Najznamenitejši ljubljanski raziskovalec televizije je bil baron Anton III. Codelli pl. Fahnenfeld (1875-1954), uglajeni ljubljanski predmestni graščak visoke postave, ki je dobro razumel slovensko. Rojen je bil v Neaplju v kranjski plemiški družini italjanskega rodu. Bil je zadnji lastnik graščine Turn na Kodeljevem. Codelliji so tam gospodarili od leta 1700, zato se je tega dela Ljubljane prijelo njihovo ime. Codelliji so bili tudi lastniki stavbe v kateri je danes gostilna »Pri vitezu« ob Ljubljanici.
Antonova mati je bila iz rodu višnjegorskih Tauffererjev, ki je dal Kranjski veliko učenjakov. Anton se je najprej izobraževal v Ljubljani, leta 1894 pa je maturiral na plemiški Terezijanski akademiji na Dunaju. Po zgledu pokojnega očeta je stopil v avstrijsko vojno mornarico, vendar jo je leta 1897 zapustil in kratek čas študiral pravo na Dunaju.
Codellijev prvi avto na ljubljanskih ulicah, model »Benz velo comfortabile«.
Konec naslednjega leta se je vrnil domov v Ljubljano v avtomobilu Benzove izdelave. Na svojih pogostih popotovanjih je požel veliko občudovanja in tudi kritik, saj na Slovenskem in južneje na Balkanu pred njegovim ni bilo avtomobilov. Vozniku je podaril zlatnik da ga je zapeljal na izlet v Nico. Vendar je tam zaigral ves denar in še avto povrhu. Tako mu je moral voznik posoditi podarjeni zlatnik za nakup železniških vozovnic do Ljubljane. Naslednje leto si je Codelli kupil hitrejše Daimlerjevo vozilo.
Avtomobilizem je spodbujal njegovo nagnjenje k tehniki. Ko so ga minile mladostne muhe je leta 1906 opravil šestmesečni strokovni tehniški tečaj pri Telefunknu v Berlinu. Usmeril se je v brezžično telegrafijo, ki se je kot prednica sodobnega radia razvila po Hertzovem odkritju elektromagnetnih valov. Kmalu za Marconijem je prve poskuse v Nemčiji opravil Arco, s katerim je Codelli sodeloval in prijateljeval od leta 1907.
Ob številnih izumih se je Codelli najbolj izkazal leta 1907 z razvojem radijske telegrafije za habsburško mornarico. Tri leta pozneje je postavil radijski oddajnik za potresno opazovalnico Ljubljančana Albina Belarja (1864-1939) v stavbi tedanje realke, današnje Srednje elektrotehniške šole na Vegovi ulici v Ljubljani. Naslednje leto so Nemci najeli Codellija in podjetje Telefunken za razvoj radijske povezave z nemško kolonijo na območju današnje Gane v Afriki. Vojna vihra je izničila dolgoletni trud, saj je moral Codelli ob začetku prve svetovne vojne svoje delo razstreliti, da ne bi prišlo v roke sil Antante.
Codelli je pozorno spremljal tudi razvoj televizije. 12.1.1908 je v pismu Arcu opisal skeniranje televizijske slike z zrcali Wehneltovega valja z uporabo selenovih celic. Arco se je posvetoval s sodelavcem J. Schoemlichom in 16 dni pozneje pojasnil Codelliju, da je selen premalo občutljiv na svetlobo. Ne bi mogel slediti hitrim spremembam svetilnosti, zato bi bila dobljena slika premalo ostra.
Codelli je preko Arca obveščal Telefunken o možnostih za prodor Telefunknovih kondenzatorjev na avstrijsko tržišče, še posebej za potrebe mornarice. Dotlej so v Avstriji uporabljali slabše Sveticsove kondenzatorje. Codelli se je dogovarjal tudi za sodelovanje s podružnico podjetja Siemens & Halske na Dunaju, ki je bila tesno povezana s Telefunknom. 23.4.1908 je Arco poslal Codelliju najnovejši Loewejev izum ojačevalnika fotografije in Schoemlichovo napravo za hkratno branje in fotografiranje.
Julij Nardin (1877-1959)
Po vrnitvi iz Afrike je v Ljubljani našel številne raziskovalce, ki so se zanimali za televizijo. Prijatelja Belarja je nova oblast sicer odstranila z ljubljanske realke. Dele televizije pa sta raziskovala Codellijeva mlajša vrstnika, profesorja Nardin in Osana.
Nardin se je začel učiti fizike pri Šantlu na gimnaziji v Gorici. Leta 1904 je diplomiral pri Boltzmannu na dunajski univerzi. Naslednje leto je začel poučevati v Gorici pod Šantlovim mentorstvom. Šantel ga je navdušil za poznejše iznajdbe s prikazom kolesa na pogon vetra z deloma premakljivimi, prožno pritrjenimi lopaticami po ideji izumitelja ladijskega vijaka Josipa Ressla (1793-1857).
Nardin je kmalu zapustil domačo Gorico in poučeval na realki v Idriji do leta 1912. S prijateljem Zeijem sta se jezila nad šumom v tedanjih telefonih, zato sta se lotila izboljšav. Nardin je v svojem releju uporabil Wehneltov generator počasnih elektronov z napetostjo 400 V v izčrpani cevi z dvema enakovrednima, medsebojno izoliranima anodama. Anodi je povezal v isti tokokrog tako, da je njuna konca zunaj elektronke navil v nasprotnih smereh okoli železnega jedra primarne tuljave transformatorja. Med anodi je lahko postavil še krajšo anodo s konstantnim tokom za preprečevanje motenj.
Katode ni segreval neposredno, kot to počnemo danes, temveč jo je razžaril s posebno ploščo, postavljeno za katodo v elektronki. Med elektrodi je postavil elektromagnet za usmerjanje katodnih žarkov. Nardin je v patentu dvakrat omenjal “druge žarke” poleg katodnih, zaradi tedanjih “odkritij” cele vrste novih žarkov.
Če so elektroni padali simetrično na oba dela anode, sta oba imela enak potencial in je skozi obe veji tekel enak tok. Učinka obeh tokov sta se na nasprotno usmerjenih navojih tuljave izničila. Ko je na eno od anod padalo več elektronov, jih je padalo na drugo toliko manj, vpliva njunih tokov pa sta se v nasprotnih navitjih tuljave seštevala in ojačila.
Med prizadevanjem za pridobitev patenta je Nardin dognal, da je njegov ojačevalnik štirikrat močnejši od Liebenovega iz leta 1906. Ionizacija plinov ga ni motila tako kot triodo, ki jo je Dunajčan Robert von Lieben (1878-1913) izdelal leta 1910. Vendar svoje naprave ni mogel preizkusiti, saj z Zeijem nista zmogla nakupa dovolj učinkovite vakuumske črpalke. Zato sta se brez uspeha dogovarjala za sodelovanje s tovarno telefonov Zwietusch iz Berlina, ki se je med prvo svetovno vojno priključila podjetju Siemens & Halske.
Nardinova vakuumska elektronka kot ojačevalnik po skici iz leta 1929.
Med letoma 1912 in 1920 je Nardin poučeval na klasični gimnaziji v Ljubljani. Tam je načrtoval vakuumsko črpalko z uporabo tlaka kapljic in adhezije par živega srebra. Žal je dogovor z dunajskim izdelovalcem propadel zaradi vojne. Zato je Nardin preizkušal kar elektromagnetno odklanjanje žarečega plinskega loka med paličastima anodama iz oglja pri navadnem tlaku. Po koncu prve svetovne vojne se je pokazalo, da ga je onstran Atlantika prehitela iznajdba triode Leeja de Foresta (1873-1961) iz leta 1907 z izboljšavami Langmuirja pri podjetju General Electrics.
Od leta 1922 je bil Nardin honorarni, nato redni profesor fizike na medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je razvil fizikalni institut. Med letoma 1927 in 1928 je honorarno predaval fiziko na filozofski fakulteti. Na tehniški srednji šoli je poučeval med letoma 1920 in 1947 s premorom med drugo svetovno vojno. Prvi dve leti je tam sodeloval s honorarnim predavateljem elektrotehnike Osano, poznejšim očetom slovenskega radia.
Tržačan Marij Osana (1880-1958) je leta 1928 postal izredni in 5 let pozneje redni profesor na Oddelku za elektrotehniko Tehniške fakultete v Ljubljani. Raziskoval je tudi televizijsko tehniko in je za prve poskuse o osnovah delovanja televizije zgradil aparat z Nipkowo ploščo. Po letu 1930 je Laboratorij za telekomunikacije Tehniške fakultete pomagal tudi pri razvoju Codellijeve televizije.
Ob zanimanju someščanov za televizijo je Codelli videl nove možnosti za svoje izume, ki jih je sicer brez uspeha poskušal prodati radijski postaji v Ljubljani. Po Arcovi povabilu poslanem 14.12.1927 je sodeloval z Fritzom Georgom Ernstom Schröterjem, direktorjem raziskovalnega oddelka Telefunkna v Berlinu med letoma 1920 in 1947. Schröter je bil enajst let mlajši od Codellija, že pred prvo svetovno vojno pa je delal poskuse s katodnimi “žarki” v tlinki. 11.5.1928 je v Berlinu še razstavljal mehanski televizijski sistem. Avgusta 1930 pa je v prvi strokovni razpravi v pravkar ustanovljeni reviji Fernsehen je tako za sprejem, kot za skeniranje slike predložil uporabo katodne elektronke polnjene z argonom pri tlaku stotinko ali tisočinko mbar. V istem letniku revije Fernsehen je Codelli opisal svoj televizijski sistem brez katodne elektronke, čeprav jo je pri svojih poskusih prodora na ameriško tržišče prav tako začel uporabljati. Tako sta Schröter in Codelli približno istočasno sprejela “ameriško” elektronske inačico televizije, ki je pozneje prevladala v sodobnih televizijah.
Naslovna stran iz Codellijeve razprave o novem televizijskem sistemu v nemški reviji Fernsehen (1930. 1: 107-114)
Schröter je 27.9.1930 prijavil patent za predvajanje “polovičnih” slik z zaporednim menjavanjem sodih in lihih vrstic. Skupaj s Knollom je raziskoval prenos elektronskih slik v Telefunknovem televizijskem laboratoriju v Berlinu in objavil več knjig in zbornikov o televiziji.
Codelli je 18.5.1928 v Nemčiji patentiral predvajanje slik vzdolž spirale. 22.6.1928 je zaključil pogajanja s Telefunknovima direktorjema dr. Karlom Schapira in Schröterjem. Telefunken je odkupil 60% pravic za uporabo Codellijevega televizijskega sistema po vsem svetu razen ZDA. Do tedaj je imel Telefunken v lasti le televizijski sistem Augusta Karolusa (1893-1972), ki ga je nameraval dopolniti s Codellijevimi izumi.
14.11.1928 je Codelli poslal Schröterju opis svoje televizije. Uporabljal je Kerrove celice podobno kot Karolus. S Codellijevo pomočjo so napravo sestavili v Berlinu v šestih mesecih. 22.6.1929 je Schapira pri Telefunknu izdal laboratorijsko potrdilo o izdelavi prototipa televizije po Codellijevem patentu. Zanj je bilo odobreno 25300 mark, od tega več kot pol za Codellijevo potovanje iz Ljubljane v Berlin. Končna cena naprave je bila skoraj dvakrat višja.
17.1.1930 je Codelli opisal skeniranje z Nipkowo ploščo z dvema spiralama lukenj razporejenih v skupno petindvajsetih kolobarjih. Za njima sta bili postavljeni Schröterjevi fotocelici, ki sta delovali izmenoma. Naprava je vsako sekundo prenašala 12,5 slik s po 2500 elementi. Tokove fotocelic je ojačil z de Forestovim audionom izdelanim pri Telefunknu. Namesto Nipkowih plošč je lahko uporabil tudi L. Weillerjevo kolo z zrcali, prvič izdelano leta 1889.
Codellijeva televizija po razpravi iz leta 1930.
Pri spiralnem skeniranju se je že majhna razlika v fazi na zunanjem robu poznala v središču slike, medtem ko se pri navadnem skeniranju fazne razlike same izničijo. Zato sta morala biti dušenje in frekvenca lastnega nihanja zrcala na sprejemni in oddajni strani Codellijevega sistema natančno enaki. To pa je bilo za tedanjo tehnologijo praktično neizvedljivo.
Snemanje slike z mehanskim skenerjem z zaznavno vztrajnostjo je povzročalo izgube in poškodbe slike. Le snemanje vzdolž spirale v Codellijevem sistemu je mehanski televiziji omogočalo točno prenašanje slike.
Naslovna stran patenta za televizijo, ki ga je Codelli uveljavil v Jugoslaviji in v desetih drugih državah
Med letoma 1928 in 1931 je Codelli patentiral stereoskopsko električno “daljno videnje” v desetih pomembnejših evropskih središčih in v Kanadi, ne pa tudi v ZDA. Predsednik ljubljanske sekcije “Udruženja inženirjev in arhitektov” Milan Šuklje (1881-1937) je menil, da je Codellijev odvetnik Abrahamson naredil napako, ko je zamudil rok za vlogo in plačilo zahteve za patent v ZDA. Zaradi nepravilne vloge so Codellijev patent v ZDA zavrnili 18.8.1932. Kljub temu je Shortwawe and TV Corporation, podjetje mecena Nikole Tesle (1856-1943) milijonarja J. Pierponta Morgana, pozneje prosilo Codellijevega washingtonskega odvetnika Emila Bönnelycka za podatke o Codellijevem sistemu. Vendar so čez dva meseca zavrnili odkup izuma.
Codelli je prvi na slovenskih tleh začel uporabljati katodno elektronko v televiziji. Sodeloval je z ljubljanskim trgovcem z elektrotehniko in radijsko tehniko Francom Barom, ki je imel trgovino in delavnico na Mestnem trgu 5/I. Telefunken je Codellijevo televizijsko opremo iz Berlina dostavil na Barov naslov v Ljubljani.
Da bi se uveljavil v ZDA je Codelli poleg mehanskega skeniranja in premičnih optičnih naprav kot tretjo možnost opisal povsem elektronsko televizijo brez premičnih mehanskih delov. Uporabil je Farnsworthovi podobno Braunovo katodno elektronko s fotokatodo. Sliko je reproduciral z močno Braunovo elektronko v obliki lijaka s preluknjano anodo in rahlo izbočenim fluorescenčnim zaslonom. Katoda v obliki konkavnega zrcala je imela gorišče sredi zaslona. Stekleno snemalno cev je s stekleno ploščo razdelil v dva izpraznjena prostora, od katerih je bil eden Braunova elektronka z vročo katodo.
Codelli je tudi v elektronski inačici obdržal osnovno idejo snemanja in sprejemanja slike vzdolž spirale tako, da je imela slika gostejše elemente v sredi kot na robovih. Ideja je temeljila na fiziologiji očesa. Med prvimi sta jo uporabila Šved A. Ekstöm 24.1.1910 in Britanec Alexander McLean Nicholson 7.12.1917 v New Yorku. Nicholson je za sprejemnik uporabil Braunovo elektronko, v kateri je curek elektronov na fluorescenčnem zaslonu risal sliko po Arhimedovi spirali. Dipl. ing. Paul Kirchhoff iz Frankfurta na Maini je svojo inačico zaradi nasprotovanja Codellija in Telefunkna uspel patentirati šele 14.8.1936 v Berlinu.
Codellijevo nasprotovanje nacističnemu režimu v Nemčiji je botrovalo prekinitvi njegovega sodelovanja s Telefunknom. Po vojni je bila njegova graščina Turn ob Ljubljanici nacionalizirana, Codelli pa je odšel v Švico. 26.4.1954 je umrl v Portu Roncu pri Asconi, kjer je tudi pokopan. Decembra 1995 je njegova vnukinja, grofica Livija Barbo-Reden iz Klosterneuburga pri Dunaju, po slovesnosti odkrila spominsko ploščo slovitemu izumitelju na njegovi nekdanji graščini na Kodeljevem.
dr. Vladimir Šlebinger (1906-1984)
Televizija je zanimala tudi mlajši rod Codellijevih someščanov, ki so odrasli že v dobi elektronike. Med letoma 1933 in 1935 je bil Osanov asistent Ljubljančan Vladimir Šlebinger (1906-1984), sin literarnega zgodovinarja Janka in brat geologa Cirila Šlebingerja (1907-2000). V. Šlebinger je leta 1925 maturiral v Ljubljani. Študiral je elektrotehniko v Pragi in diplomiral leta 1929. Po priporočilu praške univerze je raziskoval uporabo katodnih cevi za televizijo na Heinrich-Hertz-Institut für Schwingungsforschung Manfreda von Ardenna (1907-1997) v Berlinu. Med letoma 1930 in 1933 je delal skupaj s Karlom Willyem Wagnerjem (1881-1953), ki je inštitut utemeljil in ga vodil med letoma 1927 in 1936.
Takratna slika je imela le 30 in pozneje 90 vrstic namesto današnjih 625. Wagnerjev vrstnik in sodelavec prof. dr. Gustavom Engelbertom Leithäuserjem je 30.6.1933 opisal napravo za sprejem 90-vrstične slike velikosti 18 cm x 21,5 cm z mehanskim skeniranjem. Sliko je projiciral v predavalnici Instituta.
Katodno cev so na Hertzovem institutu prirejali za svetlobno modulacijo in sprejem, ki se je posrečil leta 1930 v Berlinu med zasedanjem Druge svetovne konference za energijo. Leta 1932 je Šlebinger dobil patenta za sinhronizacijo slike v sprejemniku ter za svetlobno modulacijo katodnega žarka. Naslednje leto se je pred nacizmom umaknil iz Nemčije k staršem v Ljubljano, kjer je ostal štiri leta brez redne zaposlitve. V Beogradu je postal tehniški direktor Philipsa, ki je tam nameraval zgraditi tovarno radijskih aparatov. Leta 1938 je doktoriral in naslednje leto promoviral v Pragi s tezo »Izkoriščanje vodnih moči in plovne poti Donave v Djerdapu«. Po večletnem delu na hidrocentralah v Jugoslaviji je leta 1968 odšel kot strokovnjak Združenih narodov v Abidjan. Po vrnitvi je poučeval na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, kot si je od nekdaj želel.
Vabilo na srednješolsko javno predavanje o televiziji v Ljubljani.
Tudi ljubljanska mladina se je ogrela za televizijo. 24.4.1937 sta osmošolca Leskovšek in Rasto Švajgar (1919-2001) pripravila predavanje s poskusno televizijo za najstarejši prirodoslovni krožek v Sloveniji na Prvi državni realni gimnaziji v Ljubljani. Iz Erlenmeyerjeve bučke sta naredila katodno elektronko dolžine okoli 30 cm. Na dno sta nanesla cinkov oksid. V delavnici Arnolda Zupančiča sta vložila elektrodi v posodo in do neke mere izsesala zrak, ne da bi dosegla posebno visok vakuum. Pri demonstraciji sta uporabila tudi Nipkowo ploščo lastne izdelave in požela veliko odobravanja poslušalcev, med katerimi so bili tudi poznejši vodilni slovenski znanstveniki.
Poldrugo leto pozneje je Američan ruskega rodu Vladimir Kosma Zworykin (1889-1982) iz Radio Corporation of America dobil patent za “ikonoskop”. Ljubljanski izumitelji seveda niso imeli na razpolago dovolj gmotnih sredstev za razvoj praktično uporabne elektronske televizije, saj je moral tudi Codelli, kljub začetni podpori berlinskega Telefunkna, svoja raziskovanja plačevati predvsem s prodajanjem posesti na Kranjskem.
Stanislav Južnič: Začetki raziskovanja televizije v Ljubljani
kvarkadabra.net – številka 13 (februar 2002)
