Temeljni namen e-poštne izmenjave argumentov o aktualni izbrani temi med člani uredništva Proteusa, katere povzetek objavljamo, ni iskanje “pravih” odgovorov ali skupnih stališč, ampak predvsem odpiranje vprašanj in spodbujanje razprave o vsebinah, za katere se morda zdi, da so na prvi pogled povsem jasne in neproblematične, a se že po krajši razpravi kmalu pokaže, da si še glede formulacije vprašanj nismo enotni, kaj šele glede odgovorov.
Demokracije v znanosti ni!
V znanosti ni demokracije v pomenu, kot ga poznamo v politiki. V osnovi je seveda znanost odprta za vsakogar. Načeloma se lahko vsak posameznik vključi v tok znanosti, tako da se sam izobražuje ali pa se vključi v tradicionalni krog izobraževanja (osnovna šola, srednja šola, univerza, podiplomsko izobraževanje in raziskovanje). Teža posameznikove besede je potem sorazmerna z njegovim znanstvenim delom. Povsem razumljivo se zdi, da je teža izjav nobelovca ali eminentnega raziskovalca o nekem problemu, ki zadeva njegovo ožje področje raziskovanja, veliko večja, kot teža izjav drugorazrednega raziskovalca. V tem smislu demokracije v znanosti ni – vsak posameznik v znanosti nima enake teže. Večji možgani pomenijo večjo odmevnost in pomembnost.
Vprašanje je, kako v to hierarhično strukturo vpeljati odločanje o smeri raziskovanja. Vsekakor lahko v odločanje o tem, ali dovoliti neki znanstveni projekt ali ne, vključimo le ljudi, ki so dovolj izobraženi, da vedo, v čem je problem. Strinjam se, da bi krog ljudi zlahka razširili s tem, da bi znanstveniki sami več svojega časa posvetili izobraževanju javnosti. Kljub temu pa skušam zagovarjati tezo, da odločanje na referendumih kljub vsemu ni primerno. Na odločitev, ali dovoliti neko raziskovanje ali ne, bi moralo vplivati le to, ali morebitne nevarnosti za naš obstoj (človekovo trpljenje ali kakšen drug pomemben razlog) pretehtajo morebitne koristi. Tako odločanje pa zahteva izključno racionalno odločanje. Na žalost nas je večina precej neracionalnih – le kako naj drugače razložim, da nekateri moji(e) kolegi(ce) iz študentskih časov se vedno anekdotično verjamejo horoskopom in osebnostnim značilnostim, kot jih podajajo astrološki znaki?
Še en primer neracionalne odločitve: izbrati moramo med življenjem v mestu, kjer kosi neznana bolezen in vsak dan zaradi nje umre 5 ljudi, ter enako velikim mestom, kjer vladajo neodgovorni vozniki, ki vsak dan do smrti povozijo 20 ljudi več kot v prvem mestu. V katerem mestu bi raje živeli? Povsem neracionalna je odločitev za življenje v drugem mestu, čeprav bi se nas večina raje podpisala pod to slednjo. In prav to je tisto, kar je verjetno osnova za zavračanje znanstvenega raziskovanja. Strah pred neznanim. Ter dejstvo, da kot nestrokovnjak odločanje o prihodnosti mojega okolja in verjetno tudi kakovosti življenja prepuščam nekomu tretjemu. A na žalost je to edino pravilna odločitev, saj se nam večini tudi ne da dovolj poglobiti v samo problematiko, da bi lahko odgovorno odločali. Zdi se mi, da je edina možnost za odločanje, ali je neko znanstveno raziskovanje sprejemljivo ali ne, le odločanje v komisijah – torej na neki način elitistično.
Nazadnje naj zagrizem še v kislo jabolko, kaj je etično znanstveno udejstvovanje in kaj ne. Na srečo se mi pri delu ni treba ukvarjati s temi vprašanji, saj na področju teoretične fizike ni etičnih razprtij. Svoj izvirni greh je teoretična fizika že tako ali tako storila pred nekaj več kot šestimi desetletji s sodelovanjem pri manhattanskem projektu in izdelavi atomske bombe. Takšen projekt v današnjem svetu verjetno ne bi bil etično sprejemljiv, izdelava tako destruktivnega orožja v današnjem svetu pač ne bi požela odobravanja. Slika je bila povsem drugačna med drugo svetovno vojno, ko je vsaka od držav, udeleženih v spopadu, bila boj za obstanek. A naj se odmaknem od teh starih zgodb. Sedaj razplamteva čustva kloniranje in raziskovanje matičnih celic ali, bog ne daj, poskusi na zarodkih. Ob tem bi rad pripomnil, da je etika zelo izmuzljiva stvar. Marsikaj, kar se nam danes zdi nenaravno, zna biti sprejemljivo čez nekaj desetletij ali stoletij (primer: človeka, ki mu amputirano roko, nadomestijo z mehanično, robotsko, si zlahka vključim v sliko današnjega sveta, človek, od katerega so ostali le možgani, ki so vsajeni znotraj androida, pa se mi zdi naravnost nagnusna možnost – vendar ali bo tako še vedno čez petsto let?). Marsikaj, kar je bilo nenaravno pred stoletjem, je sedaj povsem sprejemljivo: paradni konj je morda sprejemljivost homoseksualnosti (no, vsaj v nekaterih državah). Tukaj v ZDA sem zasledil tudi kar nekaj razprav o boju za pravice hermafroditov, ki jim sedaj večinoma avtomatično določijo spol ob rojstvu z operativnim posegom, medtem ko se marsikomu od njih kasneje v življenju zdi pravilneje, da bi jih pustili nedotaknjene. Ena od akcij je vpeljati stranišča, ki niso označena moški/ženske, temveč so odprta za oba spola (vse spole).
