Platon je kot rešitev težavnega razmerja med čutnim in miselnim svetom predlagal obstoj tretje instance (sveta oblik ali idej), katere odslikava naj bi bila tako fizični svet, ki ga zaznavamo s čuti, kot tudi pojmovni svet, ki ga razkrivamo z razumom. Prav ta tretji svet idej je za Platona najbolj resničen, saj je vir tako čutnih vtisov kot pojmov. Aristotela, ki je bil Platonov dolgoletni učenec, rešitev z vpeljavo nadčutnega sveta idej ni povsem prepričala.
Platonov domislek je bil, da lahko svet racionalno razložimo le, v kolikor ne iščemo racionalnih bistev v čutnem svetu, ampak dojamemo čutni svet kot kopijo idealnega sveta idej. Jedro Platonove filozofije je torej prav vpeljava delitve sveta na ideal in podobo, na original in kopijo, pri čemer originali dejansko obstajajo ločeno od svojih kopij! Aristotel pa je predlagal zamenjavo te Platonove “matematične” rešitve z bolj “biološko”. Po Aristotelovo materialni in miselni svet nista posnetka nečesa tretjega, kar je obema zunanje, ampak je že v vsaki posamezni stvari nekakšno notranje bistvo, ki ga lahko dojamemo in ki hkrati uravnava njeno spreminjanje. Aristotel uporablja za poimenovanje tega “bistva posamezne stvari” grško besedo ousia, ki so jo kasneje v latinščino prevajali z substantia in essentia (substanca, bistvo), v slovenščini pa se kot prevod za ousia vse bolj uveljavlja izraz “bitnost”.
Aristotel je tako v sam čutni svet vrnil “posamična nespremenljiva jedra”, ki jih lahko dojamemo in so lahko vir trdnega vedenja. Ta bistva ali “bitnosti” v sebi združujejo tako pojmovna bistva oziroma tisto, kar lahko o posamezni stvari čutno in racionalno spoznamo, kot tudi neke vrste načrt možnega spreminjanja in razvoja posamezne stvari. Rečeno v jeziku predskokratske filozofije, bitnosti združujejo tako enotnost oziroma počelo kot tudi vir spreminjanja oziroma naravo.
Omenili smo že, da se je za razliko od Platona, ki so ga navduševale bolj teoretske znanosti, kot je recimo matematika, Aristotel navduševal tudi nad bolj “čutnimi” znanostmi. Kot kaže ga je fasciniral predvsem živi svet, saj je njegov predlog razrešitve vprašanja: “Iz česa je svet in kako deluje?” zelo “biološki”. Za razliko od Platona je Aristotel uvedel veliko pojmov, ki so izhajali iz opazovanja žive narave oziroma tega, kar danes spada pod biološke vede.
Bitnosti, ki so za Aristotela tako “nespremenljivo bistvo” kot “načrt spreminjanja” bi lahko – z določenimi zadržki seveda – primerjali z modernim pojmom genetske dedne zasnove posameznega organizma. Informacije, ki so zapisane v genomu (danes vemo, da je zapisana v jeziku molekul DNK), za posamezni organizem določajo tako njegovo biološko bistvo kot tudi horizont možnosti, ki določa v kaj vse se posamezni organizem lahko razvije. Piščanec se tako lahko razvije le v kokoš, ne more pa se recimo v laboda. Individualne lastnosti, ki določajo posamezni organizem (recimo, da je določeno bitje konkretna oseba Sokrat) Aristotel imenuje primarna bitnost (prôté ousia), medtem ko splošne lastnosti, čemur bi v naši biološki analogiji ustrezala opredelitev biološke vrste (v primeru Sokrata so to recimo ljudje) Aristotel imenuje sekundarna bitnost (deutera ousia). Primarna bitnost je tisto “nespremenljivo jedro”, po katerem je recimo Sokrat ves čas od rojstva do smrti Sokrat. Čeprav lahko osivi ali izgubi lase (spreminjajo se mu lastnosti, ki zanj niso ključne), bo še vedno Sokrat. Čim se spremeni sama njegova primarna bitnost, potem ni več Sokrat, kar se zgodi ob smrti.
Spreminjanje kot udejanjanje (z)možnosti
Definicijo narave je Aristotel povzel pri jonskih naravoslovcih. Naravo ima po njegovem tista stvar, ki poseduje v sebi vir spreminjanja, podobno kot prvotni element pri prvih naravoslovcih. Vse, kar ima naravo (physis), ima notranjo težnjo k spreminjanju (Fizika II.1-2). Kot smo že zapisali, so domena narave po Aristotelu auto-mobili: se pravi tiste stvari, ki vsebujejo lastno počelo spreminjanja oz. gibanja.
Aristotel je poskušal postavi naravo, kot skupek spreminjajočih se stvari, za objekt znanosti (episteme). Tako ga lahko razumemo tudi kot zgolj (še) enega v seriji poskusov razrešiti Parmenidov problem. Ponovimo še enkrat srž Parmenidove kritike filozofije narave: raznolikosti pojavnega sveta ne moremo pojasniti z naravo (physis) samega osnovnega elementa oz. počela (arhé). Čim se osnovni element lahko spreminja, potem se lahko spremeni le v nekaj, kar ni več on sam, to drugo pa ne obstaja.
Aristotel poskuša rešiti eleatski problem nezmožnosti mišljenja spreminjanja z vpeljavo razlikovanja med dejanskim (energeia) in možnim (dynamis). Če za Parmenida spreminjanje ni bilo možno, ker bi moralo nekaj nastati iz nič ali oditi v nič, se za Aristotela spreminjanje dogaja predvsem na ravni privzemanja in izgubljanja forme (morphe).
Da pride resnično do spreminjanja mora biti zadoščeno vsaj dvema nujnima pogojema: nekaj se mora v procesu spremeniti, sicer ostane vse isto, hkrati pa mora ostati nekaj tudi identično oziroma nespremenjeno, sicer nimamo spremembe, ampak le zaporednost. Pri spremembi se mora torej nekaj nujno ohraniti in nekaj spremeniti.
Po Aristotelovo za spremembo ni nujno, da se spremeni sam element, ampak je dovolj, če privzame formo. Forma je nekaj, kar se lahko ohrani, tudi če se sama materialnost spremeni. Večina snovi v našem telesu se skozi življenje večkrat zamenja, a sama forma telesa ostane enaka. Podobno kot Heraklitov primer plamena: plamen ohranja svojo obliko, čeprav ga sestavljajo vedno druge žareče saje.
Za opis spremembe kot prehoda iz začetnega v končno stanje, potrebujemo po Aristotelu tri različne stvari: podlago (hypokeimenon), ki je prisotna v obeh stanjih, formo (morphe) v končnem stanju in odsotnost forme v začetnem stanju (Fizika I.6). To je njegova slavna doktrina treh načel: spreminjanje sestavljajo materija oz. podlaga, forma in odsotnost forme. Sprememba se dogodi, ko podlaga najprej nima forme, potem pa jo pridobi. Za Aristotela je torej spreminjanje privzemanje forme. Spreminjanje definira kot udejanjanje zmožnosti. Stvar ima naravo (physis), v kolikor ima zmožnosti (dynamis) za spreminjanje. In spreminjanje je prav udejanjanje (entelecheia) te zmožnosti. Stvar se spremeni, če udejanji neko formo, ki je v njeni naravi že prisotna kot možnost. Problema z nastajanjem iz niča torej ni več. Forma je zmeraj že v zmožnosti naravne stvari. (Aristotel s tako definicijo spremembe zavrne heraklidsko kompozicijsko (materialno) načelo identitete, po katerem je neka stvar identična le, če jo sestavlja ves čas ista snov. Po Aristotelu je stvar lahko identična oz. nespremenjena tudi, če je le forma enaka, materija pa se menja. Po Aristotelu lahko tako dvakrat stopimo v isto reko.)
Ampak, ali je to res rešitev problema physis? Ali se na ta način temeljna težava ne preseli le v druge besede. Kar je bil prej problem physis, je sedaj problem odnosa (z)možnosti (dynamis) in udejanjanje (entelecheia) te zmožnosti.
Vzroki spreminjanja
Vendar sama (z)možnost še ni dovolj, da se tudi udejanji. Potreben je še pogon, ki možnosti udejanja. Za Aristotela je vzrok tisto, ker je za nekaj odgovorno. Kavzalnost se aplicira prav na stvari, ki imajo naravo. Za samo spreminjanje je odgovornost (vzročnost) porazdeljena na štiri strani: (1) na materijo (hyle) kot čisto zmožnost, (2) na formo (morphe) kot dejanskost, (3) na gibanje, ki poganja udejanjanje možnosti in (4) na smoter, ki je neka vrste težnja k temu, da se možnosti udejanjijo.
Za Aristotela tako ni gibanja brez gibalca, ki je v stiku z gibajočim se telesom. To povzroči seveda hude težav pri obravnavi npr. gibanja kamna, ki ga zalučamo v zrak. Tu je ena temeljnih razlik med Aristotelovo in moderno fiziko: za Aristotela je spreminjanje, še posebej lokalno gibanje, spreminjanje stanja gibajočega se telesa, prihajanje v obstoj in nehanje obstajanja. Moderna fizika pa temelji na inerciji; to pomeni, da ima telo neko notranjo vztrajnost, ki se ji moderno reče masa. Zaradi inercije oz. mase se telo giblje, tudi če ga nič ne poganja. Po Aristotelu telo, ki ga nič ne poganja, miruje.
Temeljna težava je, da za Aristotela gibanje ni “bitnost” oz. substanca. Aristotel tako zavrne možnost spreminjanja samega spreminjanja. Samo spreminjanje se ne more spreminjati. Če to apliciramo na gibanje, se recimo gibanje kot spreminjanje mesta samo ne more spreminjati. Z pojmi današnje fizike bi rekli, da po Aristotelu pospešek kot spreminjanje hitrosti (gibanja) ni možen. Da bi se lahko spreminjalo, bi moralo imeti samo spreminjanje (gibanje) neko realnost, ki pa je nima. Spreminjanje ni kategorija, kot so substanca, kvaliteta, kvantiteta, mesto, relacija ipd. Za nekaj lahko rečemo, da rumeno, da je dolgo šest čevljev…, ne moremo pa reči, da je spreminjanje.
Prvi gibalec
Vendar inercija na nek način nastopa tudi v Aristotelovi fiziki. Poleg spremenljivih stvari, ki imajo svojo naravo, obstaja še drug tip bivajočega, ki je ves čas identično samemu sebi. To je v aristotelski termini prvi negibni gibalec (proton kinoun), ki sam ni spremenljiv in gibljiv, ni razsežen, ni materialen, a povzroča večno gibanje neba oz. primarne sfere na robu vesolja, na katero so pripete zvezde stalnice. Znanost, ki se ukvarja z njim, je teologija. Negibni gibalec ni ustvaril narave, ampak je imanentni gibalec, ki sili stvari z naravo k svoji dovršitvi oz. h gibanju k svojem lastnem naravnem mestu. Prvi gibalec je pogoj obstoja domene fizike, saj je gibalni vzrok vseh sprememb. Aristotelova fizika tako nujno vsebuje nekaj, kar je sicer lahko določeno le s termini fizike (prvi gibalec je negiben, nedeljiv, nahaja se na robu vesolja), a hkrati ni del fizike, saj se sam ne spreminja.
Aristotelova physis se torej naslanja tudi na nadnaravno v smislu nečesa, kar ni del physis. Tega pri prvih naravoslovcih ni bilo. Aristotelova teologija utemeljuje fiziko, a tudi sama teologija brez fizike ni zamisliva. Prvi gibalec je pogoj obstoja domene fizike, saj je gibalni vzrok vseh sprememb. A za naravna bitja, kar smo tudi ljudje, je dostop do nadnaravnega prvega gibalca možen le preko študija same narave. Ne le, da je prvi gibalec dostopen le preko študija fizike, ampak je tudi določen preko povsem fizikalnih določitev: negiben, nedeljiv, nahajajoč se na robu vesolja.
Če za trenutek skočimo dve tisočletji naprej skozi zgodovino, se lahko spomnimo, da sta za Newtona absolutni prostor in absolutni čas prav tako vezana na Boga. Uvede ju prav zato, da lahko pojasni inercijo. Telesa imajo inercijo glede na absolutni prostor. Absolutni prostor in čas sta tisti referenčni okvir, v katerem veljajo Newtonovi zakoni dinamike. Newton potrebuje za samo pojasnitev naravnega gibanja absolutni prostor in čas, prav tako kot Aristotel potrebuje prvega negibnega gibalca, da pojasni gibanje. Aristotelov prvi gibalec tako morda ni tisto, kar dela Aristotelovo fiziko za nemoderno, ampak nasprotno, nekaj najbolj inovativnega in modernega v njegovi fiziki.
