Temeljni namen e-poštne izmenjave argumentov o aktualni izbrani temi med člani uredništva Proteusa, katere povzetek objavljamo, ni iskanje “pravih” odgovorov ali skupnih stališč, ampak predvsem odpiranje vprašanj in spodbujanje razprave o vsebinah, za katere se morda zdi, da so na prvi pogled povsem jasne in neproblematične, a se že po krajši razpravi kmalu pokaže, da si še glede formulacije vprašanj nismo enotni, kaj šele glede odgovorov.
Etična odločitev je lahko le odločitev posameznika
22. junij 2005 ob 10:04
Luka, mislim, da se najini stališči najprej razlikujeta glede samega razumevanja pojma znanost. Če te prav razumem, ti znanost dojemaš in obravnavaš kot osamosvojitev razuma od predsodkov, avtoritet. V to splošno opredelitev bi lahko šteli tudi predmoderno znanost, ki je imela za cilj prav to: racionalno utemeljiti vednost do te mere, da bo znanje odporno proti kakršnemkoli dvomu. Tvoja opredelitev znanosti je v jedru aristotelska. In se strinjam, da za takšno opredelitev znanosti lahko veljajo “postmodernistični” argumenti, da je v bistvu tudi ideološka, da zares nima neideološkega temelja.
Sam uporabljam besedo znanost v ožjem pomenu, v smislu novoveške galilejske znanosti. Prepričan sem, da je med obema vrstama znanosti (klasična/moderna) bistvena razlika: moderna galilejska znanost ima inherentno neideološko jedro, saj njeno bistvo ni (več) avtonomija naravnega razuma. Če samo namignem, kaj mislim s tem: glavno merilo v moderni znanosti je eksperiment in ne racionalnost, konsistentnost… Kvantna fizika je recimo v svojem bistvu povsem neracionalna in neintuitivna in prav zato je po mojem idealen primer za prikaz razlike med predmoderno in moderno znanostjo. Tu je moje stališče bliže Popperju kot Kuhnu.
Zato bi tudi težko povezoval politični napredek svobode z razvojem znanosti. Gotovo obstajajo vzporednice, ampak ne bi si upal trditi, da med njimi obstaja nujna povezava. Moderna znanost prav dobro deluje tudi v totalitarnih državah, kjer so politične svoboščine minimalne. Tako komunistične kot tudi fašistične in teokratske diktature praviloma dobro poskrbijo za znanost, vsaj dokler se znanstveniki ne mešajo v politiko.
Glede kantovske etične dileme znanstvenika pa seveda ne pozabljam na pogoj univerzabilnosti. Tudi to mora imeti znanstvenik v mislih, ko se odloča. Prav zato vztrajam, da so takšne pavšalne in splošne prepovedi (recimo prepoved GMO-jev ali prepoved vsakršnega kloniranja človeka) nesmiselne. Mogoče so takšne prepovedi upravičene le kot začasni moratorij, da se vzpostavi sistem nadzora. Zato tudi podpiram etične komisije v tem smislu, da so neke vrste predstavnik javnosti, ki ves čas gleda pod prste znanstvenikom. Tako nekako kot mediji gledajo pod prste politikom. Če politik ve, da bo hitro prišel v časopise, če ga bo lomil, se tudi znanstvenik drugače obnaša, če ve, da bo moral svoja dejanja in odločitve prej ali slej zagovarjati. Bo raziskovalec vseeno raje dvakrat premislil, preden se česa loti. Je pa odločitev še vedno njegova. Ne more se namesto njega odločati neka komisija ali pa ljudstvo na referendumu.
Morebitni referendum o GMO-jih, kloniranju ali čem podobnem je povsem analogen problemu referenduma o evropski ustavi. Še evropski poslanci je niso prebrali v celoti, kaj šele mi, običajni državljani. Tako formulirana vprašanja niso primerna za odločanje na referendumih. Je pa seveda pomembna javna razprava o teh vprašanjih, soočenje mnenj, stališč. To sicer na koncu pripelje do soočenja različnih vrednost, ampak to je bistvo politike.
Če povzamem. Etična odločitev je lahko le odločitev posameznika. To sledi iz definicije etične odločitve. In takšno odločitev lahko sprejme le znanstvenik sam. Če se govori o etiki na kolektivni ravni, je to zmeraj že politika. Pa ne mislim politika v slabšalnem pomenu besede, ampak kot spopad vrednot. Družba/država mora poskrbeti za uspešen zakonski in praktični nadzor. Na področju farmacije je to zelo jasno urejeno in ni razloga, da se neki podobni sistem razvije tudi za morebitne bolj “rizične” znanstvene tehnike, ki lahko povzročijo škodo človeštvu. Vendar pa družba kot celota ne more in ne sme sprejemati vsebinskih odločitev, kot se to trenutno dogaja v ZDA, ko na eni strani slavijo GMO-je, po drugi strani pa kriminalizirajo raziskave matičnih celic. To samo pomeni, da se parcialne vrednote ene skupine ljudi vsiljujejo univerzalno.
Sašo Dolenc
