| Zanima me, kaj je to magnituda in kako se izračuna ter zakaj ima Luna negativno magnitudo? |
Že grški astronom Hiparh je pred več kot 2000 leti klasificiral zvezde po njihovi svetlosti. Najsvetlejše zvezde je razvrstil v prvi razred, za spoznanje temnejše v drugi in tako naprej do šestega, v katerem so komajda še vidne zvezde. V sredini 19. stoletja so astronomi natančno izmerili svetlost zvezd (kako svetla je zvezda je odvisno od tega, kolikšen energijski tok prinaša svetloba do naših oči oziroma do detektorja). Ugotovili so, da je razlika v svetlobnem toku med najsvetlejšimi in najšibkejšimi zvezdami približno 100, kar je približno 2.55. To pomeni, da se svetlobni tok med dvema zvezdama, katerih svetlost se razlikuje za eno magnitudo, razlikuje za faktor 2.5. Enačba, s katero določimo magnitudo zvezde je:
,
kjer je M magnituda, j svetlobni tok zvezde, za katero računamo magnitudo in j0 svetlobni tok zvezde z magnitudo 0. Iz definicije sledi, da je magnituda tem večja, čim šibkeje sveti zvezda. Najsvetlejše zvezde imajo magnitudo okoli 0 (najsvetlejša zvezda, Sirij, ima magnitudo celo -1.54; za pomen negativne magnitude glej nekaj vrstic spodaj), najšibkejše zvezde, ki jih še vidimo s prostim očesom pa magnitudo okoli 6. Ker je luna svetlejša od vseh zvezd, je tudi ulomek j0/j manjši od 1, torej je logaritem te količine negativen. Negativna magnituda torej pomeni le to, da je zvezda ali drug astronomski objekt dosti svetlejši od vseh zvezd. Polna luna ima magnitudo okoli -12.5, sonce pa okoli -26.8. Svetlobni tok sonca je približno 1300 W/m2, torej lahko količino j0 ocenimo na 2.5×10-8 W/m2, svetlobni tok najšibkejših, s prostim očesom vidnih zvezd, pa je še okoli 200-krat manjši. Z najboljšimi instrumenti (Hubble-ov teleskop), lahko opazujemo objekte z magnitudo do 30.
