Temeljni namen e-poštne izmenjave argumentov o aktualni izbrani temi med člani uredništva Proteusa, katere povzetek objavljamo, ni iskanje “pravih” odgovorov ali skupnih stališč, ampak predvsem odpiranje vprašanj in spodbujanje razprave o vsebinah, za katere se morda zdi, da so na prvi pogled povsem jasne in neproblematične, a se že po krajši razpravi kmalu pokaže, da si še glede formulacije vprašanj nismo enotni, kaj šele glede odgovorov.
Večina znanstvenikov, ki se na raziskave zares spozna, je materialno odvisnih od teh spornih raziskav
Težava znanosti je predvsem v njeni odmaknjenosti od vsakdanjega življenja. Poskusimo se vsi skupaj prestaviti v kožo nekoga, ki o tematiki, ki jo raziskujemo, popolnoma nič ne ve. Vse, kar opazi, so občasni spektakularni dosežki, ki pa se, kot vsi dobro vemo, zgodijo le redko (Dolly ipd.). Poleg tega opazi tisto, kar je bilo proizvedeno (tehnološka uporaba znanosti), bolj kot tisto, kar je bilo o zakonitostih ugotovljeno. Zakonitosti so po svoji naravi namreč zapletene in zahtevajo določeno predznanje, da se jih sploh da umestiti v neki kontekst.
No, in sedaj smo spet taki sleherniki, soočeni z neko novo ustvarjeno stvarjo (atomska bomba, najlonske nogavice, pesticidi, gensko spremenjena soja, radar …). O zadevi ne vemo bolj ali manj nič, tisto, kar pa vemo, nas pa prej zmede, kot pa nam bi pomagalo pri ocenjevanju njene koristnosti ali primernosti. V takšnem primeru imamo pravzaprav zelo malo oprijemljivih točk za opredeljevanje, ali je stvar dobra ali slaba, kar je v bistvu etična opredelitev (delitev na dobro in slabo). Zato pač stopimo po nasvet k tistim, ki so za take stvari poklicani, to pa so drugi znanstveniki ali pa druge moralne avtoritete: verski in politični voditelji. Glede na to, da je večina znanstvenikov, ki se na zadevo zares spozna, materialno odvisna od teh spornih raziskav, večina politikov pa ima za seboj lepo zgodovino varanja državljanov, ostanejo pravzaprav le še verski voditelji, ki jim precejšni del človeštva še najbolj zaupa. Zato seveda ni presenetljivo, da doživimo takšne opredelitve, kot je absolutna prepoved kloniranja. Vse vere namreč živijo od poenostavitev. Povprečen zemljan želi le zelo preprosta črno-bela navodila in nasvete brez prehudih teoretiziranj in zato so pač verski sistemi idealni. Rešitev?
Iz prej povedanega sledi več možnih poti: 1. Znanstveniki morajo biti pri komentiranju absolutno nepristranski. Ena pristranskost in navijaštvo lahko uniči kredibilnost 1000 drugih znanstvenih izjav. 2. Politiki morajo biti bolj zaupanja vredni. 3. Vere morajo biti dojemljive za sivine. 4. Nestrokovnjaki morajo poznati temeljne zakonitosti, ki bi jim omogočale odločanje.
Glede na pretekle izkušnje lahko prve tri kar odpišemo. Čeprav je večina znanstvenikov nepristranskih, je število “navijačev” dovolj veliko, da se bo primerna raven nezaupanja še naprej ohranjala. Pošten politik je oksimoron, vera, ki ni črno-bela, pa skoraj tudi (taka tudi ne bi imela preveč vernikov). Zato nam ostane le izobraževanje ljudi ter seznanjanje predvsem z načeli in zakonitostmi in manj s podatki in spektakularnimi dosežki, ki tako ali tako priromajo tudi v dnevno časopisje. Potem pa bo tudi z etičnimi argumenti lažje.
Kot rečeno, etični argumenti so le presojanje, ali je stvar dobra ali slaba in ali bo izboljšala ali poslabšala našo kakovost življenja, in to bi moralo obstajati ves čas tudi v naših glavah, sicer nam bodo pač drugi samozvani moralisti s svojimi pogledi solili pamet.
