| Ali bi človek z veliko hitrostjo lahko hodil po vodi? |
Naš svet pozna v glavnem dva načina gibanja po vodi. Eden izkorišča vzgon in mu drugače rečemo tudi plavanje, o čemer ni potrebno izgubljati besed, drug način pa izkorišča površinsko napetost. Če si se kdaj zadrževal ob kakšni mlaki ali ribniku, si lahko opazil, da nekatere žuželke hodijo po vodni gladini, ne da bi si s tem močile noge. Zaradi površinske napetosti si lahko vodno gladino predstavljamo kot opno, na katero je mogoče postaviti dovolj lahke predmete, ne da bi se le-ti potopili. Postavlja se nam vprašanje, ali bi tudi človek lahko uporabil pojav površinske napetosti za gibanje po vodi. Vemo, da je sila površine sorazmerna z obsegom stične ploskve. Torej, če bi imeli dovolj velika stopala z dovolj velikim obsegom bi lahko načeloma lepo stali na vodi in po njej tudi hodili. Na žalost bi bili dovolj veliki čevlji hkrati preveliki za dejansko uporabo. Žuželkine nožice so sicer precej drobne, vendar so žuželke, vsaj nekatere, dovolj lahke za lebdenje po vodni gladini. Upoštevati moramo tudi, da še na najmirnejši vodi lahko opazimo valove, četudi majhne, ki onemogočajo že predmetom velikosti nekaj deset centimetrov, da bi s pomočjo površinske napetosti lebdeli na gladini. Če so valovi preveliki, se nemreč vodna gladina ne obnaša več kot opna.
Obstajajo tudi drugi načini za hojo po vodi. Enega izmed teh uporabljajo kuščarji Basilicus Basilicus, ki živijo v Srednji Ameriki. Njihova tehnika teka po vodi je bila dolgo skrivnost, vse dokler je pred časom skupina fizikov ni zadovoljivo razložila. Razlaga gre nekako takole. Kuščar pri teku udarja z nogami tako močno po vodi, da le-to dovolj sunkovito odrine in med vodo in stopalom ostane nekaj zraka (glej skico spodaj). Voda sicer že v naslednjem trenutku zapolnjuje prostor z zrakom, vendar če kuščar stopalo umakne dovolj hitro, ga voda ne omoči. Zakaj kuščar na ta način ne potone? Delno zaradi tega, ker ga že močan udarec noge ob gladino potiska navzgor, predvsem pa zaradi tega, ker tudi, ko je stopalo v vodi, z njo ne pride v stik in se od nje preko zračne plasti še vedno krepko odriva. Ta sila je precej večja od navadnega vzgona, ki bi deloval, če bi voda nogo popolnoma zalila.
Takšen način gibanja po vodni gladini zahteva očitno precejšno hitrost. Ocenjeno je bilo, da bi se človek moral gibati vsaj s 30 m/s (110 km/h), da bi lahko tako kot ta kuščar švigal po vodi. Takšnega novega športa se ljudje torej ne moremo nadejati. Ob vseh čolnih, surfih, letalih in vsem mogočem sicer tudi prave potrebe po tekanju po vodi verjetno nimamo. Se pa strinjam, da bi bilo res imenitno.
Tek po vodi v fazah. Bodi pozoren, da voda noge nikoli prav ne omoči.
Srednejameriški kuščar Basiliscus Basiliscus pri teku po vodni gladini.
Za podrobnejši opis teka po vodi preberi članek James W. Glasheen and Thomas A. McMahon: RUNNING ON WATER, SCIENTIFIC AMERICAN, September 1997
