju nismo neumni. Tudi med televizijskimi serijami, ki ciljajo na množično občinstvo, lahko najdemo čedalje več zelo dobrih, ki od gledalcev ne pričakujejo le, da se bodo zleknili na kavč, izklopili možgane in se predali neinteligentnim šalam. Metode, ki so še pred nekaj desetletji gledalce uspešno prikovale pred televizorje, zdaj praviloma ne delujejo več. Povprečnega gledalca televizije danes preprosta zgodba ne zadovolji, ampak želi za sprostitev miselno bolj zahtevno zabavo. Neskončno variiranje vedno istih zapletov in ponavljanje že stokrat slišanih šal ne vžge več, saj gledalci preprosto prestavijo kanal. Moderna televizijska serija mora biti tehnično zelo dobro narejena, poleg tega mora pripovedovati netrivialno zgodbo, da jo gledalci sploh še gledajo.
Bakterije in virusi kot kriminalci
Tudi na naše televizijske ekrane prihaja vse več nadaljevank, pri katerih možgani ob gledanju niso povsem neaktivni. Ena najboljših tovrstnih serij je prav gotovo medicinska drama o čudaškem, a genialnem zdravniku dr. Gregoryju Housu, ki ga igra za to vlogo že večkrat nagrajeni angleški igralec Hugh Laurie. V izvirniku se serija imenuje »House M.D.« oziroma »House, dr. med.«, kot bi naslov lahko dobesedno prevedli, na naši televiziji pa so jo poimenovali »Zdravnikova vest«.
Nanizanka je nekakšna zmes žanra zdravniške in policijsko-detektivske televizijskih drame. David Shore, idejni vodja, producent in scenarist mnogih epizod, je v nekem intervjuju povedal, da so najprej nameravali medicinsko serijo posneti tako, kot snemajo policijske nadaljevanke, le da bi bili tu kriminalci bakterije in virusi. Zamisel za nov koncept nanizanke so dobili med prebiranjem priljubljenih sestavkov zdravnice dr. Lise Sanders, ki je v seriji člankov za The New York Times Magazine živo opisovala najrazličnejše nenavadne medicinske primere iz prakse. Sandersova je pozneje postala tudi medicinska svetovalka pri scenarijih za nadaljevanko.
A avtorji so hitro ugotovili, da zgolj ideja, po kateri naj bi najrazličnejše bolezni nastopale kot zločinci, še ni dovolj za dobro serijo. Potrebovali so več igralcev, ki bi bili nosilci zapleta. Kot v vsaki zgodbi o raziskovanju zločina morajo tudi tu nastopati policisti, ki iščejo dokaze, in detektiv, ki iz množice indicev ustvari celostno sliko dogajanja in najde pravega zločinca.
Vlogo policistov, ki preiskujejo zapletene medicinske primere, opravljajo Housovi trije mladi pomočniki: nevrolog dr. Eric Foreman (Omar Epps), imunologinja dr. Allison Cameron (Jennifer Morrison) in specialist intenzivne medicine dr. Robert Chase (Jesse Spencer). Njihova naloga je zbrati čim več dokazov, ki bodo pripeljali do prijetja zločinca. V konkretnem primeru, ko je zločinec bolezen, morajo opraviti vse možne diagnostične preiskave in občasno tudi pravo policijsko hišno preiskavo okolja, kjer je bolnik živel. Njihova naloga je tudi postavljanje hipotez, ki bi pojasnile opažene simptome. Vendar se zmeraj znova izkaže, da sami ne morejo postaviti dokončne diagnoze. Medicinski policisti zločinov oziroma bolezenskih zapletov ne morejo rešiti, to lahko stori šele genialni detektiv, ki s svojo nezmotljivo intuicijo in nekonvencionalnim razmišljanjem vedno znova posreduje v ravno pravem trenutku in pacientu reši življenje. Ta detektivsko-medicinski genij je dr. Gregory House.
Detektiv v bolnišnici
Za detektiva se posamezni primer začne z zločinom, za zdravnika pa z bolnim pacientom. V obeh primerih gre za podoben problem: dogodek ali sklop dogodkov je treba pojasniti oziroma najti prave vzroke zanj. Detektiv, ki raziskuje umor, mora iz sledi na kraju zločina in drugih informacij, ki mu jih uspe zbrati, razkriti morilca, zdravnik, ki zdravi bolezen, pa mora iz pacientovih simptomov določiti bolezen in jo nato s pravo terapijo pozdraviti.
Kot pravega detektiva začne dr. Housa pacient zanimati šele, ko klasična diagnostika povsem odpove. Iskanje »kurjih tatov« ga dolgočasi, zato iz dna duše sovraži delo na sprejemni kliniki, ker so mu tam skoraj vsi primeri povsem nezanimivi in jih lahko reši z enim samim pogledom. To delo bi najraje prepustil drugim, saj kot pravi genij ne čuti nobenega zadovoljstva ob postavljanju zanj povsem očitnih diagnoz. Nekoč mu tako direktorica bolnišnice dr. Lisa Cuddy (Lisa Edelstein), da bi mu naredila delo na sprejemnem oddelku bolj zanimivo, predlaga, da mu bo izplačala dodatek k plači za vsakega pacienta, ki mu bo postavil diagnozo brez dotika, samo s pogovorom in opazovanjem, kar se mu kak dan res zdi zabavno.
Dr. House deluje kot nekakšen popoln diagnostični računalnik, ki v trenutku opazi in preleti vse simptome ter poda najboljšo oziroma najbolj verjetno diagnozo. A kot pravemu detektivu mu postane medicina zanimiva šele, ko se pokaže, da njegova prva diagnoza ni bila pravilna ali da kakšnemu pacientu sploh ne more postaviti natančne diagnoze.
Čudak, ki rešuje življenja
Avtor serije David Shore je priznal, da se je pri liku čudaškega, a genialnega zdravnika, ki rešuje na prvi pogled nerešljive medicinske primere, namenoma zgledoval pri podobi Sherlocka Holmesa. Neposrednih vzporednic med obema junakoma je veliko. Sta ljubitelja glasbe: Holmes je igral violino, House igra klavir. Oba tudi povsem zaupata svojemu razumskemu sklepanju, tudi če se zdi kakšna diagnoza oziroma izvedba zločina še tako neverjetna. Brezkompromisno sledita osnovnemu aksiomu razumskega pristopa k reševanju vprašanj: če so vse druge možnosti dokazano napačne, potem mora biti edina preostala rešitev prava.
Oba detektivska junaka sta tudi odvisna od drog. Oba sta nekakšna nekonvencionalna narkomana, ki jima šele droge omogočajo »normalno« življenje. Tako dr. Watson opiše Holmesovo odvisnost od drog: »’Kaj pa je danes na vrsti’, sem vprašal, ‘morfij ali kokain?’ … ‘Kokain’ je rekel, ‘sedemodstotna raztopina. Želite poskusiti?’ ‘Hvala,’ sem ostro odvrnil … ‘Morda imate prav, Watson,’ se je smehljal moji razvnetosti. ‘Mislim, da injekcije fizično res ne vplivajo najbolje. Toda to je postranskega pomena, ker vidim, kako sijajno mi bistrijo duha.’ … ‘Moj duh ne more mirovati … Postavite me pred probleme, dajte mi delo, porinite predme najbolj zamotano šifrirano pismo ali najzahtevnejše analize in počutil se bom kot riba v vodi. Potem bom zlahka pogrešal umetne dražljaje …’« (Conan Doyle, Znamenje štirih, DZS, Ljubljana 1963)
Čeprav je jemal Sherlock Holmes droge kot nekakšno nadomestilo za zadovoljstvo, ki mu ga je sicer dajalo razreševanje zločinov, mora nasprotno dr. Gregory House zdravila, ki ga omamljajo, jemati zaradi prave fizične bolečine. House ima namreč hude težave s telesom oziroma konkretneje z nogo, v kateri čuti močno bolečino, a je tudi njegovo obsežno medicinsko znanje in diagnostična genialnost ne moreta trajno pozdraviti. Zato je obsojen na jemanje močnih tablet proti bolečinam, od katerih postane počasi povsem odvisen.
Prav tako je lik onkologa dr. Jamesa Wilsona (Robert Sean Leonard), ki je v seriji Housov edini pravi osebni prijatelj, že po priimku zelo podoben pripovedovalcu zgodb o Sherlocku Holmesu dr. Watsonu. Vendar podobnost ni samo v imenu, ampak ima dr. Wilson v nadaljevanki tudi zelo podobno funkcijo naivnega opazovalca dogajanja, kot ga je imel dr. Watson v slavnih detektivskih zgodbah. Dr. Wilson ves čas, tudi v najhujših trenutkih, povsem zaupa Housu in verjame v to, da bo na koncu zmeraj rešil še tako zapleten primer. Tudi slavni nasvet, ki ga je Sherlock Holmes nekoč izrekel v pogovoru z Watsonom, bi prav tako lahko prišel tudi iz Housovih ust: »Nikoli ne upoštevaj osnovnih vtisov, dragi moj, temveč razmišljaj o podrobnostih.«
