Pred nekaj leti se je Genealoški urad v Dublinu preselil iz sobice v Heraldičnem muzeju v Narodno knjižnico nižje na ulici. Stara pisarna namreč ni bila dovolj velika za vse ljudi, ki so se oglašali na uradu, da bi izsledili svoje Irske prednike, in celo nova, veliko večja pisarna, je že preplavljena. Zaradi svoje zgodovine zatiranja in katoliškega fevdalizma, je bila Irska zelo uspešna izvoznica ljudi. Število prebivalcev otoka ni nikoli preseglo 10 milijonov, a vendar kar več kot 70 milijonov ljudi po svetu trdi, da je Irskega porekla. Ob toplih poletnih dnevih, ko se turisti drenjajo na bližnjem Trinity Collegeu in na Dublinskem gradu, je tudi vrsta s turisti, ki čakajo, da bi se posvetovali z enim od profesionalnih genealogov Genealoškega urada, lahko tako dolga, da se vije izven prostorov Urada.
Predpostavljam, da je kar nekaj ljudi kdaj zagrabilo raziskovanje rodbinskega drevesa, približno tako kot mene. V svoji pisarni imam mapo, ki vsebuje nepopolna rodbinska drevesa Olsonov in Taylorjev, Richmanov in Sigginnsov (mojih Irskih prednikov), ki sem jih zbral pred nekaj leti v napadih družinske pripadnosti. Največji delež med mojimi predniki predstavljajo kmetje, duhovniki in nepridipravi. A nekaj od rodbinskih linij s Starega sveta kaže v smeri nečesa veličastnejšega – vsebujejo nekaj vitezov in celo barona. Nikoli si sicer nisem vzel časa za to, ampak stavil bi, da bi z nekaj dela lahko dosegel tisto nirvano genealoškega raziskovanja, to je, da bi dokazal izvor iz kraljeve družine.
Pred nekaj meseci sem se odpravil v Dublin, da bi izvedel kaj več o moji Irski strani rodbine in se pogovoril o rodoslovju z Markom Humphrysom, mladim računalničarjem na Dublinski Univerzi. Humphrys ima temne lase, temno modre oči, roke polne sončnih peg in bledikast ten. Genealogija ga je začela zanimati že kot najstnika, potem, ko je poslušal romantične zgodbe o vlogah njegovih prednikov v uporih proti Angležem. Ko pa je želel raziskati svoje družinsko drevo globlje v preteklost, se je sled izgubila. Kazenski zakoni, ki jih je razglasila Anglija v zgodnjem osemnajstem stoletju, so prepovedali irskim katolikom kupovati zemljo ali se izučiti za poklice, kar pa je tudi pomenilo, da se je ohranilo le zelo malo pisnih virov. “Irci katoliškega porekla so skoraj povsem odrezani od svoje preteklosti”, mi je povedal Humphrys, medtem ko sva sedela v njegovi pisarni s pogledom na živahno gradbišče. (Dublin City University, ki se je specializirala predvsem za informacijsko tehnologijo in naravoslovje, raste tako hitro kot severno predmestje Dublina, sredi katerega stoji.) Velika ironija Irske je ta, da imamo vso to dolgo, bogato zgodovino, a se skoraj nihče od ljudi irsko-katoliškega porekla ne more neposredno povezati s to zgodovino.
 Dr. Mark Humphrys |
Medtem ko je bil podiplomski študent na Cambridgeu, se je Humphrys zaljubil in nato tudi poročil z Angležinjo. Raziskovanje njenega rodbinskega drevesa se je izkazalo za veliko bolj plodno. Njena družina je vedela, da izvirajo od nezakonskega sina desetega grofa Pembroškega. Že le po nekaj urah v Cambridgeški knjižnici je Humphrys dokazal, da je bil grof Prembroški neposredni potomec Edwarda III., kar je nadalje pomenilo, da je Humphrysova žena kraljeva pra-pra…pravnukinja, pri čemer jo od kraljeve krvi loči dvajset generacij. Humphrys je nato začel zbirati genealoške poslastice povezane z Angleško kraljevo družino. Za mnoge od slavnih Irskih upornikov, o katerih se je učil v šoli, je pokazal, da so imeli prednike, ki so se poročili z nekom iz vplivne protestantske družine. To je takoj pomenilo, da so bili tudi potomci Angleške kraljeve družine. Prav tako je bila tudi večina od Ameriških predsednikov kraljevega porekla, enako pa je veljalo tudi za znane Evropske družine.
Humphrys je ob tem začel opažati nekaj nenavadnega. Kadarkoli je obstajalo zanesljivo rodbinsko drevo, je lahko za skoraj vsakega posameznika Evropskega porekla pokazal, da izhaja iz Angleške kraljeve družine – celo za tako nepričakovane primere kot sta Hermann Goering in Daniel Boone. Humphrys je tako začel domnevati, da je to pravzaprav pravilo zahodnega sveta in ne izjema, četudi ima le malo ljudi na voljo dokumente, ki bi lahko dokazali kraljevo poreklo.
Humphrys je začel zbirati rodbinska drevesa v 1980-tih, najprej na papirju in kasneje z uporabo računalnikov. Vendar pa je veliko dela na kraljevih rodbinskih povezavah opravil v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je internet ravno prihajal v splošno uporabo. Svoje izsledke je začel objavljati na internetnih straneh, s hiperpovezavami, ki so povezovale različne linije med seboj. Nenadoma se je pred njim izrisala gosta mreža prednikov. “Vedel sem, da so bila rodbinska drevesa medsebojno povezana, vendar pa nikoli nisem vedel kako zelo”, mi je povedal. Povezav ne moreš videti, če prebiraš natisnjena rodbinska drevesa, saj je tako težko preskočiti z enega drevesa na drugega. Problem je v tem, da rodbinske povezave niso dvodimenzionalne, tako da je vsak poskus zarisati jih na papirju že v naprej bolj ali manj obsojen na neuspeh. Prav tako niso tridimenzionalne, saj bi drugače lahko ustvaril prostorsko sliko. Imajo na stotine dimenzij.
Veliko Humphrysovih izsledkov o rodbinskih povezavah je objavil na internetni strani Royal Descents of Famous People. Sedeč v njegovi pisarni sem ga poprosil, naj mi pokaže, kako vse skupaj deluje. Kliknil je na ime Walt Disney. Pred nama se je pojavilo rodbinsko drevo, ki ga je sestavila Brigitte Gastel Lloyd (Humphrys skuša, ko je le mogoče, povezati tudi delo drugih). Disneyja tako loči 22 generacij od Edwarda I. Humphrys je pokazal na zaslon. “Tukaj imamo plemiča, tako da je ta ženska hčerka viteza. Morda bo ta ženska poročila nekoga plemiškega porekla, vendar pa je na voljo le omejeno število plemičev, tako da bo slej ko prej nekdo poročil nekoga, ki je le bogat. Potem se bo morda kateri od njunih otrok poročil z nekom, ki nima toliko denarja. V desetih generacijah lahko zlahka prideš od princese do kmeta.”
Ideja, da ima praktično vsak Evropejec kraljeve prednike v Angleški kraljevi rodbini se zdi bizarna, vendar pa se povsem ujema z delom, ki ga je opravil Joseph Chang, statistik na Univerzi Yale. Matematika povezana z našimi predniki je izjemno kompleksna, saj število naših prednikov raste eksponentno, in ne linearno. Te številke lahko obvladamo za prvih nekaj generacij- dva starša, štirje stari starši, osem prastarih staršev, šestnajst praprastarih staršev- vendar pa kaj kmalu uidejo iz kontrole. Če se oddaljimo štirideset generacij v preteklost, oz. približno tisoč let, potem ima vsak od nas teoretično približno bilijon direktnih prednikov, kar je številka, ki presega celotno število ljudi, ki so kadarkoli živeli.
V članku leta 1999 z naslovom “Nedavni skupni predniki vseh sedaj živečih osebkov” je Chang pokazal, da je mogoče uskladiti potencialno veliko število prednikov s številom ljudi, ki so v resnici živeli v preteklosti. Njegov model je matematični dokaz, ki se naslanja na take pojme, kot so Poisonova porazdelitev in verige Markova, ki jih nato uporabi za resnični svet. Pod pogoji, ki jih je naštel v svojem članku, je najbližji skupni prednik vseh današnjih Evropejcev (razen nedavnih imigrantov), nekdo, ki je živel v presenetljivo bližnji preteklosti – pred le okoli 600 leti. Z drugimi besedami – vsi danes živeči Evropejci imajo med svojimi predniki istega moškega ali žensko, ki je živel(-a) okoli leta 1400. Če posežemo še dlje v preteklost, število skupnih prednikov, glede na Changov model, narašča, vse dokler se okoli leta tisoč ne zgodi nekaj nenavadnega: za 20 % Evropejcev, ki so živeli okoli leta 1000, se izkaže, da nimajo danes nobenega živečega potomca (to je, ali niso imeli otrok ali pa so njihovi potomci umrli brez otrok); preostalih 80 % pa so direktni predniki vseh danes živečih Evropejcev.
Changov model vsebuje ključno predpostavko: naključno parjenje v obravnavanem delu sveta. To pomeni, da bi vsaka oseba v Evropi morala imeti enake možnosti za parjenje s katerimkoli drugim Evropejcem nasprotnega spola. Kot tudi Chang sam ugotavlja v svojem članku, naključno parjenje ni nekaj, kar se dogaja v resničnosti; za Angleža je veliko verjetneje, da se bo poročil z žensko iz Anglije, kot pa z žensko npr. iz Italije, prav tako se bo princesa veliko verjetneje poročila s princem kot pa z beračem. Ta odstopanja od naključnosti prav gotovo pomaknejo dlje v preteklost obdobje najzgodnejšega skupnega prednika Evropejcev.
Vendar pa internetna stran Humphrysa nakazuje, da so paritveni vzorci preko veliko generacij veliko bolj naključni, kot bi pričakovali. Socialna mobilnost razloži del mešanja- to kar je Voltaire poimenoval “v copate obute noge se spuščajo po stopnicah, medtem ko se noge v okovanih čevljih dvigajo po njih”. Sočasno revolucije sprevračajo ustaljeni red, države kolonizirajo in si podrejajo ostale države, ljudje pa včasih izberejo partnerja iz oddaljenih predelov namesto nekoga iz sosednje ulice. Celo najbolj izolirana ljudstva na svetu- na primer plemena v Mikroneziji- redno izmenjujejo potencialne partnerje s sosednjimi skupinami.
To nenehno mešanje ljudi omogoča, da uporabimo Changovo analizo za svet kot celoto. Skoraj vsakdo iz Novega sveta na primer prav gotovo izhaja iz Angleške kraljeve linije- celo ljudje, ki so večinoma Afriškega ali Indijanskega porekla, in sicer zaradi dolge zgodovine medsebojnega poročanja v Amerikah. Prav tako je zagotovo vsak od Evropejcev tudi potomec Mohameda. Rodovna linija za katero obstajajo podatki pelje skozi hčer emirja iz Seville, ki je prešla iz Islama v katolicizem okoli leta 1200. Obstaja pa lahko seveda še mnogo drugih nezabeleženih rodovnih linij.
Changov model ima celo bolj dramatične implikacije. Ker so ljudje vedno migrirali iz celine na celino, so se rodovne linije kaj hitro pomešale. To pomeni, da je najbližji skupni prednik vsak dandanašnjih 6 milijard ljudi na svetu na Zemlji živel le nekaj tisočletij tega. Ljudje pa, ki so živeli nedolgo pred tem, so direktni skupni predniki vseh danes živečih ljudi na Zemlji. Konfucija, Nefertiti, in praktično katerokoli starodavno zgodovinsko osebnost, ki je bila vsaj relativno plodna, moramo danes šteti med vsakogaršnje prednike.
Proti koncu najinega pogovora je Humphrys izpostavil nekaj, kar mi samemu ni padlo na pamet. Da namreč enako pravilo velja tudi za prihodnost; v bistvo bo vsakdo od nas, ki bo imel otroke in katerega dedna linija ne bo izumrla, predstavljal sredino velike genetske peščene ure. Tako kot so danes predniki vsakogar od nas praktično vsi ljudje, ki so pred nekaj tisočletji živeli na Zemlji, tako bo tudi vsak od nas prednik celotnega človeštva- ali pa sploh nikogar.
Močna prepredenost človeške družine morda na prvi pogled vzame nekaj vznemirljivosti rodoslovnim raziskovanjem. Saj, lahko sem pokazal v Genealoškem uradu, da moji Sigginški predniki izvirajo iz Syggensov iz Okrožja Wexford v štirinajstem stoletju; ampak prav tako izviram tudi od večine ostalih ljudi, ki so v štirinajstem stoletju živeli na Irskem. Humphrys se ni povsem strinjal z mojim razočaranjem. “Res je, da vodijo korenine vsakogar od nas do istega rodbinskega drevesa”, je rekel. “Vendar pa je vsaka pot do te skupne preteklosti različna za vsakogar od nas. In obnoviti to pot s katerimikoli podatki, ki so na voljo, je nagrada sama po sebi. Lahko vprašate, ali vsakdo v Zahodnem svetu izvira iz Charlemagneov in odgovor je da, vsi izviramo (tudi) iz Charlemagneov. Vendar pa, ali lahko to dokažete? To je rodoslovje.”
(Povzeto po Steve Olson: The Royal We iz The Atlantic Monthly, Prevod: Jure Zupan, kvarkadabra.net – št. ?, december 2003)
