Na vprašanje, kako vidimo svet, odgovori evolucijska teorija s splošno in brezvsebinsko izjavo, da pač tako, kot je v preteklosti vrsti najbolj pomagalo pri preživetju. To lahko osmisli le vpogled v razmerja vrste s svojim naravnim okoljem, skratka v njeno ekologijo.
Opice so na primer odvisne od plodov rastlin, ki pa niso vedno enako užitni in to tudi pokažejo z barvo. Ko plezajo, morajo imeti predstavo o oddaljenosti vej in dreves, kar dosežejo z binokularnim vidom. Pri vsem tem pa ne gre toliko za samo barvo ali oddaljenost, kot za zmožnost razlikovanja, ki je bistvo vseh čutil in se v osnovi pri vidu kaže kot sposobnost razlikovanja osvetljenosti, torej kontrasta, kar privede do vtisa oblike in razcepitve sveta v posamezne dele.
Evolucije oči primatov ni vodila neka težnja po absolutno pravilni predstavitvi okolice, temveč težnja po razlikovanju. To se lepo vidi pri barvnem čutu, ki ne daje informacije o celotnem spektru sevanja predmeta, ampak le v katerem valovnem področju, ki ga konkretno oko pokriva, seva največ. Očesa z različnimi barvili vidijo različno: človek vidi bel cvetni list, žuželka pa lahko vidi na njem še vzorec narisan z UV barvo. Kako nepopolno lahko vidimo svet, opazimo v mraku, ko vidimo le še črno-belo. Težnja po razlikovanju lahko povzroči optične prevare, ki jih tudi sami zlahka odkrijemo. Vzamemo en bel in en črn list ter ju postavimo enega čez drugega tako, da se prekrivata. Kaj vidimo? Na robu je črna bolj črna kot drugje, bela pa bolj bela, in to na papirju, ki se je zdel prej (in tudi je) enakomerno obarvan. Oko torej veča kontraste in s tem izkrivi realno sliko. Optične prevare, ki resno izkrivijo svet, sicer nastajajo v nenaravnih okoliščinah, toda kdo ve ali oko tudi naravno okolje malce izkrivi, da se laže znajdemo v njem, ali pa poudarjanje kontrasta le popravlja omejitve v zgradbi očesa.
Vse to kaže na razlikovanje kot glavni pogoj selekcije, navsezadnje pa je že zveza realni svet veliko mlajša od izoblikovanja primatskih oči, dejstvo da njegove lastnosti merimo z napravami in ne s čutili pa na njihovo nezanesljivost.
Kako se slika, ki pada na oko, prenese v možgane in zavest? Se slika na mrežnici enostavno od točke do točke preslika v možgane? Imamo v možganih mali zaslončič na katerem živčni impulzi izrisujejo sliko podobno kot svetloba, ki pada na mrežnico očesa povzroči vzorec aktivnosti čutnic, ki ustreza obliki predmeta? Enostavnega točkovne preslikave ni. V vidni skorji na zatilnem delu možganov, kamor vstopa vidni živec, so našli le celice, ki se odzivajo že na določeno obliko. Vzemimo za primer celico, ki se vzburi, če je v levem zgornjem kotu vidnega polja vodoravna črta. Njene sosede prav tako vzburi vodoravna črta, ki pa je v vidnem polju nekoliko zamaknjena. Za vsak možen položaj črte je rezervirana ena celica. Vse sosede skupaj so torej zmožne zaznati vodoravno črto na kateremkoli delu vidnega polja, kar posredujejo naprej z vzorcem aktivnosti, ki je za posamezno celico lahko le ena ali nič, skupaj pa dolgo zaporedje enic in ničel. Naslednje sosedstvo na enak način obdela črto, ki je rahlo nagnjena od vodoravne, še naslednje še malo bolj nagnjeno itd. Preslikava torej ni enostavna, se pa ne more primerjati s sistemom, ki “bere” šifre, ki jih posredujejo sosedstva. To, da so tri celice aktivne, ostalih tisoč bližnjih pa ne, samo zase pomeni samo to in nič več. Raziskovalcem, ki so projicirali sliko (črto)na oko in zasledovali aktivnosti možganskih celic, je bilo jasno, kaj je na sliki in so to lahko povezali z vzorcem aktivnosti. Kako pa to vedo sami možgani, ki jih vsak trenutek zasuvajo goli vzorci aktivnosti? Imeti morajo nekakšen slovar, s katerim razvozlavajo prihajajoče zaporedje enic in ničel in so z njim tudi omejeni. Tako se zavemo, da vidimo šele v možganih in da vidimo le tisto, kar je že v nas samih, predmet, ki ga opazujemo, pa je nova kombinacija v možganih že prisotnih elementov in ga tako zaznavamo le posredno. Skratka: spomnimo se, da vidimo in s pomočjo spomina dosegamo sedanjost.
Ali torej vidimo realno sliko? Vprašanje lahko razcepimo vsaj na dvoje: na samo vernost predstavitve sveta, ki mu z inštrumenti (na primer s svetlomerom na kameri)izmerimo absolutne vrednosti, in na samo poreklo zaznane slike. Zadnje ni dvojno le pri dojemanju oblike, kot je opisano zgoraj. Nastopa tudi pri zaznavanju gibanja, ko se morajo možgani “odločiti” kdo se giblje, telo ali okolica, in zavesti posredovati ustrezen občutek. V ta namen preverijo čutila v mišicah in sklepih in če ta ne sporočajo gibanja, gibanje slike predstavijo kot gibanje okolice. Dvojnost porekla pa je le ena od posledic bistva delovanja vida: primerjanja-in sicer vidne informacije s spominom (za oblike in barve), s podatki iz drugih delov telesa (gibanje) ter znotraj nje same (med dvema očesoma-za globinski čut). Šele vse te primerjave, ki potekajo vzporedno, lahko ustvarijo interpretacijo osnovne informacije iz očes, ki je za organizem koristna in preživetvenega pomena, hkrati pa nič več kot njegov pogled na svet.
