Temeljni namen e-poštne izmenjave argumentov o aktualni izbrani temi med člani uredništva Proteusa, katere povzetek objavljamo, ni iskanje “pravih” odgovorov ali skupnih stališč, ampak predvsem odpiranje vprašanj in spodbujanje razprave o vsebinah, za katere se morda zdi, da so na prvi pogled povsem jasne in neproblematične, a se že po krajši razpravi kmalu pokaže, da si še glede formulacije vprašanj nismo enotni, kaj šele glede odgovorov.
Etična dilema modernega znanstvenika
Bom poskusil uvrstiti svoje stališče na podlagi Lukove zastavitve. Še najbolj bi se poistovetil z B1, A2 in A3.
· Ne bi trdil, da je moderna znanost nekaj človeku naravno vsajenega. Radovednost je naravna, znanstvena eksperimentalna metoda, vsaj kot jo sam vidim, pa ne. Zakaj bi se pojavila šele v sedemnajstem stoletju, če bi bila “vrojena”? Zato se ne bi podpisal pod A1, ampak prej pod B1.
· Sem pa velik zagovornik A2. Znanost je nekaj posebnega glede na vse konkurenčne spoznavne poti. To bi lahko na dolgo argumentiral, ampak mogoče kdaj drugič.
· Sem proti “postmodernističnemu” relativizmu diskurzov, ki poskuša znanost “demokratično” spraviti zgolj na enega od možnih pristopov k strukturiranju pojavov. Po mojem je takšna relativizacija odstopanje od tradicije razsvetljenstva. Znanost je privilegirana in to je hkrati jedro evropske civilizacije. Tu bi se spet dalo na dolgo razpravljati…
Glede sodobnih vprašanj omejevanja znanosti mi je blizu stališče Jamesa Watsona, odkritelja DNK. Pred kratkim je Angleže okrcal, da veliko premalo delajo na raziskavah matičnih celic, čeprav jih zakonodaja ne omejuje. Kritikom, ki ga vprašajo, če te raziskave ne pomenijo, da se znanstveniki igrajo bogove, preprosto odgovori: “Kdo se pa bo igral boga, če ne mi?”
Na splošno sem proti omejevanju znanosti. Seveda je družbeni nadzor do neke mere koristen, če ne zaradi drugega, zato, ker raje trikrat premisliš, preden se lotiš nečesa, kar bi lahko bilo sporno, sicer bi premislil samo dvakrat. Tu vidim smisel raznih komisij, ki odobravajo poskuse na ljudeh in živalih. Ampak ne zato, ker tisti člani komisij res vedo, kaj se še sme, ampak da sami znanstveniki malo bolj premislijo, kaj bodo počeli.
Če mogoče svoje stališče postavim malo bolj provokativno. Ali ni temeljna etična dilema modernega znanstvenika, ki dela v vrhu raziskav, tale: nadaljevati raziskave tako, kot se njemu zdi zanimivo in pravilno, ali se na neki točki ustaviti, ker tako zahteva večina v družbi? Dilema je torej: biti zvest razsvetljenskemu idealu in napredku znanosti ali se na neki točki ustaviti, ker trenutna morala družbe nečesa ne dovoli! Etično vprašanje po mojem ni, kje je ta meja, ko bi se bilo treba ustaviti, ampak je etična dilema vsakič posebej, ko recimo znanstvenik vidi, da postaja nekaj strašno zanimivo, pa je hkrati prepovedano z družbeno konvencijo. Po mojem je pravo etično vprašanje tukaj: ali se odločiti namerno kršiti konvencijo (zakon, priporočila…) ali se pokoriti mnenju večine? Pozor! Ne trdim, da mora znanstvenik kršiti norme v imenu napredka. Ne. Trdim le, da vnaprejšnjega univerzalnega odgovora na konkretne situacije ni. Mogoče malo pretiravam, ampak če lahko čemu rečemo etika znanosti, so to prav takšne konkretne odločitve, ne pa postavljanje nekih univerzalnih smernic in omejitev. To je politika.
Se strinjam z Lukom, da se morajo znanstveniki veliko bolj vključiti v javne razprave, ampak malo naivno je pričakovati, da bo javno mnenje podprlo včasih tudi tvegane poskuse, brez katerih pa po mojem ni napredka. Ne vem, če je recimo od Darwinovih časov do danes sam ustroj družbe tako zelo napredoval in je v javnem polju toliko več svobode, da bi znanstvenik lahko najprej dobil družbeno podporo za svoje raziskave, potem pa se jih šele zares lotil? Če potrebuje ogromno javnega denarja, potem je to seveda smiselno, sicer pa se mi ne zdi izvedljivo.
Še en argument je proti omejevanju znanosti. Omejitve bi verjetno izvajali tako in tako samo v Evropi in ZDA. Kitajci in Korejci bi šli naprej, potihem ali naglas, kar se po svoje že dogaja. Znanosti se po mojem ne da administrativno ustaviti! Zelo me je presenetilo, ko sem pred kratkim zasledil, da je Slovenija glasovala za konvencijo o prepovedi kloniranja človeka, ki so jo želeli sprejeti v Združenih narodih, pa je Angliji na srečo uspelo zlobirati, da ni obvezujoča A je kdo zasledil kako javno razpravo? Kdo se je sploh odločil v našem imenu? Če kaj, je to politično vprašanje in najmanj, kar bi pričakovali, je, da bi država sprožila vsaj javno razpravo.
