Drage gledalke in gledalci priljubljenega programa Kvarkadabra, ste zamudili naš neposredni prenos dvoboja iz osemnajstega stoletja v težki kategoriji med Isaacom Newtonom in Gottfriedom Wilhelmom Leibnizem? Nič zato, oglejte si posnetek tega slavnega pisemskega dvoboja o dveh konceptih prostora in o dveh pojmovanjih mehanike kozmosa, ki se je v zgodovino filozofskega boksa vpisal pod imenom “kontroverza Leibniz-Clarke” (dr. Samuel Clarke je bil namreč Newtonov prijatelj, ki mu je ta namenil, da v dvoboju zastopa njegovo stvar).
Kaj je bil povod spopada, kaj je tokrat gnalo dr. Gottfrieda v boj proti staremu nasprotniku dr. Isaacu? Nič manj kot nasprotovanje dvem temeljnim tezam, ki jih je Newton potreboval za utemeljitev svoje filozofije narave po matematičnih principih: obstoju absolutnega in praznega prostora, v katerem se godi gibanje in interakcija teles po zakonih mehanike in njegovi razlagi delovanja sile na razdaljo v tem praznem prostoru. V intervjuju pred dvobojem je namreč povedal tole:
Newton: Zdaj pa bi lahko dodali nekaj, kar zadeva nekega najsubtilnejšega duha, ki prevzame vsa trdna telesa in je skrit v njih; s silo in delovanjem tega duha delci teles druga drugo privlačijo na kratko razdaljo in se spojijo, če so blizu.
Komentator: Kljub znani diplomatski previdnosti profesorja Newtona, vselej zvestega svojemu načelu “Hipotez si ne zmišljujem”, je bilo Leibnizu pri priči jasno, kam pes taco moli. Zato je izzval.
Leibniz: Ne okolišite, Isaac. Po eni strani svojo filozofijo vselej imenujete eksperimentalno in empirično, a vendar vsak bralec vaše knjige lahko vidi, da pričenja z metafizičnimi opredelitvami prostora in časa, kakršna sta vam potrebna, da bi sploh lahko vzpostavili vaš sistem mehanike.
Newton: Ne opletajte vendar z metafiziko! Vsakomur, ki zmore uporabljati svoj od Boga dani razum je jasno, da absolutni, resnični in matematični čas, sam po sebi in iz svoje narave, teče enakomerno, ne glede na kaj zunanjega. Prav tako prostor, absolutni prostor, ne glede na kaj zunanjega, ostane po svoji lastni naravi vselej podoben in negiben.
Naj vam razložim, kaj to pravzaprav pomeni: Zemlja denimo, ki kroži okoli Sonca, se v vsakem trenutku tega kroženja nahaja na nekem absolutnem mestu v tem celotnem absolutnem prostoru – vesolju. Njeno gibanje okoli sonca je absolutno gibanje od enega absolutnega mesta k drugemu. Da bi to razumeli, si moramo za razliko predstavljati relativno gibanje: to je na primer tisti premik, ki ga glede na Zemljo opravi pešec, ki prehodi pot od Cambridgea do Oxforda.
Če se vam še ni posvetilo, premislite tole. Predstavljajte si ladjo, ki pluje po reki. Po tej ladji se sprehajate vi. Glede na ladjo se torej premikate z neko relativno hitrostjo vašega sprehajanja. A ta premik je le relativen, saj ladja pluje po reki. Glede na rečno obrežje se je vaše mesto spremenilo še zaradi gibanja ladje po reki!
A pazite: tudi rečno obrežje je negibno le relativno, saj je le del neke druge “ladje”, naše Zemlje, ki kroži okoli Sonca. Da bi gibanje in mesto nekega telesa sploh imela kakšen smisel, moramo enkrat prekiniti s to neskončno prispodobo ladje in obrežja, ter opredeliti neko zadnje, končno “obrežje”, ki se ne giba več, ki je neskončno in absolutno in ki določa absolutno mesto nekega telesa v njem. In prav to je ta absolutni prostor, vesolje, o katerem govorim. Prav nobene metafizike ne potrebujemo, le zdrav razum in opazovanje narave, da to dojamemo!
Leibniz: Vaše trditve so povsem nesprejemljive, da, celo nevarne! Prostoru ste pripisali neskončnost, večnost in absolutnost, lastnosti, ki po vsej pravici pripadajo le Bogu! A pustimo to za trenutek ob strani. Poglejmo, če sem razumel ta neverjetni pojem absolutnega prostora.
Vaš prostor je torej neskončen in prazen, po njem pa se gibajo telesa, kakor so Zemlja, Sonce, planeti in zvezde?
Newton: Yes.
Leibniz: Med telesi, ki se gibljejo po absolutnem prostoru zija praznina, med seboj se ne dotikajo. A vendar se gibljejo po nekem redu, celo v skladu z zakoni, ki ste jih navedli v svoji knjigi?
Newton: Vsa telesa v prostoru se gibljejo v skladu z zakoni mehanike in privlačnosti, ki jih je mogoče matematično opredeliti.
Leibniz: Ampak razložite mi potem to, spoštovani kolega, ki v svoji filozofiji upoštevate le čutno in empirično ter si hipotez nikoli ne izmišljujete. Zakaj se telesa med seboj privlačijo v tem praznem prostoru, ki zija med njimi in o katerem trdite, da je zares prazen? (Naj vas vnaprej spomnim, da sam praznega prostora nikakor ne priznavam!) Kaj je tista čudežna moč, ki deluje preko praznine? Je telesna ali netelesna? Ste jo sploh opisali, razložili njeno naravo in sestavo?
In če ste jo vsaj omenili (v intervjuju, ki je bil povod najinega dvoboja, jo opisujete kot nekega “najsubtilnejšega duha, ki preveva vsa trdna telesa“), je to empirična, čutno preverljiva opredelitev človeka, ki trdi, da se ne ukvarja z metafiziko in si hipotez ne izmišljuje?
Komentator: V tem trenutku je sodniški gong oznanil konec prve runde. Kaj naj rečemo o dosedanjem poteku spopada? Čeprav profesor Newton tega ne bi priznal, je Leibniz dvoboj spretno speljal od filozofije narave (fizike) proti polju metafizike, kjer se sam počuti močnejšega. Gledalcem s slabimi živci, ki ne prenašajo najbolje umazanih metafizičnih udarcev, zato svetujemo, naj na tej točki preklopijo na drug kanal. Ostali pa uživajmo še naprej!
Newton: Očitate mi dvoje: brezbožnost, češ, da sem prostoru dodelil lastnosti absolutnega in neskončnega, ki pritičejo le Bogu in da nisem razložil, zakaj deluje sila na daljavo v praznem prostoru. Naj vam razložim: absolutni neskončni prostor ni nikakršno znamenje materializma, kot trdite, niti nikakršen “drugi bog”. Po mojem prepričanju namreč prostor ni prav nič drugega kakor Bog sam. Natančneje povedano (kot sem zapisal v svoji Optiki), prostor je senzorij (čutilo) Boga samega. Absolutni prostor je mesto božjega občutja stvari, je način, po katerem je Bog venomer in aktivno prisoten v vesolju.
Aktivno, pravim in prav ta aktivnost je odgovor na vaš očitek, da ne pojasnjujem vzroka privlačnosti med telesi. Narava teles v vesolju je namreč inertna, aktivne sile med telesi se venomer zmanjšujejo in vselej nastaja potreba po novih impulzih. Prav Bog je tista moč, od katere ti impulzi izhajajo, božja moč je vzrok in narava sile, ki deluje med telesi v praznem prostoru.
Leibniz: Trdite, da je Bog v vesolju vseskozi aktivno prisoten, da stalno s svojo dejavnostjo omogoča privlačno silo med telesi?
Newton: Natančno tako. Sedaj pa jaz sprašujem vas, dragi Leibniz, ki mi očitate materializem, kje je Bog v vašem sistemu? Kakor vem, vi zanikate obstoj praznega prostora?
Leibniz: Tako je. Prazen ali absoluten prostor ne obstaja. Obstajajo le na določen način razvrščena “telesa” (substance) in prostor je vselej relativen, obstaja le kot razmerje dveh različnih substanc. Praznega prostora sploh ne moremo misliti, še več, prostora sploh ne moremo misliti, dokler si ne predstavljamo dveh teles; “prazen prostor” med njima je možen le kot neko razmerje, ko sta ti telesi že prisotni – brez njiju ga ne bi bilo in mimo njiju nima nobene biti.
Gibanje se prenaša neposredno iz telesa na telo in skupni gibalni impulz vesolja se nikoli ne izčrpa. Bog je ob stvaritvi “pognal” vesolje v tek po najpopolnejšem možnem načrtu in prav nobene potrebe ni, da bi v to svojo popolno stvaritev venomer posegal z novimi impulzi in popravki, kakor trdite vi.
Newton: In vi meni očitate materializem? V vašem vesolju sploh ni več potrebe po Bogu in v njem on nima nobene vloge več! Vaše vesolje je mehanično in Bog je izgnan in njega, ne pa moje! Vaš Bog je kakor urar, ki je sestavil uro, jo navil in potem zapustil.
Leibniz: Če je ura res dobra, potem ne potrebuje stalnih posegov urarja, ki jo je ustvaril. Stvaritev vsemogočnega “urarja”mora biti popolna že ob svoji stvaritvi; če jo mora ta venomer navijati in popravljati, to priča le o njegovi nepopolnosti!
Newton: Kraljestvo, kjer bi stvari tekle kar same od sebe, je kraljestvo le po imenu in kralj si svojega naziva sploh ne zasluži!
Leibniz: A po drugi strani, dragi Newton, mar bomo grajali kralja, ki je svoje podanike tako dobro usposobil, da jih ni treba stalno hrabriti in vzpodbujati?
Komentator: Drage gledalke in gledalci, upam, da se strinjate z mano, da je vsa zadeva postala nekoliko utrudljiva. Pustimo filozofa, naj nadaljujeta svoj dvoboj, kakor pač hočeta. In kdo je zmagal? Presodite sami. Prihodnost je pokazala, da je imel v prihodnji zgodovini filozofije narave, ki je od takrat naprej dokončno prevzela svoje staro grško ime fizika, večji vpliv Newton. Prav njemu so pripisovali mehanicistični pogled na svet, ki ga je v resnici zagovarjal Leibniz. Gotovo brez Newtona ne bi bilo Einsteina in njegove revolucije v fiziki z vpeljavo pojma relativnosti prostora (in časa). In morda je po mnogih ovinkih na nek način stari Leibniz vendarle dobil svoj prav.
(Luka Omladič, kvarkadabra.net – št. 4, april 2000)
