| Prosim za podrobnejšo razlago utrinkov (vrste, nastanek, …). |
Meteor (tudi utrinek) je svetla sled, ki jo vidimo ob vstopu meteoroida v atmosfero. Meteoroidi so večinoma drobni prašni delci, ki z veliko hitrostjo priletijo v Zemljino atmosfero in se zaradi trenja tako segrejejo, da zažarijo. Za seboj pustijo sled, ki jo lahko vidimo delček sekunde ali pa celo nekaj sekund. Masa večine meteoroidov je manjša od enega grama. Večji meteoroidi povzročijo svetlejše meteorje, ki jih imenujemo bolidi. Večina meteorjev zažari na višini 100-120 km, izparijo pa približno 80 km visoko. Višino, na kateri se pojavi meteor, določimo z opazovanjem z dveh različnih krajev na Zemlji. Opazovalca v krajih A in B izmerita kota, pod katerima vidita meteor (slika 1), poznata pa tudi razdaljo med krajema. Nato iz teh podatkov izračunata višino h.
Vsak dan vstopi v Zemljino atmosfero veliko število meteoroidov, zaradi katerih se masa Zemlje poveča za približno 10.000 ton na leto. Čeprav se to zdi veliko, pa bi se masa Zemlje, ki znaša 6 1024 kg, povečala za en odstotek v 6 milijonih milijard (6 1015) let.
Če v jasni noči pogledate v nebo, boste verjetno videli nekaj meteorjev na uro. V določenih delih leta pa se število meteorjev močno poveča. S proučevanjem velikega števila meteorjev so odkrili nekatere skupne lastnosti posameznih skupin. Ugotovili so tudi izvor meteoroidov, ki povzročijo tako množične meteorje. Da bomo razložili ta pojav, povejmo nekaj besed o kometih. Kometi so kepe skal, prahu in ledu (voda in plini), katerih premeri so tipično nekaj kilometrov. Potujejo po različnih tirnicah okrog Sonca. Ko se komet dovolj približa Soncu, ga le-to segreje. Iz tako dobljenih plinov in prašnih delcev nastane kometov rep, ki je zaradi sončevega vetra vedno obrnjen stran od Sonca. Delci, ki jih pušča komet za seboj, sestavljajo meteorski potok. Ko Zemlja zaide v meteorski potok, se število meteorjev močno poveča. Pravimo, da je takrat aktiven meteorski roj.
Meteorji, ki pripadajo nekemu roju, navidezno izhajajo iz neke točke na nebu, ki jo imenujemo radiant. V resnici meteorji ne izhajajo iz ene točke, saj so tirnice meteoroidov vzporedne. Tak vtis dobimo zaradi učinka perspektive. Meteorski roji dobijo ponavadi ime po latinskem imenu ozvezdja, v katerem se nahaja radiant. Perzeidi imajo npr. radiant v ozvezdju Perzeja, Liridi v ozvezdju Lire, Drakonidi v ozvezdju Zmaja. Ker ima lahko več meteorskih rojev radiant v istem ozvezdju, se je uveljavilo poimenovanje po najbližji zvezdi. Če leži radiant npr. v bližini zvezde beta v Devici, se roj imenuje Beta-Virginidi. Meteorje, ki ne pripadajo nobenemu roju in prihajajo iz naključnih smeri, imenujemo sporadični meteorji.
Aktivnost meteorskega roja merimo s standardizirano enoto ZHR. ZHR (Zenithal Hourly Rate) nam pove, koliko meteorjev bi videli vsako uro ob mejni vidljivosti 6m5 (to je približno toliko, kot so svetle najšibkejše zvezde, ki jih še vidimo s prostim očesom), če bi bil radiant v zenitu in bi bilo nebo popolnoma jasno. ZHR različnih meteorskih rojev so različni in se tipično gibljejo med 5 in 100. Včasih pa se to število lahko poveča celo do nekaj tisoč. Temu pojavu pravimo meteorski dež.
Nekatere lastnosti meteorjev so odvisne od tega, s kolikšno hitrostjo priletijo meteoroidi v Zemljino atmosfero. Zemlja se giblje po orbiti okrog Sonca s hitrostjo 30 km/s (108.000 km/h!!!), meteoroidi pa lahko Zemljo dohitevajo ali pa se gibljejo v nasprotni smeri. Če se meteoroid giblje proti Zemlji, je hitrost, s katero trči v atmosfero večja (Zemljina hitrost in hitrost meteoroida se seštejeta), zato so taki meteorji ponavadi hitrejši in bolj svetli. Meteoroidi vstopajo v atmosfero s hitrostmi med 11,2 in 73 km/s. Če je relativna hitrost meteoroida glede na Zemljo v veliki oddaljenosti enaka nič, se mu hitrost povečuje zaradi Zemljinega gravitacijskega vpliva. V tem primeru doseže meteoroid hitrost 11,2 km/s. Vsaj tolikšno hitrost mora imeti tudi raketa, ki jo želimo izstreliti z Zemlje npr. proti drugim planetom. To hitrost imenujemo druga kozmična ali ubežna hitrost. Hitrosti najhitrejših meteoroidov, ki so jih opazovali, pa so bile okrog 73 km/s. Število meteorjev se poveča proti jutru, takrat pa so tudi bolj svetli, saj vstopajo v atmosfero z večjimi hitrostmi. Zjutraj je namreč del Zemlje, kjer se nahajamo, obrnjen v smeri gibanja Zemlje okrog Sonca, zato so relativne hitrosti meteoroidov večje, zvečer pa je ravno obratno, saj meteoroidi Zemljo dohitevajo (slika 2).
Telesa, ki so manjša od 10 cm, zgorijo v atmosferi in ne prispejo do površja. Večja telesa pa ob prehodu skozi atmosfero ne zgorijo popolnoma, temveč padejo na Zemljo. Ta telesa imenujemo meteoriti. Pri tem se seveda pojavi vprašanje, kako nevarni so meteoriti. Za ilustracijo naj služita podatka, da ni znano, da bi meteorit ubil kakega človeka, znanih pa je več primerov, ko so imeli ljudje bližnja srečanja. Tako je npr. meteorit nekemu Američanu precej poškodoval avtomobil. To se je sicer v nasprotju s pričakovanji izkazalo kot znatna finančna pridobitev, saj je precej zaslužil s prodajo meteorita, ravno tako pa je avtomobil prodal za nekajkratno realno vrednost. Poleg tega, ki je priletel srečnežu takorekoč v naročje, so našli še več meteoritov in kraterjev, ki so jih le-ti povzročili. Eden najbolj znanih je krater Barringer v Arizoni, katerega premer je kar 1200 m, globok pa je 200 m.
Glej tudi:
Kakšen učinek bi imel asteroid, ki bi padel na Zemljo?
cool