Avguštin Hallerstein (1703-1774) je bil med vodilnimi Evropejci, ki so Kitajcem in Korejcem predstavili dosežke evropske znanosti in tehnologije. 27 let je opravljal med vsemi Evropejci najpomembnejšo znanstveno funkcijo na pekinškem dvoru. Hallersteinove meritve so objavljali najpomembnejši znanstveni časopisi v Evropi. Njegov postopek za določanje minimalne razdalje med dvema astronomskima objektoma z mikrometrom je leta 1774 iz latinščine v nemščino prevedel sloviti profesor eksperimentalne fizike v Baslu Daniel Bernoulli (1700-1782) za pravkar ustanovljeno revijo Johanna Elerta Bodeja (1747-1826) v Berlinu.
Avguštin Hallerstein se je rodil kot sin Janeza Ferdinanda barona Hallersteina (1669-1736), gospodarja Albena in Horesteina, upravitelja kranjskega deželnega glavarstva ter člana Dizmove bratovščine. Hallersteini so bili frankovskega rodu. Ravbarjev grad (Hoffmannsburg, Zgornji grad) v Mengšu skupaj z deželno in dvorno pravdo je bil dota Avguštinove babice Marije Rozalije pl. Hohenwart. Leto dni pred Avguštinovim rojstvom se je Janez Ferdinand Hallerstein poročil in podedoval grad po očetovi smrti.
Avguštinova mati je bila Marija Suzana Elizabeta baronica Erberg (1681-1725) iz rodu Kočevarjev, ki so se medtem preselili v Dol pri Ljubljani. Dol je 19. 9. 1698 kupil njen oče Janez Danijel baron Erberg (1647-1716), ki je bil skupaj s poznejšim svakom J. F. Hallersteinom član bratovščine sv. Dizme. Tako so bili Erbergi in Hallersteini tesno povezani že pred poroko. Gradova obeh družin v Dolu in pri Mengšu sta bila oddaljena le nekaj nad deset kilometrov. J. D. Erberg je bil od leta 1693 tudi član Akademije Operozorov z nadimkom “Fidius”. Naslov barona je dobil dve leti pred smrtjo.
Avguštin Hallerstein se je izobrazil na Kranjskem, na Dunaju, v Gradcu in v Lizboni. 1. 9. 1739 je prijadral na Kitajsko in tam ostal do smrti. Decembra 1743 je bil imenovan za prisednika matematičnega in astronomskega kolegija cesarskega dvora v Pekingu. Obenem je dobil naslov mandarina šeste izmed devetih stopenj. Leta 1745 je postal provincial in vizitator japonske jezuitske province. 6. 5. 1746 je napredoval v predsednika astronomskega kolegija “Urada za nebo” in mandarina pete, pozneje tretje stopnje.
Zaradi Hallersteinovega visokega položaja v Pekingu in natančnih meritev, so njegova pisma objavljali in komentirali v Londonu, Sankt Peterburgu, Parizu, Berlinu, Leipzigu in na Dunaju. Izdelal je zemljevide delov kitajskega cesarstva. Objavil je dotlej najnatančnejšo oceno števila in natalitete Kitajcev. Evropejcem je približal navade, pokrajino, rastlinski in živalski svet Kitajske in sosednjih dežel. S sodelavci je opazoval severni sij, komete, mrke, gibanja planetov in satelitov. Razvil je nov postopek za izračunavanje najmanjše razdalje med dvema astronomskima objektoma merjene z izpopolnjenim mikrometrom. Organiziral je astronomske meritve v različnih krajih obsežnega cesarstva.
Kranjski jezuit med kitajskimi konfucianci
Jezuiti so si na Kitajskem prizadevali spreobrniti cesarja in najbolj vplivne plemiške družine. Kitajski cesar se ni želel spreobrniti, temveč je želel od jezuitov zvedeti čimveč o zahodni tehnologiji in znanosti. Zato je v Peking sprejel le toliko jezuitov, kolikor jih je lahko zaposlil v “Uradu za nebo”, katerega oddelki so skrbeli za koledar, mrke in druge posebne astronomske pojave ter za izobraževanje v matematičnih vedah. Evropski znanstveniki so od jezuitov v Pekingu pričakovali predvsem natančna poročila o kitajski zgodovini, tamkajšnjih običajih, naravi, fizikalnih in astronomskih pojavih. Jezuitski znanstveniki so od svojih evropskih sodelavcev pričakovali predvsem natančne merilne naprave in knjige, še posebej tabele za matematične in astronomske račune.
Portugalskim jezuitom je cesar najprej odprl vrata v Peking. Podobno kot v Ameriki, so se tudi na Kitajskem prišleki z Iberskega polotoka izkoristili težave domačega imperija, ko je večstoletno dinastijo Ming premagala nova mandžujska dinastija Quing. Ker so bili mandžujci v Pekingu tudi sami tujci, so toliko raje sprejeli tujce jezuite in njihove znanstvene in tehniške novotarije.
Konec 17. stoletja je kitajski cesar sprejel še francoske jezuitske matematike, odposlance sončnega kralja Ludvika XIV. Vseh jezuitov udeleženih v kitajskih misijonih do konca 18. stoletja je bilo okoli 1000, manj od polovice pa jih je prestopilo kitajsko mejo. Tako jih cesar nikoli ni gostil več kot 91 v času Hallersteinovega rojstva. Večinoma jih je nastanil v Pekingu. V naslednjih letih je bilo okoli pol jezuitov v cesarstvu kitajskega rodu, nekateri tudi iz mešanih zakonov. Spreobračanje v krščansko vero je sicer imelo svoje uspehe, vendar pa je na vsakega jezuita v cesarstvu prišlo okoli 3 milijona Kitajcev, ki jih seveda ni bilo mogoče kar na enkrat spreobrniti. Reševanje kitajskih duš so ovirale tudi kulturne razlike, saj ob jezuitskem prihodu v kitajskem jeziku besede za dušo sploh ni bilo.
Hallerstein je pripadal portugalski misiji, saj je bila portugalska kraljica habsburška princesa. 35 let je znanstveno raziskoval na najvišjih položajih v Pekingu. S prevajanjem knjig in z osebnimi pogovori je odločilno pripomogel k uvajanju zahodnih novosti v kitajsko in še posebej v korejsko znanost. S pismi v Evropo je svojim rojakom odkril Kitajsko in sosednje pokrajine.
Jezuiti so prednosti evropske znanosti in tehnologije uporabili kot dokaz za prednosti katoliške vere pred konfucianizmom. Pri prevajanju zahodne znanosti za Kitajce so se morali držati nekaterih omejitev, med letoma 1633-1756 predvsem prepovedi opisa gibanja Zemlje kot fizikalne resničnosti v katoliških deželah. Zato so nekatere dele Kopernikovega, Galilejevega in Newtonovega nauka pred letom 1756 Kitajcem raje zamolčali.
Kitajski znanstveniki so se globoko zavedali prednosti svoje tisočletne tradicije in so evropske novotarije pri koledarju, astronomskem opazovanju, fizikalnih poskusih, matematičnih metodah in tehnologiji sprejeli le kot eno od številnih izboljšav svoje tisočletne znanstvene tradicije. Da bi zgladil sprejem evropskih dosežkov so vladajoči kitajski krogi zagovarjali idejo, da so zahodnjaki predvsem izboljšali starejše kitajske izume, kar je pozneje angleški raziskovalec Joseph Needham v veliki meri res dokazal.
Hallerstein je zgradil most, po katerem so se evropska odkritja vpletala v kitajsko znanost in kulturo. Obenem je s svojimi pismi rojake v Evropi obveščal o dosežkih Kitajcev.
Stanislav Južnič: Hallersteinov most med kranjsko in kitajsko znanostjo kvarkadabra.net – številka 18, (februar 2003)
