V samo 1000 dneh med letoma 1347 in 1351 je skrivnostna bolezen pomorila skoraj polovico prebivalcev takratne Evrope. To je bila največja naravna katastrofa, ki je kdajkoli prizadela človeštvo. Po številu žrtev in splošnem razdejanju se s srednjeveško pandemijo »črne smrti« lahko neposredno primerja samo še druga svetovna vojna.
Skrivnostna srednjeveška bolezen, ki so jo v Evropo prinesli pomorščaki, je bila bubonska kuga. Iz Italije in drugih sredozemskih obalnih mest se je hitro razširila po vsem kontinentu. Povzročila jo je bakterija Yersinia pestis, ki naj bi izvirala s Kitajske ali iz Indije, na ljudi pa so jo preko podgan prenesle bolhe. A takrat ni tega nihče razumel, kar je strah pred neznanim samo še povečevalo.
Serijski morilec iz Azije
Kje natančno je bil izvor pandemije črne smrti, ni povsem znano. Zelo verjetno se je kužna in hitro prenosljiva oblika bolezni najprej pojavila v Mongoliji in se naglo razširila po Kitajski. V italijanskih kronikah iz tistega časa je zapisana zgodba, da so okužbo v Evropo prinesle genovske trgovske ladje, ki so se vračale iz mesta Kaffa ob Črnem morju, kjer je imela Genova trgovsko postojanko. Kaffa je bila hitro rastoče mesto, ki je živelo od trgovine med daljnim vzhodom in Evropo. Ladje iz mediteranskih mest so od tu tovorile k evropskim kupcem eksotično blago, ki so ga iz Kitajske prenašale karavane.
Trgovsko naselbino so po pripovedovanju genovskega kronista leta 1346 napadli Tatari in jo začeli oblegati. S seboj iz Azije so prinesli tudi bolezen, ki se je med vojaki hitro širila. Njihov poveljnik je zato ukazal, da okužena trupla s katapulti izstreljujejo čez mestno obzidje. Če je zgodba resnična, je bila to verjetno prva uporaba biološkega orožja, ki hkrati priča tudi, kako nepredvidljivo je lahko takšno orožje in kako dramatične stranske posledice lahko ima.
Genovski trgovci iz naselbine so se vkrcali na ladje in pobegnili, a so s seboj odnesli tudi smrtonosno bolezen. Ladje so najprej pristale v Mesini na Siciliji, kjer so jih prisilili, da so odpluli naprej proti Genovi. Ne glede na to, če je zgodba o okuženih ladjah resnična, je zgodovinsko dejstvo, da je okužba dosegla italijanski polotok konec leta 1347. Januarja 1348 se je okužba razširila že na južno Francijo, poleti prispela do Pariza, v začetku leta 1349 pa dosegla tudi Anglijo. Skandinavijo je okužba zajela šele leta 1350, Rusijo pa še kako leto kasneje.
Na vseh straneh je žalost; povsod je strah
Med leti 1000 in 1250 je Evropa doživela pomembno ekonomsko in demografsko rast. Okoli leta 1000 je živelo na področju Evrope le okoli 40 milijonov ljudi. Do sredine štirinajstega stoletja, ko je izbruhnila kuga, pa se je populacija skoraj podvojila in štela okoli 75 milijonov. Glede na srednjeveško tehnologijo pridelovanja hrane, je bilo takratno število prebivalstva že na meji prenaseljenosti.
Po različnih ocenah naj bi v nekaj letih zaradi pandemije črne smrti umrlo od trideset do petdeset odstotkov vseh prebivalcev Evrope. V le nekaj mesecih je recimo pomrlo kar dve tretjini prebivalcev Firenc. Pesnik Petrarka je pandemijo sicer preživel, a je izgubil ljubljeno Lauro. Grozo je opisal v pismu bratu, ko je zvedel, da sta on in njegov pes edina preživela od petintridesetih ljudi v samostanu, kjer je živel. »Ojoj! Moj ljubi brat, kaj naj rečem? Kako naj začnem? Kod naj se obrnem? Na vseh straneh je žalost; povsod je strah. […] brez bliskanja na nebu ali ognja na zemlji, brez vojn ali drugačnega opaznega prelivanja krvi […] je skorajda cel svet ostal brez prebivalcev […] hiše so prazne, mesta zapuščena, pokrajina zanemarjena, polja premajhna za vse mrtve.«
V učeni študiji z naslovom Compendium de epidemia per Collegium Facultatis Medicorum Parisius so profesorji z medicinske fakultete na pariški univerzi razlog za kugo zvalili na 20. marec 1345. Na ta dan je bila trojna konjunkcija Saturna, Jupitra in Marsa v 40. stopinji vodnarja, kar očitno ni bilo dobro znamenje. Konjunkcija planetov naj bi povzročila smrtonosno poslabšanje zraka, kar lahko povzroči porušenje harmonije telesnih tekočin. Osrednji nasvet učenih zdravnikov ljudem je bil, naj se izogibajo okuženemu zraku. Ne glede na nenavadno astrološko teorijo, ki se je skrivala zadaj, je bil nasvet učenjakov povsem na mestu.
Kuga je posameznika lahko pokončala v manj kakor treh dneh. Očividci so pripovedovali, da so ljudje odhajali v posteljo še povsem zdravi, zjutraj pa so jim bile že štete ure. Zdravniki so se včasih bolezni nalezli ob postelji pacienta in kmalu nato kar tam podlegli tudi sami. Giovanni Villani, zgodovinar iz Firenc, ki se je lotil pisanja kronike širjenja bolezni, je po poročilih umrl med pisanjem stavka: »In trajala je ta nadloga do-«. Seveda zares ni izdihnil za pisalno mizo, je pa res, da je nameraval stavek na koncu kronike dokončati, ko bo nadloga minila. A tega trenutka na žalost sam ni dočakal.
Antisemitizem in nenavadne religiozne sekte
Ker resničnega vzroka nenadne bolezni ni nihče poznal, so si ljudje hitro priskrbeli najrazličnejša pojasnila za katastrofo. Mnogi so bili prepričani, da je kuga božja kazen za grehe posameznikov, pa tudi za grehe Cerkve, ki se je preveč ukvarjala z bogastvom, gostijami in posvetnimi zadevami.
Hitro širjenje kuge po Evropi je sprožilo med ljudmi tudi nenavadna religiozna gibanja. V osrednji Evropi je postala popularna sekta bičarjev. Že pred pojavom pandemije so se nekateri menihi bičali ali si kako drugače zadajali bolečino v svojih meniških celicah, da bi tako s sebe sprali grehe. Po prihodu črne smrti, pa je postal obred bičanja javni teater. Skupine od petdeset do petsto v bele okrvavljene cunje oblečenih mož so hodile po vaseh in mestih predvsem osrednjega dela Evrope in se med glasnim prepevanjem bičale.
Vendar sekta bičarjev ni uničevala le lastnih teles, ampak je bila tudi močno antisemitsko nastrojena. V obdobju največjega razmaha sekte so skupine bičarjev po področju današnje Nemčije uničile veliko židovskih četrti. Žide so obtožili, da so namenoma zastrupljali vodnjake. Smrtnost zaradi kuge je bila med židovsko skupnostjo res manjša kot v drugem delu populacije, vendar je bil vzrok tega predvsem boljša higiena in relativna izoliranost židovskih četrti. Po celotni Evropi je prišlo do nekaj sto primerov pobojev judovskega prebivalstva, ki se je množično začelo seliti v severni del Evrope, predvsem na Poljsko in v Rusijo.
Je srednjeveška kuga povzročila malo ledeno dobo?
Posledice pandemije črne smrti na evropsko družbo so bile velike. Prišlo je do pomembnih socialnih in kulturnih sprememb. Srednjeveški družbeni ustroj se je moral prilagoditi novim razmeram. Delavcev, ki jih je bilo prej preveč in so bili zato slabo plačani, je bilo naenkrat premalo. Plačila za isto obrtniško delo so se povečala za nekajkrat.
Da se razmere v družbi po tako veliki katastrofi spremenijo, nas seveda ne preseneča. Kaj pa vplivi na naravno okolje? Da človeštvo s svojo dejavnostjo, predvsem z izpusti toplogrednih plinov, aktivno vpliva na zemeljsko atmosfero, danes ni več skrivnost. Presenetljiva pa je teza Thomasa van Hoofa z Univerze v Utrechtu na Nizozemskem, ki pravi, da je človeštvo bistvene poseglo v ravnotežje zemeljskega ozračja že v srednjem veku. Teorija je kontroverzna, a prav zato toliko bolj zanimiva. Uspelo mu je oceniti koncentracijo ogljikovega dioksida v ozračju za preteklih nekaj stoletji. V obdobju med leti 1200 in 1300 je opazil porast ogljikovega dioksida v atmosferi, okoli leta 1350 pa se je proces nenadoma obrnil. Koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju se je začela manjšati.
Van Hoof je postavil hipotezo, da je pomor skoraj polovice prebivalcev srednjeveške Evrope in Azije povzročil, da veliko polj ni bilo več obdelanih in jih je spet zarasel gozd. To naj bi povzročilo, da se je kar nekaj atmosferskega ogljikovega dioksida vezalo v rastlinje, ki je pognalo na področjih, ki so jih prej pokrivala polja in travniki. Ogljikov dioksid v ozračju predstavlja neke vrste obleko Zemlje oziroma izolacijo, ki preprečuje Zemljino ohlajanje. Več ko je ogljikovega dioksida v ozračju, bolj je Zemlja izolirana oziroma toplejša oblačila nosi. Če se količina ogljikovega dioksida v ozračju zmanjša, to pomeni, da je Zemlja slekla eno plast svojih oblačil in tako oddaja več toplote v vesolje. Temperatura Zemljinega površja se zaradi tega zniža. Po tej nenavadni hipotezi naj srednjeveška pandemija kuge ne bi povzročila samo pomembnih družbenih sprememb, ampak tudi malo ledeno dobo (padec povprečne temperature), ki je trajala od konca srednjega veka, do sredine devetnajstega stoletja.
