| Zakaj elektroni ne padejo na jedro? |
Preden pridemo do odgovora, se najprej seznanimo z nekaj ugotovitvami, ki nam bodo pomagale odgrniti tančice z vprašanja. Pri tako majhnih razdaljah, kot so atomske, ne moremo več opisovati elektrona klasično (to je z njegovim tirom), pač pa je potreben kvanten opis. Po njem lahko govorimo le o verjetnosti za to, da se elektron nahaja na določenem delu prostora. Kar lahko izračunamo je njegova verjetnostna porazdelitev po prostoru in ne to, kje se trenutno “nahaja”.
Ker je jedro v primeri z velikostjo atoma (tam, kjer je elektronska verjetnostna gostota znatna) neznatno (radija sta približno v razmerju 10-5) je tudi verjetnost, da najdemo elektron na območju jedra temu primerno majhna. Ni pa enaka nič. Elektron torej lahko interagira z jedrom, kar ustreza klasičnemu terminu, da pade elektron na jedro. Seveda lahko elektron interagira z jedrom le, če tako dobimo sistem z nižjo energijo.
Če je jedro v vzbujenem stanju, lahko preide v nižje stanje s tem, da odvečno energijo odda elektronu, ki nato odfrči iz atoma. Kot končni produkt tako dobimo ioniziran atom in prost elektron. Temu procesu pravimo notranja konverzija. Lahko pa elektron sodeluje s posameznim protonom, tako da steče jedrska reakcija, kjer nastaneta nevtron in elektronski nevtrino. Temu procesu, kjer na koncu dobimo nov kemijski element, saj se proton spremeni v nevtron, pravimo ujetje elektrona. (Pravzaprav je ujetje elektrona neposredna konkurenca razpadu , to je razpadu umetnih radioaktivnih izotopov, pri čemer le-ti izsevajo pozitron in nevtrino).
